Samo ena je MAMA | mama.si

sporazumevanjeGlobalno segrevanje in nepričakovane vremenske spremembe so iz leta v leto slabšale pogoje za življenje in živalim ni bilo lahko. Vode ni bilo dovolj za vse, hrane je bilo vse manj, poletja so bila vedno bolj vroča in dogajalo se je, kar se je včasih zdelo nemogoče – pozimi jih je zeblo in včasih je zapadel celo sneg! Tako sploh ne preseneča, da je v spokojni savani, kjer so živali dolga leta živele v sožitju in harmoniji, vladal nemir. Levi so vse glasneje rjoveli, sloni so jezno topotali, hijene potuhnjeno zavijale, povodni konji na ves glas zehali, krokodili so bedno opletali z repi in grozeče odpirali čeljusti, polne ostrih (in umazanih!) zob, žirafe so se živčno prestopale in stopicale na mestu. Starševski nemir so seveda zelo dobro čutili tudi njihovi otroci, ki so se pred njihovo jezo najraje skrili kam v senco.

Nekega jutra se je preko savane razleglo strašno rjovenje. “Kako ni več hrane?!” je zarjovel lev, “saj si ponoči lovila! Laaačen sem!!!” “Ko si pojedel svoje, sem malo prigriznila še jaz, pa otroci,” je mladičke strahoma pogledovala zaskrbljena levinja, “rastejo, štirje so, veliko pojedo.” “Potem pojdi in ulovi kaj!” je ukazal lev, “lačen sem!” In da bi podkrepil svoje besede, je še enkrat glasno zarjovel. Satib, najstarejši sin kralja živali, je dregnil svoja brata in sestro in jim namignil, naj mu sledijo. “Dovolj imam očetovega rjovenja in večne slabe volje,” jim je potožil, ko so se tiho odkradli od staršev, “cele dneve samo poležava, se s kom stepe in rjove na mamo!” “In kaj boš storil?” ga je vprašala sestra Tibha. “Ne vem, samo nočem biti več v njegovi bližini,” je rekel Satib jezno, “šel bom in si poiskal svoj prostor.”

“Kaj pa je danes z vašim očetom?” se je levjemu krdelu pridružil slon Arsan, “rjoveti je začel, še preden je vstalo sonce.” “Če ti kaj ni prav, lahko greš,” mu je jezno zabrusil Satib in nadaljeval v nekoliko bolj spravljivem tonu, “družbe se ne bom branil.” Arsan je hotel nekaj vprašati, a so se izza grma ravno tedaj prikazale trojčice hijene in se prihuljeno smejale: “He he he … ti boš kam šel, he he he. Kdo ti bo pa dajal jesti, ko mamice ne bo blizu?” “Kaj ste pa pametne?” se je razjezil Sarib, “vi sploh ne znate loviti, samo drugim kradete hrano!” “A zdaj boste pa še vi kričali?!” je prisopihal povodni konj Niko, “človek niti spati ne more. Moja dva sta se celo noč prepirala, da mi je ves čas žuborelo okoli ušes.” “Eh,” se jim je z glasnim vzdihom pridružila še žirafa Grebo, “moja dva se pa ločujeta. Mama je ugotovila, da so bila očetova službena potovanja pravzaprav obiskovanje ene druge žirafe.” “Kaj pomeni, da se bosta ločila?” je zanimalo Nika. “Ja, no, da ne bosta skupaj, da bosta ločena,” je žalostno dejala Grebo. “Hja, zato pa smo levi kralji živali!” je ponosno dejal Satib in pozabil na jezo, “moj oče gre lahko h katerikoli levinji, pa mama ne sme biti jezna.” “Ne bi bilo slabo, če bi se tvoj oče naučil še kaj uloviti, ne pa da rjove na tvojo mamo in pokonci vrže pol savane!” je skozi zobe siknil krokodil Thar, “ni edini, ki je pogosto lačen.”

 

Nadaljevanje pravljice si lahko preberete v januarski številki revije Mama.

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE