Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_82811182»Jok je dober za pljuča …«

… pravi teorija, brez vsakršne strokovne osnove. V mnogih letih so mnogi starši spoznali, da dojenčki jokajo in nato zaspijo. Zato so nekateri »strokovnjaki« predpostavljali, da dojenčki morajo jokati, da razvijajo pljuča in da ob tem izpustijo vse vetrove, da lahko mirno zaspijo. No, to ne drži. Ideja, da je dojenčkovo jokanje dobro zanj, je popolnoma nelogična tako z biološkega kot evolucijskega gledišča. Zdravi dojenčki, ki ne jokajo, imajo namreč prav tako zdrava in razvita pljuča kot tisti otroci, ki jokajo.

V pradavnini pa bi se dojenček z jokom izpostavljal nevarnosti, saj je jok privabljal sovražnike v rodovno skrivališče.

Pazite na »dobronamerne« nasvete

Mnogi starši, ki pustijo svojega dojenčka jokati, dokler onemoglo ne zaspi, to storijo zgolj po nasvetu drugih (pametnjakovičev), ker se bojijo, da bo otrok razvajen oziroma so popolnoma obupani in izčrpani. Žalostno, a v marsikateri šoli za starše še vedno slišimo nasvet, naj dojenčka, ki dalj časa

joka, položimo v posteljico, zapremo vrata, odidemo v najbolj oddaljeno sobo in navijemo

glasno glasbo, da ne bi slišali jokati lastnega otroka.

Zakaj dojenček joka?

Dojenčki jokajo iz različnih, toda enakovredno pomembnih razlogov. Zaradi dolgčasa ali osamljenosti,

želje po družbi staršev ipd. se dojenček počuti enako nesrečnega, kot če je lačen ali ga mučijo prebavni vetrovi. Jokajoči dojenček vas v vseh situacijah res potrebuje. Z jokom komunicira z vami – jok pomeni, da nekaj potrebuje. Dokler joka, njegovi potrebi ni zadoščeno. Sistem je zelo enostaven in podoben alarmu proti vlomilcem: če je nekaj narobe, se bo oglašal, dokler ga ne izklopimo. Ker pa dojenček ni stroj, »zvoka« ne more proizvajati neskončno dolgo. Ko se utrudi, preneha jokati. A ne zato, ker naj bi se potolažil sam, ampak ker je izčrpan in obupan.

Znani ameriški pediater in oče osmih otrok Dr. William Sears v knjigi »Nighttime Parenting« opisuje, da starši, kadar ne odgovorimo na otrokov jok, izgubljamo otrokovo zaupanje v nas, zaupanje otrok v starše pa je nujno za vzgojo. Če na otrokov jok vedno odgovorite, mu s tem sporočite, da ste tukaj zanj in da mu boste vedno pomagali. Če zaupamo otroku, se bo sčasoma tudi otrok naučil zaupanja. Starejši bo, lažje vam bo zaupal, spoznal bo, da ste vedno v bližini, laže pa bo zaupal tudi drugim ljudem. Številne znanstvene raziskave so pokazale, da otroci, ki so jih starši kot dojenčke vedno takoj potolažili, kot malčki in večji otroci jočejo precej manj.

Ali ga razvajam?

Če menite, da s takojšnjim odzivom na otrokov jok ustvarjate slabo navado – razvado, se motite. Prav nasprotno: s takojšnjim odzivom na jok otroka učite, da zna uspešno komunicirati z vami. Tudi če nikoli ne ugotovite, zakaj je otrok jokal, ali če kljub vsemu še vedno joka v vašem naročju, ve, da ni zapuščen in da mu pomagate.

V znanstveni raziskavi pred tridesetimi leti je T. Berry Brazelton ugotovil, da »normalni« dojenčki jokajo povprečno dve uri dnevno. Novejše raziskave so pokazale, da celo nekateri otroci, ki jih mučijo hude kolike, jokajo manj kot dve uri dnevno, kadar na njihov jok pravilno odgovorimo ali jih vzamemo v naročje (Taubman,1984). Če na otrokov jok vedno odgovorite, ga s tem ne učite, da bi jokal več in pogosteje, ampak prav nasprotno – da bo jokal manj.

Nasprotno zakoreninjenim verovanjem z odgovorom na jok otroka zagotovo ne razvajate. Če ga pustite jokati, ne razvijate in ne spodbujate njegove samostojnosti in neodvisnosti.

Pustiti otroka jokati tako dolgo, da obupa, pa ni nevarno le za otroka, ampak tudi za mamico. Mati je zbegana, ne zaupa več svoji intuiciji. Njeno srce pravi, naj odgovori na dojenčkov jok, a nekdo drug ji pravi, naj se za jok ne zmeni. Ujeta je, ne ve, ali naj zaupa svojim občutkom ali »strokovnjakom« in domnevnim izkušenim staršem. Vsekakor želi svojemu otroku najboljše.

Dr. Sears v knjigi Fussy Baby (fussy pomeni nemiren, zahteven, siten otrok) pravi: »Če mati kar naprej posluša nasvete drugih ljudi in prezre jok svojega dojenčka, se nikdar ne bo naučila zaupati sebi in svojemu otroku.«

Kdaj je torej pravi čas za discipliniranje?

Če boste prisluhnile same sebi, boste to točno vedele. Ko se bo metal po tleh zaradi šestega bonbona, ki mu ga nočete več dati, boste verjetno vedele, da je otroku dobro postavljati meje, saj jih za zdrav razvoj potrebuje. Takrat se tudi otrok zaradi tega ne bo počutil zapuščenega. In to ravno zato, ker je v prvih letih od vas dobil dovolj ljubezni in odziva, da se je razvil v malčka, ki ve, da je ljubljen in sprejet tak, kot je.

 

Za strokovne informacije za zahvaljujemo društvu za  podporo in pomoč doječim materam La Leche League Slovenija.

Urška Klajder


Tag-i

Sorodni članki

Starejši in novejši članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE