Samo ena je MAMA | mama.si

skupna zabavaKončno, mir in tišina. Vsaj ena urica za urejanje misli in malo zadihati. Nina je bila prve tri mesece nadpriden otrok. Noči so bile precej znosne, zbudila se je ravno toliko, da se je podojila. Nimamo večjih težav. Nobenih krčkov in večurnega jokanja. Zadovoljna je že, če je sita, previta in vsake toliko malce požgečkana in poljubčkana. Glavna zabava so še vedno žuže. Mogoče vzgajam bodočo entomologinjo. Vse teče gladko, sem in tja pride kakšen »ruker«, malo nas zamaje, a hitro ulovimo ritem in gremo naprej. Tokrat bom opisala tipičen, rutinski dan.

Mogoče se komu zdijo moji dnevi dolgočasni, pravijo, da rutina ubija. Ampak menim, da otroci potrebujejo red. Da vedo, kaj bo kdaj. Nimam vojaškega urnika, vse razdelano do minute natančno. Vidi tudi ne razlagam, kaj bo vsake pol ure. Umetnost ji je razložiti, kaj je jutri in kaj včeraj. Zanjo je vsa preteklost včeraj – tako razlaga, kako ji je včeraj Miklavž prinesel ponija (plastičnega, da ne bo pomote) in da bo jutri šla v šolo. Ve pa, da se mora zjutraj, ko vstane, preobleči in umiti zobe, potem gre v vrtec. Z Nino se vrneva domov. Sledi hranjenje, ker je po napornem spanju seveda lačna. Kot prava gospodična ugotovi, da je v resnici še čisto prezgodaj in mrkne še za kakšno urico. Medtem ko Nina spi, jaz hitro pojem nekaj, kar razglasim za zajtrk, nato grem pospravljat. Priznam, malo sem »picajzlasta« glede tega. Rada imam pospravljeno in to pospravljeno na moj način. Sploh pa, v mini stanovanju ni druge izbire. Če ni vse na svojem, skrbno odmerjenem mestu, je takoj kaos. Zlaganje posode v in iz pomivalnega stroja, praznenje pralnega stroja, polnjenje sušilnega stroja – še dobro, da imamo toliko strojne pomoči –, in takoj mine tista urica, še raje dve in čas je za Ninino previjanje in žuže, ki bingljajo nad previjalno mizo. Spanje, kot smo ugotovili, zlakotni človeka, zato je na sporedu dojenje. Pride končno tudi čas za stiskanje, prigovarjanje, smejanje in mamino pačenje.

Če zunaj ne padajo ravno prekle, grem vozičkat (žargonski izraz mamic – sprehod z malimi nadobudneži v vozičku). K sreči mi dela družbo super mamica, ki ima malega fantiča istih let, khm mesecev, kot je Nina. Med vozičkanjem se dobro načvekava, izmenjava pametne in malo manj pametne nasvete, potoživa čez to ali ono in seveda obhodiva trgovine. Je treba kupiti nekaj za kosilo, plenice, dude, nove kapice in še kakšno žival za hitro rastoči živalski vrt. To mi da nov zagon in energijo, Nino pa utrudi in spet gre malo sanjat. Pripravim malico in kočerjo. Obrok, ki ni ne kosilo ne večerja in prevelik, da bi mu rekli malica. Nina hitro raste in rabi veliko energije, zato se še enkrat priklopi na mlekomat, nato v voziček in hitro po Vido v vrtec. Najprej sedim v garderobi deset minut in čakam, da Vida neha skakati kot skokica. Sem jo poskušala takoj umiriti in spraviti iz garderobe, a sem hitro ugotovila, da nima smisla. Nikamor se nam ne mudi, pa naj da tisto energijo iz sebe, če pri tem ne moti drugih seveda. Ko se preobleče, gremo na igrišče. Tam ostanemo do teme. Vida je izredno rada zunaj, teka in pleza, čeprav je bolj štoraste narave, Nina se tudi ne da motiti v vozičku. Vmes je čas za malico, ki sem jo pripravila že prej. Če je lačna, ima na voljo sadje, žemljico in jogurt (pa tudi kakšen piškot se najde), če ji ni všeč, smola, samo to imam. Igranje zunaj se prilagaja letnim časom in vremenskim razmeram. Ko konča službo, se nam pridruži še tati. Doma sledi kočerja, igra, kopanje, umivanje zob, skok v pižamo, izbira pravljice, poljubček, objemček in lahko noč. Vida bi se rada igrala z Nino in težko ji je dopovedati, da Nina še ni nared za sodelovanje po njenih željah. Je pa lepo gledati, kako ji prigovarja, kaže svoje igrače, jo stiska, boža in komaj čaka, da bo lahko z njo počela, kot pravi sama, bedarije. Bo pa Nina trpežen otrok, dokaj mirno prenaša Vidino, včasih preveč vneto, stiskanje in objemanje.

Vida se včasih med igro popolnoma zatopi v svoj svet, poje, skače in ima neverjetne monologe, domišljije ji res ne manjka. Zadnje dni se rada igra z igricami na iPadu – tabla po domače. Preden me obsodite, da ji škodujem, da bo postala tipičen novodoben otrok, na kavču prikovana pred zaslon, naj dodam, da je vse v mejah normale. Meni se ne zdi nič narobe, če se s tisto tablo igra nekaj časa, dokler skače zunaj, se igra tudi z drugimi stvarmi in riše tudi po klasični črni tabli. Če ni samo računalniška tablica, televizija ali kakršen koli fokus samo in izključno na eno stvar, je po moje vse v redu.

Dan se prevesi v večer. Vida se zelo rada namaka v svoji mini kadi in ostane v vodi, dokler se, po njenih besedah, ne spremeni v rozino. Tako imam čas (ali pa tati), da vmes skopam Nino. Vida se, saj je že velika, sama obleče v pižamo, Nina je tudi že nared za zadnje hranjenje dneva in kmalu obe smrčita. Tako ljubko, čisto nežno. Seveda je tako, kadar gre vse po načrtu. Čeprav je zaporedje vedno enako, hoče Vida uveljaviti svojo voljo in išče podaljške pred spanjem. Tako je treba, ko je pravljice že konec, obvezno še enkrat lulat, potem je strašansko žejna in nujno rabi požirek vode, nato ugotovi, da mogoče ji bo ponoči teklo iz noska in rabi robček. Pravijo mi, naj bom stroga in ne popustim, ko je v postelji, je to to. Nič več pogovarjanja in lulanja itd. Mah, nimam srca, saj sem precej stroga, ne pustim, da je razpuščena in dela kar hoče. Tile podaljški so na nek način njena rutina. Vedno je enako in ko damo vse čez, lulanje, voda, robček, mirno zaspi. Zato je res ne mislim prepričevati in se prerekati pol ure, da naj že enkrat zaspi. Noči so zdaj druga pesem. Konec je luštnega. Ponoči dežurata v izmenah. Ko Vida neha hoditi na stranišče, preganjati nevidne žgečkalce in se izogibati dehidraciji, vključi sireno Nina, da je slučajno ne bi pobralo od lakote. Noči so res pestre.

Tak je (bil) naš dan. Prihajajo spremembe. Nina bo začela manj spati, poiskati bo treba zaprašeni palični mešalnik in pripravljati kašice, več bo interakcije. O ja, prihajajo novi časi in jaz se že veselim.

 

PIŠE: Irena B.

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE