Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_83275858[1]-bratecOdnos, ki ga ima otrok s svojimi brati in sestrami, igra pomembno vlogo v razvoju njegove osebnosti. Starš je s tem odnosom povezan in ga sooblikuje.

Eden izmed psiholoških procesov, ki potekajo med odraščanjem bratov in sester, je de-identifikacija. Otrok si namesto, da bi tekmoval z bratom ali sestro, ki je na določenem področju zelo močan ali močna, najde svojo nišo. Velikokrat mlajši otroci občudujejo starejšega brata ali sestro, potem pa ugotovijo, da ga ne morejo dohiteti in začnejo razvijati druge atribute. Susan McHale, profesorica iz Penn State Universitiy, meni, da sorojenci močno vplivajo na samopodobo: »Lahko si najpametnejši v razredu  in najhitrejši v tekaški ekipi, ampak, če imaš brata ali sestro, ki je pametnejši/a in boljši športnik/ca, to ni pomembno«.

Oblikovanje lastne identitete

Branko Gradišnik je slovenski prevajalec, pisatelj in kolumnist, ki je diplomiral iz umetnostne zgodovine in sociologije. Ukvarja  se z raziskovanjem človeške duševnosti in svetuje ljudem, ki imajo težave. Ker se zna družinske tematike lotiti izjemno poglobljeno, smo ga vprašali, na kakšne načine bratje in sestre vplivajo eden na drugega. Kako gradijo svoj jaz in osebnost? »Problem je dandanes razmeroma nepomemben, kajti do identitetnih težav prihaja le v družinah z vsaj dvema istospolnima otrokoma. Družine z edinci in s »parom« ne bi smele imeti težav, ker se tak otrok zlahka identificira. (Hči z mamo, sin z očetom, jasno.) In danes so družine z dvema istospolnima otrokoma že kar redke. No, za tiste, kjer je tako: problem je v tem, da si mora drugi otrok najti identiteto, ki ga bo dovolj individualizirala, ne pa da bo posnetek starejšega sorojenca. Če ga bo skušal posnemati, bo to prineslo s sabo nujno rivalstvo, tekmovanja na istih področjih, in posebno med brati lahko to povzroči resne težave. Mlajši hiti, da bi dohitel starejšega, starejši pa se počuti zaradi tega ogrožen. Sicer pa potujejo ljudje, ne samo kot otroci, vse življenje od ene identitetne razvojne krize do naslednje in ugodna razrešitev vsake od teh kriz je pogoj za vstop v naslednjo fazo identitetne zrelosti,« razlaga Branko Gradišnik.

Čeprav bratje in sestre iščejo poti do svoje individualnosti, se v nekaterih pogledih posnemajo in si lahko ponudijo vzorce vedenja. Glede na teorije učenja je najverjetneje, da bodo otroci posnemali nekoga, ki ga dojemajo kot toplega in ljubečega, a tudi vplivnega. Ljudi, ki se jim zdijo mogočni, a do njih niso ljubeči, ne bodo posnemali tako intenzivno.

Aprila letos je bila v reviji Psychological Medicine objavljena študija, ki je raziskovala povezave med sorojenci in kriminalnimi obsodbami. Raziskovalci so preučevali švedske nacionalne podatkovne baze in ugotovili, da mlajši otroci bolj posnemajo nasilno kriminalno vedenje starejših bratov ali sester, kot obratno. Raziskovalna ekipa je ugotovila, da manjša razlika med sorojenci pomeni večji vpliv in izrazitejše posnemanje vedenja, tudi nasilnega.

Nasilje med sorojenci

Leta 2004 je takratni varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek z več strokovnjaki pripravil posebno poročilo Nasilje v družini – poti do rešitev. Poročilo se loteva tudi nasilja med sorojenci. Ugotovljeno je, da je nasilje med otroki v družini najpogostejša oblika družinskega nasilja, a se kljub temu s tem stroka in družba ne ukvarjata. Avtorji poročila sklepajo, da je nasilje med sorojenci tako redko obdelano v literaturi prav zato, ker je tako splošno in ga večina ljudi dojema kot normalen in neizogiben del odraščanja. Poleg tega prevladuje prepričanje, da to nasilje ne zajema hujših oblik in ne škoduje otrokovemu osebnostnemu razvoju. Vendar pa lahko tudi pri tovrstnem nasilju govorimo o vseh oblikah nasilja, tako kot  pri drugih oblikah družinskega nasilja – o telesnem, spolnem in psihičnem nasilju.

Višja stopnja nasilja med sorojenci je značilna za tiste družine, kjer je prisotno slabo ravnanje staršev z otroki in nasilje med partnerjema. Nekateri avtorji poudarjajo pomen mediatorja v konfliktu med otrokoma, kjer pa se pogosto pojavlja problem. Praviloma starši večinoma podprejo šibkejšega nasprotnika. Takšno ravnanje pa pogosto spodbudi agresivno vedenje nasilneža. Starši pogosteje kaznujejo starejše otroke zaradi prepirov in telesnih obračunavanj in pogosteje fante kot dekleta, če pride do nasilnega vedenja med njimi. Kaznovanje močnejšega otroka ima za posledico njegovo pogostejšo napadalnost. Med raziskovalci družinske dinamike je prišlo do soglasja, da je agresija med otroki pogostejša, če starostna razlika med njimi ne preseže treh let, da so deklice ravno tako napadalne do svojih bratov kot fantje in da je telesna agresija verjetnejša med otroki istega spola.

Ko otrok prestopi mejo

Običajno je, da se bratje in sestre med seboj pričkajo, zmerjajo in tu in tam stepejo. Je možno, da gredo stvari prek meje? Če je en otrok vedno žrtev in drug večni agresor, lahko pride do nasilja, ki ima resne posledice.

Dejavniki, ki  povečujejo tveganje, da pride do nasilja pri sorojencih:

  • Starši so veliko zdoma.
  • Starši so čustveno distancirani do svojih otrok in niso vpleteni v njihova življenja.
  • Starši vidijo rivalstvo in pretepe kot običajen del družinskega življenja in se nikoli ne vmešajo.
  • Starši otrok ne učijo miroljubnega reševanja konfliktov.
  • Starši spodbujajo in povečujejo tekmovalnost med otroki: do enega so bolj topli, med seboj jih veliko primerjajo.
  • Otrok prevzame neprimerno vlogo: na primer veliko časa pazi mlajšega otroka.
  • Otroci so pretirano izpostavljeni nasilju (družina, vrstniki, televizija …).
  • Otroci niso bili podučeni o osebni varnosti in o spolnosti.
  • Otroci so bili spolno zlorabljeni ali so bili priča spolni zlorabi.
  • Otroci imajo dostop do pornografije.

Kako lahko starši omejujejo nasilje med otroci:

  • Starš naj bi postavil jasna pravila in dal otrokom vedeti, da ne bo dopuščal omalovaževanja, zastrahovanja in provociranja.
  • Ne naložite starejšim otrokom prevelike odgovornosti za varstvo mlajših.
  • Pogovarjajte se z vsakim otrokom posebej na samem.
  • Učite se, kako konstruktivno posredovati med konflikti.
  • Povejte otrokom, da je njihovo telo samo njihovo in jih naučite, kako reči ne neželenemu telesnemu kontaktu.
  • Bodite pozorni na medijske vsebine, ki jih otrok spremlja.

Odnos med sorojenci ponudi veliko priložnosti za učenje vedenja v konfliktnih situacijah. Leta 2013 je raziskovalka Fatimah Shalash z  Kentucky University  ugotovila, da se odrasli ljudje v zvezah s partnerji prepirajo na podoben način, kot so se z brati in sestrami, ko so bili še majhni. Obstajajo trije načini, kako se ljudje odzovemo v konfliktu: lahko iščemo kompromis, uporabimo metodo napada ali se umaknemo. Znanstvenica je zaključila, da nas bratje in sestre naučijo, kako se obnašati v razmerjih. A na tem mestu se je oglasilo veliko kritikov. Način, kako se otroci prepirajo med seboj, je odvisen od tega, kar vidijo pri starših. Pridemo do preprostega zaključka, da dinamika odnosa med očetom in materjo vpliva na odnos med sorojenci in kasneje na partnerske odnose njunih otrok.

 Branko Gradišnik pravi, da morajo starši še posebej paziti, da ne bodo delali razlik. »Prvi otrok je paska, drugi čačka … to naj bi pomenilo, da jih starši obravnavajo različno, po navadi so do prvega vzgojno veliko trši, veliko bolj so zakrčeni, negotovost nadomeščajo z disciplino in togostjo in rezultat je, da je otrok sicer »neproblematičen«, ubogljiv, a obenem identitetno zelo krhek, saj samo ustreza odobravanju staršem.

Pri naslednjih otrocih so starši bolj sproščeni, saj vidijo, da starševstvo »le ni taka reč« in torej pustijo več svobode. Zato so ti otroci bolj spontani, a čudna posledica je, da se kljub manjšim pritiskom staršem lahko bolj upirajo. Medtem ko prvorojenec ustreza odobravajočim staršem, se drugorojenec raje upira neodobravajočim staršem, kar je tudi boljše izhodišče za iskanje neklonirane identitete. (Identiteta se vsrkava iz družbenega konteksta, ki pa je danes zelo razpuščen, izmikajoč; iz vrstništva, ki je danes vse bolj virtualno, in iz staršev, ki so dandanes povečini zelo cagavi, pač bralci poljudnih revij z recepti za življenje…)« pravi Gradišnik.

Ali se moramo do različnih otrok vesti enako?

Mag. Mia Bone je psihologinja in strokovna vodja programa Čuječe materinstvo ter hipnoterapevtka. Bonetova staršem priporoča pozornost na lastno vedenje do posameznega otroka. »Seveda je nemogoče, da bi imeli do vsakega otroka enak odnos, saj gre za dinamiko naše osebnosti in osebnosti otroka.«  Mag. Bone svetuje staršem, da so pozorni na to, v kolikšni meri se držijo pravil pri posameznem otroku. »Pravila oziroma družinski rituali so tisti, ki nam povedo, če se do otrok vedemo enako. Ali enemu pustimo, da krožnik pospravi kasneje, samo zato, ker vemo, da bo to res tudi storil? Drugemu pa dihamo za ovratnik, da to stori takoj? Pravila omogočajo varno in strukturirano okolje, zato moramo biti pri njih dosledni. Na takšen način lahko zagotovimo čim bolj enak odnos do vsakega otroka.« Bonetova pravi, da na splošno velja, da naj bi imeli starši vedno odprto srce (in oči): spremljajo naj svojega otroka in naj ga dobro poznajo oziroma razumejo. »Najpomembnejše je, da starši ustvarjajo pozitivno, varno in spodbudno okolje. Ko razumejo potrebe in osebnost posameznega otroka, lahko okolje oblikujejo tako, da izkoristijo potenciale vsakega posameznika (lahko je tako »banalno«, da otroku, ki obožuje pomivanje posode, omogočite pomivanje posode, namesto da v družinski ritual vključite enakopravnost, ki zahteva tedensko menjavanje posameznika pri pomivanju posode),« pravi Bonetova.

Če se starša nimata rada…

Branko Gradišnik pa izpostavlja še en pogled: »načeloma bi morali starši paziti predvsem, da se imajo med sabo radi (starši namreč) pa da oče zna mater zaščititi, ona pa se njemu kdaj prepustiti, kajti s tem je izpolnjen glavni pogoj za dobro odraščanje, otrok se bo naučil, kakšno je spolno poslanstvo žena in moških, in se bo znal vesti skladno s svojim biološkim spolnim poslanstvom. Nadalje morata starša gledati, da ne bosta delala umetnih razlik med otroki, da ne bosta katerega favorizirala, da ne bosta »delila in vladala«, da ne bosta postavljala enega drugemu za zgled (kajti vsak si sam in s svojim tempom išče pot).

Naj otrok ne prepuščajo samim sebi, ker se bodo izgubili, naj jih ne vežejo pretesno, ker se bodo strgali. Nevidna vrvica zaupanja bo najboljša rešitev. Če pa otroku storiš krivico, se mu čimprej opraviči. Otrok je prirojeno lojalen, a vsaka reč ima svojo mejo.«

 Večni prepiri o domačih opravilih

Različno stari otroci imajo različne zadolžitve in te so velikokrat predmet spora. Mia Bone svetuje, da dejstvo, da smo vsi drugačni, uporabimo kot prednost: »Otrokom večkrat razložite, zakaj ima starejši drugačne naloge in obveznosti ter odgovornosti kot mlajši. Otroci razumejo, kaj jim govorimo in na ta del – enostavna razlaga naših odločitev – velikokrat pozabljamo. Otroke bodrimo in spodbujajmo, da vzljubijo svojo vlogo starejšega ali mlajšega, krepimo povezavo med njimi.« Starši imajo moč, da pomagajo vzpostaviti trdne temelje odnosa, ki je mnogokrat najdaljši v življenju.

Lucija Žižek


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE