Samo ena je MAMA | mama.si

izpadni_v_stran1Gospa Alenka kdaj boste postali doktorica?

Pred dvema letoma sem zagovarjala projekt doktorske naloge, imam opravljene tudi vse izpite, samo še doktorsko nalogo moram napisati. Kdaj to bo, pa ne vem. Če se ne bi zgodil VIIT, bi jo zdaj že imela. Ker pa sem človek, ki ne mara nedokončanih stvari, jo bom enkrat zagotovo končala.

Vaše življenje je močno povezano s športom. Kateri je bil vaš šport v mladosti?

10 let sem trenirala ritmično gimnastiko, bila sem članica mladinske jugoslovanske reprezentance in slovenska prvakinja. Bolj kot na športne dosežke, sem ponosna na vrednote, ki mi jih je dal šport. Predvsem vztrajnost in disciplino. To ti ostane in če znaš te veščine prezrcaliti na druga področja v življenju, si lahko zelo uspešen.

Športna prizorišča ste v najstniških letih za nekaj časa zamenjali z modnimi brvmi, dokler se pri 24-ih niste vpisali na Fakulteto za šport.

Ko sem bila manekenka, je bilo super. Vendar se mi je zdelo, da je čas, da se premaknem naprej. Pa tudi to, da bi malo delala in malo študirala, se mi ni zdelo najbolje, saj bi vse počela na pol. Zato sem se odločila, da se posvetim samo študiju. Danes sem diplomirana športna trenerka.

Po diplomi ste se nekaj let posvečali samo družini.

Tega, da bom osem let samo mama, nisem načrtovala. Tako je pač naneslo. Jure je, ko sta se nama rodili hčerki, še tekmoval in je bil veliko od doma.

Koliko so zdaj stari otroci?

Alina je stara enajst, Anika osem in pol, Jalen pa šest let.

In kaj se je zgodilo, da ste se po osmih letih odločili, da ne boste več samo mama?

Sesul se mi je imunski sistem. Ker sem premalo spala, slabo jedla, se skoraj nič gibala, sem bila ves čas bolna. Nekaj časa telo to še zdrži, sploh, če si bil prej športnik in ti je ostalo še nekaj zaloge. Po drugi strani pa ti aktivnost še bolj manjka kot tistim, ki se nikoli niso ukvarjali s športom. Ker sem vedela, kakšen je občutek, če je tvoje telo v dobri formi, sem vedela tudi, kaj mi manjka. Začela sem iskati primerno vadbo zase in ugotovila, da mi nič ne ustreza. Še najbolj v časovnem smislu. Ob treh otrocih časa ni. Vsaka vadba traja vsaj eno uro, dva do tri krat na teden in če prištejete še čas, ki ti ga vzame vožnja, potem se računica ne izide. Nazadnje sem ugotovila, da bom sama morala nekaj narediti zase.

Kaj je torej VIIT – vodeni interdisciplinarni intenzivni trening?

Gre za moje avtorsko delo, ki ni samo visoko intenzivni intervalni trening. VIIT je sestavljen iz vaj in načel različnih športnih zvrsti, ki sem jih združila na podlagi mojega strokovnega znanja in izkušenj iz prakse. Vsebuje elemente funkcionalne vadbe, metaboličnega treninga in tudi zametke joge, pilatesa, atletike, gimnastike, baleta ter ritmike. V eni uri vadbe, gibanja izpeljemo tako, da kar se da celostno vplivamo na naše telo. Za skladnost gibanja so zaslužne različne gibalne sposobnosti, od gibljivosti, ravnotežja, natančnosti, koordinacije, hitrosti, moči in vse do vzdržljivosti, agilnosti ter propriocepcije. Vse je potrebno uravnotežiti oz. jih razvijati po nekem dopolnjujočem konceptu, kar je tudi eno izmed pomembnejših načel treninga VIIT. Z vajami vplivamo na vse segmente splošne kondicijske pripravljenosti, saj so zasnovane tako, da izredno hitro vplivajo na boljšo kondicijsko pripravljenost telesa in nam omogočajo hitro transformacijo telesa.

Vaša skupinska vadba v formi z Alenko Košir se hitro širi med ljudmi.

Na začetku sva vaje delali skupaj s prijateljico, potem sta se nama pridružili še dve prijateljici. Potem pa se je začelo širiti. Prvo leto sem delala na treh lokacijah, danes se vaje izvajajo na devetih lokacijah po Sloveniji. Štiri izvajam sama, pet lokacij pa pokrivajo licencirane trenerke.

Je bilo težko začeti »migati« po osmih letih premora?

Obupno težko. Vedno sem imela nek izgovor. In če imaš tri otroke, je teh izgovorov res veliko (smeh). Zato razumem mamice, da ne morejo začeti. Vendar se splača.

Kako ste začeli vi?

Najprej z osebno trenerko. Vedela sem, da če bom plačala, bom šla. Vem, da si vse mamice ne morejo privoščiti, da bi plačevale za vadbo. Pa vendar. Če si človek želi, je vse mogoče. Glede motivacije pa ženskam svetujem, naj se dogovorijo, da se na vadbo vpišejo s prijateljico. In ko se vam ne bo ljubilo, vas bo prijateljica prepričala in obratno. Najtežji je samo prvi mesec. Potem pa človek ugotovi, da ima zaradi vadbe več energije, da lažje prenaša vsakodnevne napore in se je lažje odpraviti na treninge.

So vaši treningi primerni za ženske vseh starosti?

Vadba je primerna za vsakogar. Nič takega ni, kar ne bi mogel delati otrok ali pa starejša ženska. Trening je namreč zastavljen tako, da vsak dela do svojega lastnega maksimuma. Za nekoga je maksimum 10 počepov v eni minuti, za nekoga je to 50 počepov. Ko dosežeš svoj maksimum, ga začneš postopoma zviševati. Ko me ljudje na treningih sprašujejo, ali jim bo kdaj lažje, jim odgovorim, da nikoli ne bo lažje. V tem je tudi smisel moje vadbe. Ljudi spodbujam, da se potrudijo in vsakič napredujejo. Zato je moja vadba naporna, tako za začetnike kot tudi za športnike.

V današnjem času se je k športnim aktivnostim težko spraviti že odraslim, ki se zavedajo, da jim to koristi. Kako spodbuditi otroke?

Če sam tega ne počneš, je težko. To je enako kot, če kadiš, otrokom pa dopoveduješ, da je kajenje škodljivo.

Zgledi vlečejo in če bo aktivna mama, bo najverjetneje aktiven tudi otrok.

Zdi se mi, da bi morali športnim aktivnostim v družini dati neko težo. Da to, da gre mama na trening, nekaj pomeni. Na naše treninge mame pogosto pripeljejo s sabo tudi otroke. Otroci sodelujejo, se igrajo, opazujejo. To je eden od načinov, da otroci spoznajo, da je telesna aktivnost neke vrste higiena telesa. In tako kot nam je v kri prišlo, da si zjutraj umijemo zobe, nam mora v kri priti, da moramo vsak dan narediti nekaj tudi za svoje telo.

Kako je bilo z vašimi otroci, ste jih za šport morali motivirati?

Kot sem že rekla, zgledi vlečejo. Ko je bila Alina majhna, me je večkrat prosila, naj ji pokažem posnetke iz časov, ko sem trenirala ritmično gimnastiko. In je začela delati še sama. Ko smo se preselili na Bled, smo se pozanimali, kakšne športne aktivnosti ponujajo otrokom. Jalen je najprej začel z nogometom, zdaj je navdušen nad košarko. Deklici pa trenirata drsanje. Ritmične gimnastike namreč ni bilo, zato smo Alino in Aniko peljali na drsanje. Kmalu sem se drsalnemu društvu Bled pridružila tudi sama. Sem strokovna sodelavka in skrbim za kondicijske priprave, koreografijo in balet.

Menda sta deklici zelo uspešni drsalki?

Trenirata tri leta in se že kažejo rezultati. Anika je državna prvakinja v svoji kategoriji, Alina pa je v svoji kategoriji nekje na sredini. Meni je všeč predvsem to, da oni za to živita. Ker ju drsanje tako okupira, nimata časa za visenje pred televizorjem in računalnikom.

Foto-Facebook_Kosirjevi_51Poleg športa se ukvarjate tudi z zdravo prehrano.

Uspeha pri oblikovanju telesa brez tega, da paziš kaj ješ, ni. In ena od vlog trenerja je, da ljudem svetuje, kaj na jedo. Ker so me ljudje na treningih pogosto spraševali, kaj naj jedo pred treningi in kaj po njih, sem na socialnem omrežju začela objavljati recepte. Ker so jih ljudje tako dobro sprejeli, sem jih lani poleti izdala v knjigi.

Bojda ste jo takoj prodali in že čakate na ponatis?

Res je. Prodali smo 2000 izvodov.

Kdo vas je naučil kuhati?

Mama. Bila sem najstarejša od štirih otrok, edina punca. Mama mi je vsak dan dala neko zadolžitev v zvezi s kuhanjem. Hitro sem se učila in se zaljubila. Res rada kuham. Čeprav po izobrazbi nisem nutricistka, imam veliko znanja.

So vaši recepti primerni tudi za otroke?

Seveda. V njih ni nič takega, kar ne bi smeli jesti tudi otroci. Gre za enostavne jedi z veliko zelenjave.

Otroci zelenjave oziroma zdrave hrane ne marajo preveč. Kako jih pripraviti do tega, da bi jedli bolj zdravo hrano?

Tudi v tem primeru je pomemben zgled. Če starši jedo nezdravo hrano, bodo tudi otroke težko prepričali, naj jedo drugače. Druga stvar pa je, da se človek okusov priuči. Zato se mi zdi pomembno, da mame kuhajo raznoliko hrano in se ne prilagajo samo okusu otrok. Če otroku dovolimo, da jé samo tisto, kar ima rad, ne bo nikoli osvojil novih okusov. Ko sta bili Alina in Anika majhni, nista marali zelenjave, zdaj jesta vse. Z Jalnom imamo zdaj enak problem. Pri vsakem kosilu vztrajam, da poskusi vsaj košček.

Sodobne mamice se ubadajo tudi s pomanjkanjem časa, zato pogosto posežejo po že pripravljenih obrokih. Kaj jim svetujete?

Hrana je pomemben del tega, kako se tvoje telo razvija, kako se brani pred boleznimi, kako funkcionira. V današnjem življenju pa dajemo prednost nepomembnim stvarem. Zame je priprava obroka zelo pomembna. Tu ne gre samo za to, da nekaj skuhaš. Ko pripravljaš hrano, daš notri tudi svojo energijo. In ne nazadnje je pomemben tudi obred hranjenja, kako hrano zaužijemo.

Kupujete lokalno pridelano hrano?

Trudim se, da kupujem zdravo, po možnosti lokalno pridelano in sezonsko hrano. Mi pa ne uspe vedno. In če mi ne uspe, ne delam drame iz tega. Kupovati lokalno hrano, se mi zdi pomembno tudi z drugega vidika. Ko kupujemo lokalno, podpiramo lokalno okolje in prispevamo k temu, da nam je vsem bolje. Zavedati se moramo, da, če naše lokalno okolje dobro dela, bomo tudi mi zadovoljni. Tako gradimo boljši svet okrog sebe.

Menda prisegate na 5 obrokov na dan. Kako vam uspe oziroma kaj svetuje prezaposlenim mamam?

Hrano, ki jo sicer pojemo v dveh obrokih, razdelimo na pet delov. Treba pa je malce organizacije. En dan prej si morate narediti načrt, kaj boste jedli naslednji dan in si pripraviti obroke. Vedno je treba imeti pri roki prigrizke, v torbici, v avtu, v službi. Lahko je to samo jabolko. Ko je človek lačen, mu takšni mali zdravi prigrizki zelo teknejo.

Otroci obožujejo nezdrave prigrizke. Kako ste to rešili v vaši družini?

Nisem zagovornik tega, da se nekaj popolnoma prepove, ker je učinek nasproten. Moji otroci lahko jedo tudi nezdrave prigrizke, vendar nikoli med in pred obroki. Ko pojedo zdrav obrok in je njihov želodček poln, si lahko privoščijo tudi kaj nezdravega.

Pripravljate hrano skupaj z otroki?

Večinoma. Čeprav bi jo včasih raje sama, ker bi bilo hitreje. Vendar se nam to že obrestuje. Ob vikendih, ko nabiram manjkajoče ure spanja, se pogosto zgodi, da me, ko vstanem, že čakajo sveže pečeni mafini. Čeprav me skrbi, ko so otroci sami v kuhinji, se mi zdi, da je prav, da jim zaupam. Le tako se bodo naučili odgovornosti.

Vi ste tudi zelo velika zagovornica dojenja. Kako dolgo ste dojili?

Vsakega otroka skoraj tri leta.

Zakaj tako dolgo?

Pravzaprav ne vem. Nekaj je vzor od doma. Moja mama je dojila in tudi sama sem si želela. Čeprav sem se na začetku odločila, da bom dojila eno leto, je tako naneslo, da se je potegnilo. Tudi pri dojenju ne gre samo za hranjenje, gre za veliko več.

Ko so bili otroci majhni, kaj se vam je zdelo najtežje?

To, da nismo spali. Nobeden ni skoraj nič spal. To pa je ena od negativnih strani dojenja. Otrokom je prijetno, če se ponoči lahko malce pockrljajo pri mami, s plastično stekleničko se namreč ne moreš crkljati. Zdaj, ko so moji otroci že tako veliki, da ponoči spijo, mi nič več ni pretežko.

Kakšna mama ste?

To je težko vprašanje. Trudim se biti dobra mama, tako kot vsaka. Včasih mi uspeva bolje, včasih slabše.

 

Predstavljamo tudi dva preprosta recepta iz »Knjižice receptov« avtorice Alenke Košir, v kateri so predstavljeni številni recepti za obroke, ki so zdravi, okusni in hkrati enostavni za pripravo.

 

PRESNI BOROVNIČEV SLADOLED

Zmelješ indijske oreščke, dodaš riževo mleko (okus lešnik), ščepec himalajske soli, počasi dodajaš koščke zmrznjene banane in zmrznjene borovnice.

 

ZELENJAVNI EIFFLOV STOLP

Prva plast je rukola, sledi plast stročjega fižola, plast na oljčnem olju in čebuli popečenih paprik (rumena, rdeča, zelena), potem plast kozjega sira, spet stročji fižol, paprika, kozji sir, vse začinjeno z oljčnim oljem, balzamičnim kisom in grobo mleto soljo.

 

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE