Samo ena je MAMA | mama.si

N&N (1)

Težke ekonomske razmere vplivajo na vsako družino in tudi na naše najmlajše – na način, kako gledajo na svet, kakšne odnose imajo v družini in z vrstniki v vrtcu, ter kako dojemajo pojem denarja.

V nekaterih družinah je vpliv recesije očiten, saj je eden izmed staršev izgubil službo, moral zapreti družinsko podjetje ali pa je bila celo potrebna selitev, ki je otrokov svet postavila na glavo. Še bolj pa je opazna nejevolja zaradi ukrepov, s katerimi naj bi gospodarstvo ostalo pri življenju: marsikomu so plačo znižali, nič več ni zaslužka od nadur, mnogi imajo skrajšani delovnik, odvzeli so jim službene bonitete …

Kriza ima na otroke takojšen in dolgoročnejši vpliv, kjer je najpomembnejše, kako se družina odzove nanjo. Če ta čas ne izrabi zgolj za izražanje nezadovoljstva, temveč za to, da otroke pouči o financah, jim da trdne življenjske vrednote ter utrdi družinske vezi, se bo otrok tudi v slabih časih naučil marsikaj dobrega.

 Z otroki se pogovarjajte o ekonomskih izzivih.

Marsikateri dobro misleči starši so prepričani, da je bolje, da se z otroki o krizi ne pogovarjajo, saj jim želijo prihraniti nepotrebno breme in stres. Toda predvidevati, da otroci ničesar ne opazijo, je zgrešeno. Najmlajši prav dobro opazijo tako čustveno razpoloženje staršev kot vse, kar se dogaja doma in v njihovi okolici. Torej vprašanj nikar ne skušajte pomesti pod preprogo, temveč jih izrabite kot možnost, da se z otrokom pogovorite.

Najprej morate seveda ugotoviti, kako dobro vaš otrok razume dogajanje (otroci pri štirih letih bodo že razumeli osnove). Otroka vprašajte: Si slišal, da veliko ljudi nima več toliko denarja, kot so ga imeli včasih? Poznaš koga, katerega starši so izgubili službo? Se ti zdita mamica in očka zadnje čase zaskrbljena ali razburjena?

Otroku dovolite, da se izrazi povsem po svoje, saj boste tako najlaže ugotovili, kaj se mu plete po glavi. Nato mu najprej pojasnite in pravilno razložite vse tisto, kar si predstavlja napačno. Prav tako otroka povprašajte, kaj ga najbolj skrbi, ter mu zagotovite, da boste ne glede na vse skrbeli zanj po najboljših močeh in da bo vse v redu.

Starši se moramo naučiti tudi tega, da priznamo svoja čustva. Otroku je treba odkrito povedati, da smo zaradi dogajanja včasih živčni in razdražljivi, vendar pa da za to ni kriv on. Otroci, s katerimi se ne pogovorimo tako, namreč pogosto mislijo, da so storili kaj narobe, ter se obtožujejo za slabo razpoloženje v družini.

Če je recesija neposredno vplivala na družino (da ste morali pošteno zmanjšati stroške), se z otrokom pogovorite, kako boste prebrodili težke čase. Pogovorite se o svojem finančnem stanju kot o izzivu, ki se ga bo družina lotila s skupnimi močmi. Namesto da bi otroku enostavno povedali, da mu ne morete več plačevati plesnih vaj ali da ne more imeti velikega praznovanja rojstnega dne, mu povejte, da skušate vsi v družini pripomoči, da bi prihranili denar. Lahko ga celo povprašate po idejah, kako bi to storili – če bo otrok tudi sam predlagal ukrepe, bo imel občutek moči, zaradi česar bo veliko manj preplašen. Prav tako bo razvil občutek odgovornosti, saj se ne bo samo pretvarjal in igral, da se kaj dogaja, temveč bo sodeloval v reševanju realne težave.

 Vzgojite otroka, ki zna z denarjem.

Dobra plat recesije je, da smo postali bolj previdni s svojim denarjem. Nič več vse povprek ne najemamo kreditov in vse več varčujemo. Naši otroci pa bodo zaradi odraščanja v recesiji pri ravnanju z denarjem še boljši – še posebej, če se bodo v tem času naučili nekaj finančnih lekcij. Ravno v otroštvu se namreč vzpostavijo temelji za finančno odgovornost.

Otroka učite o denarju z enostavnimi razlagami stvari. Predšolskemu otroku povejte, da hodita mamica in očka v službo, za kar vsak mesec dobita denar, ki ga porabita za plačilo posojila za hišo oziroma stanovanje, za avto, hrano, oblačila in igrače ter vso zabavo. Nato vzemite otroka s seboj do bankomata oziroma z njim sedite za računalnik, kadar plačujete položnice. Povejte mu, kaj vse morate plačati in koliko to stane ter koliko denarja lahko dvignete. Otroka ravno tako opozorite na cene reči v trgovini ter ga učite primerjanja: Je v dražjem zavitku špagetov res več špagetov ali imajo višjo ceno zgolj zaradi blagovne znamke? Bi kupil jabolka ali hruške, ki so tega dne v akciji? Boste dobili na blagajni popust, ker ste zbrali določeno število nagradnih točk?

Vsakodnevno življenje in porabo svoje družine prilagodite večjim ciljem. To pomeni, da boste morali otroku povedati, da ne boste šli na lutkovno predstavo ali na kopanje v zdravilišče, ker bi radi prihranili denar, da boste lahko poleti šli za cel teden na morje.

Po otrokovem petem letu je tudi že dober čas, da prične dobivati tedensko žepnino. Če si jo bo moral zaslužiti s kakšnim gospodinjskim opravilom, bo še toliko bolj premišljen pri tem, kako bi denar porabil. To bo zanj dobra lekcija, ki resnično deluje – izkazalo se je namreč, da takrat, ko je treba porabiti svoj denar, otroci hitro postanejo celo nekoliko stiskaški. Tako igrača, ki naj bi jo nujno morala kupiti mama, niti ni več tako nujna, če mora dati zanjo svoj denar. In če bo žepnino hranil ter varčeval za kak poseben nakup, se bo v tem času naučil samokontrole, odgovornosti in načrtovanja.

 Poudarek na vrednotah

Otroku dopovejte, da ne glede na to, kako strašna se zdi krizna situacija za vašo družino, so vedno tudi drugi, ki jim gre še mnogo slabše. Pogovorita se o ljudeh, ki se zares komaj prebijajo skozi življenje, pa naj bo to kdo iz vaše okolice ali nekdo, o komer sta brali v časopisu ali njegovo zgodbo videli na televiziji. Nato otroka povprašajte, kako bi lahko pomagal in prispeval dobra dela. Svoje igrače in premajhna oblačila lahko nameni Karitasu, Rdečemu križu ali materinskim domovom. V trgovini lahko nabereta nekaj osnovnih živil in jih odložita v Karitasovo košaro. Nekaj svojih prihrankov lahko nameni Unicefu, ki bo poskrbel za otroke iz Haitija, Afrike …

Otroka vzgajajte tako, da bo hvaležen za nematerialne dobrine. Naj se nauči, da sta ljubeč dom in dobri odnosi z drugimi največ, kar lahko imamo – in vse to prav nič ne stane! Večkrat se pogovorita o tem, kakšno srečo ima vaša družina, da živi v razvitem svetu, ne nekje, kjer otroci nimajo možnosti šolanja, kjer se ne morejo brezskrbno igrati zaradi vojn, kjer morajo opravljati težaško delo. Prav tako naj babica ali dedek povesta zgodbe iz njune mladosti – kako je morala babica tudi v snegu hoditi v šolo več kot uro daleč, kako je imel dedi za dve številki prevelike čevlje in v njih natlačen časopisni papir, da jih ne bi prehitro prerasel … Te zgodbe bodo otroku povedale, da ljudje krizi navkljub živimo dobro življenje ter da so se od nekdaj pojavljala težka obdobja, ki pa so jih ljudje premagali z veliko iznajdljivosti in si vsak po svoje izboljšali življenje.

 Katja Selan

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE