Samo ena je MAMA | mama.si

obdolzena po kriviciV življenju vsakega starša pride trenutek, ko se znajde pred dilemo – naj navihancu prisoli klofuto ali mu jih naloži po riti ali naj stori kaj drugega. Starši, ki zaslužijo ta naziv, se nikoli ne zatečejo k strogemu kaznovanju iz veselja ali užitka. Fizična kazen je skrajni ukrep, po katerem ima vsak slabo vest. Ker ve, da bi lahko ukrepal drugače, a se v tistem trenutku preprosto ni mogel zadržati in domisliti pametnejše poteze. Zato vam vnaprej nudimo nekaj rešitev, na katere lahko pomislite, ko se boste znašli v taki situaciji.

Starši se le redko zavestno odločijo, da bodo otroka našeškali. Najpogosteje se to zgodi, ko izgubijo nadzor nad sabo ali obupani ne vedo, kaj bi. In tako roka pristane na riti potem, ko je oče že petkrat rekel svojemu Andrejčku, naj izključi televizor, ker je že pozno. Ali takrat, ko štiriletni Tomažek steče na cesto, ne da bi pogledal, ali se morda bliža kakšen avtomobil.

Vsi starši vemo, kako nadležno je, če nas otrok ne posluša. Strah ima enak učinek. Kaj, če naslednjič, ko bo mali stekel na cesto, ne bo imel take sreče?

Po nekaterih raziskavah približno četrtina staršev po vsem svetu uporablja telesno kazen vsaj enkrat tedensko. Zakaj? Mislili bi, da zato, ker je učinkovita. Vendar ni. Morda ima kratkoročen učinek, vendar dolgoročnega zagotovo nima. Ravno nasprotno. Otroci, ki so večkrat telesno kaznovani, se na enak način radi znašajo nad vrstniki.

Pred tremi leti so ameriški znanstveniki zaključili študijo, v kateri so analizirali podatke, zbrane v obdobju kar 62 let. Njeni rezultati so bili nedvoumni. Čim večkrat je otrok telesno kaznovan, večja je možnost, da bo tudi sam nasilen ali da se bo posluževal drugih nesprejemljivih oblik vedenja – laganja, goljufanja …

Otroci, ki jih starši vzgajajo z udarci, težje ločujejo, kaj je prav in kaj ne, in bolj verjetno je, da se bodo za hrbtom staršev grdo obnašali. Preprosto zato, ker taka kazen ne vzgaja, ampak vceplja strah samo pred osebo, ki ga kaznuje. Če očka ne vidi, kaj delam, me ne bo natepel. Ni pomembno, kaj počnem, samo da me ne vidi.

Da bi se izognili slabim platem telesnega kaznovanja, predlagamo možnosti, utemeljene na prepričanju, da je vsakega otroka treba spoštovati, čeprav se ne obnaša primerno.

•Bodite odločni, vendar prijazni.

Otrok bo bolj verjetno slišal, kaj mu govorite, če ne povzdigujete glasu in če mu vse poveste z normalnim tonom in hitrostjo ter z normalnimi poudarki. Tako bo dobil zaupanje v to, kar mu boste povedali. Če pa nehote začnete vreščati, otrok preprosto ne bo hotel poslušati ali pa vas preprosto ne bo razumel.

•Naredite premor.

Nič ni narobe, če rečete: »Zdajle sem preveč jezen, da bi se pogovarjal o tem. Pogovorila se bova čez nekaj minut, ko se pomirim.« Ta odmor naj res traja le nekaj minut. Če boste s pogovorom predolgo odlašali, bo otrok pozabil, da je sploh kaj naredil narobe, in potem ne bo vedel, kaj mu govorite in zakaj ste načeli to temo pogovora.

•Učite otroka.

Namesto da bi otroka kaznovali za grdo obnašanje, ga raje naučite, da se bo lepo obnašal. Recite na primer: »Ni mi všeč, če rolko puščaš sredi veže. Lahko bi se zgodilo, da bi kdo stopil nanjo in se poškodoval. Ko se nehaš voziti z njo, jo pospravi v omaro. Kako ti lahko pomagam, da si boš to zapomnil?«

•Bodite pozitivni.

Zahtevo, napotek ali ukaz lahko poveste na več različnih načinov. Izberite bolj pozitivnega. Namesto da bi rekli: »Kolikokrat ti moram še reči, da si pojdi umit zobe?«, recite raje: »Zdaj si lepo umij zobe, potem pa me pokliči, da te pokrijem in ti zaželim lahko noč.«

•Otroku ne grozite, ampak pojasnjujte.

Če otroku v preprostih besedah razložite, zakaj se mora obnašati, kot zahtevate od njega, mu s tem daste tudi dober razlog, da vas bo prihodnjič ubogal. Grožnje pa so najpogosteje prazne obljube. In ker jih seveda prihodnjič ne izpolnite, otroku s tem dajete vedeti, da njegovi starši ne držijo obljub.

•Ne dovolite si, da bi se razjezili.

Jeza se ponavadi kopiči. V prvem trenutku, ko se razjezite, vaš bes še ni tako hud, kot je čez nekaj minut. Bolj ko razmišljate, kaj je ušpičil vaš najmlajši, bolj jezni postajate. Zato se morate zavestno zadrževati. Ne dovolite, da bi vas otrokova napaka povsem prevzela. Raje jo glejte kot priložnost za novo lekcijo, s pomočjo katere boste otroka vzgajali v pravo smer.

•Bodite spodbudni.

Da bi se izognili prepirom, lahko že vnaprej poskrbite, da bo otrok bolj pripravljen sodelovati. Namesto da bi njegovo igro prekinili v trenutku, mu predlagajte tole: »Čas je, da greva. Še enkrat se spusti po toboganu, potem pa bova pohitela domov.«

•Bodite prilagodljivi.

Zavedajte se, da živimo v demokratični družbi in da ima tudi otrok svoje pravice. To pa pomeni, da ni pravega razloga, da bi vedno in povsod za vsako ceno morala obveljati vaša beseda. Kadar ne gre drugače, bodite neomajni, a včasih le lahko dovolite otroku, da pogleda risanko do konca ali se guga še nekaj minut, preden mora prenehati.

•Izogibajte se borbi za premoč.

Nič ni bolj nekoristnega in neprijetnega, kot je spopad dveh trmastih značajev. Temu se lahko izognete tako, da otroka zaprosite za pomoč pri reševanju težave. Recite na primer: »Imam težavo, pa ne vem, kako naj jo rešim. Rada bi, da vsak dan oblečeš svežo, čisto majičko, ti pa vztrajno oblačiš samo eno, ki je že umazana. Kako bi lahko rešila to težavo?« Otrok bo ponosen, ker bo lahko rešil problem in vam pomagal.

•Bodite pametni.

Starši se pogosto lotimo reševanja težav enako, ne glede na to, ali je uspešen ali ne. Če vaš način ni učinkovit, ga spremenite. Veliko laže in hitreje boste spremenili svoje postopke kot pa otroka.

In ne pozabite še treh zlatih pravil kaznovanja:

•Ne kaznujte, ko ste jezni.

•Ne zlorabljajte kazni za maščevanje.

•Strožja kazen ni nujno tudi bolj učinkovita.


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE