Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_60801091[1]-sadjeKo moški in ženska pričakujeta prvega otroka in si že med nosečnostjo pomagata, se zdi, da se bo takšna pomoč nadaljevala tudi, ko bodo trije. Vprašanje,kako si bova porazdelila delo, ostane nepomembno, saj že sedaj, ko sta sama,pravično in enakopravno opravljata vsakdanja opravila. A ob prihodu prvega otroka se porazdelitev dela na novo opredeli in ostane enaka pri vseh nadaljnjih otrocih. Gospodinjsko delo postane tema, o kateri partnerji poročajo kot o največji spremembi po rojstvu otroka, ki pogosto postane jabolko spora. O tem pišejo številne raziskave.

Ženske prevzemajo večino opravil!

Dejstvo je, da se ob novem družinskem članu povečajo opravila:tu so plenice (pa ne samo tiste za enkratno uporabo, ki jih je treba redno odnašati v smeti, tudi pralnih je v prvih mesecih kar nekaj – za podiranje kupčkov pa za pod glavico idr.), likanje, pranje, pripravljanje obrokov in seveda vsega, kar je povezano s skrbjo za otroka .A ugotovljeno je, iz tujih in tudi naših raziskav, da ženske po rojstvu otroka prevzamejo nase večino gospodinjskega dela. Presenetljivo je, da tudi tam, kje je bilo to že pred rojstvom otroka enakopravno porazdeljeno. Primer tega je Švedska, kjer kljub visoki stopnji enakopravnosti med moškim in žensko pred rojstvom otroka tudi tam ženske po rojstvu otroka opravijo več gospodinjskega dela kot moški. Ženska postane mama, postane pa tudi gospodinja, ki svojega moža (zavedno ali nezavedno) »nažene« iz kuhinje in na svoja ramena prevzame skrb za domača opravila in skrbi za delo, ki je povezano z dojenčkom. Zdi se, da te t.i. tradicionalne vloge v prvem letu otrokovega življenja prinašajo partnerjema več varnosti ob navalu čustev (in opravil), ki preplavijo njuno mlado družinico. Seveda s to porazdelitvijo ni nič narobe, dokler se ne pojavijo občutki nepravičnosti, da eden dela več kot drugi, ter razočaranja in konflikti, ki se vrtijo okrog dela.

Ugotovljeno je, iz tujih in tudi naših raziskav, da ženske po rojstvu otroka prevzamejo nase večino gospodinjskega dela. Presenetljivo je, da tudi tam, kje je bilo to že pred rojstvom otroka enakopravno porazdeljeno.

Kdo naj bo komu hvaležen?

Konflikti, ki nastanejo okrog porazdelitve gospodinjskega dela, pa se pogosto ne vrtijo o tem, kdo naj kaj počne, temveč o tem, kdo naj bo komu hvaležen. Delati več, kot si pričakoval, partnerja doživljata kot krivično, posebno takrat ko je vse nakazovalo, da bo delo drugače porazdeljeno. »V nosečnosti mi je vedno pomagal, sedaj sem pa za vse sama,« razočarano ugotavljajo mame. »Vse naredim, pa niti ne opazi, kako sem utrujena,« spet pravijo druge. Po rojstvu otroka nekatere ženske pogosto doživljajo, da je nepravično, ker jim partner ne pomaga toliko, kot same mislijo, da bi moral. Nepravičnosti pa ne čutijo takrat, ko same zaznavajo, da se moški trudi biti navzoč pri gospodinjstvu in skrbi za otroka. Gre torej za zaznavanje, doživljanje drug drugega, ki je širše in ne sloni zgolj na enem gospodinjskem delu.

Pričakovanja v nosečnosti

K temu, ali mlada starša bosta ali ne bosta doživela razočaranja, občutke nepravičnosti, da mora eden delati več kot drugi, prispevajo pričakovanja – pričakovanja, ki jih dva oblikujeta in si jih delita med nosečnostjo. Ugotovljeno je, da ni toliko pomembno, kako je delo porazdeljeno, ni pomembno, ali mama dela več kot oče, temveč ali sta se o svojih pričakovanjih, kako bosta življenje z otrokom konkretno in praktično organizirala, tudi pogovarjala. Ni torej vedno problem, če mama prevzema nase večino dela, temveč se konflikti pojavijo takrat, ko tega ni pričakovala niti se o tem nista pogovarjala s partnerjem in sta tako težje sprejela stanje po rojstvu otroka.

Mamin vidik, očetov vidik

Vsekakor pa je pomembna tudi količina dela in tudi to, na kakšnih temeljih je njun partnerski odnos zgrajen. Zgolj strinjanje v nosečnosti, da bo s prihodom otroka več dela, ju še ne pripravi na realnost, ki pride. Vendar ne moremo posploševati. Tudi tam, kjer se ženske pritožujejo nad moževo vključenostjo v gospodinjska dela, ne moremo reči, da so moški pasivni. Raziskave so namreč pokazale, da so ženske pogosto nezadovoljne z moško udeležbo tudi takrat, ko moški aktivno sodelujejo pri gospodinjskem delu in relativno veliko pomagajo. Moško aktivnost primerjajo s svojim delom, moški pa svoje delo v družini primerjajo z delom svojih očetov. Res je, današnji očetje več kuhajo, čistijo in skrbijo za otroke, ugotovljeno pa tudi je, da si moški želijo večje vključenosti v družinsko dogajanje, pa včasih ne vedo, kako to storiti. Vprašanje je, kako na to gledajo njihove partnerke. Razumljivo, da takrat, ko je mama sama in nima nikakršne praktične pomoči (npr. gospodinje, čistilke ali svoje mame, tašče),tudi bolj kritično zaznava svojega partnerja, kot v primerih, ko ji na pomoč priskočita tašča ali mama. Lažje tolerira moževo odsotnost, ko ni utrujena in »sama za vse«, čeprav se na dolgi rok njen partner tega očitka najverjetneje ne bom mogel izogniti.

Moški svoje delo v družini primerjajo z delom svojih očetov.

Pomembna je čustvena usklajenost!

Nič ni narobe, če je porazdelitev dela tehnično neenakomerna, niti če partnerja sproti iščeta rešitve, se pogajata, spreminjata vloge ipd. Le da sta ob tem usklajena. Bistvena je namreč »delitev čustev«, tega, kako se počutita, kako sta povezana, kaj si želita ipd. Bistveno je, kaj je zame enakopravnost? Jo resnično živim? Jo čutim v svojem odnosu?Vprašanje je, kaj konkretnega naj moj partner naredi, da se bom počutila enakopravno? S tehnično porazdelitvijo opravil nič ne dosežemo, če ob tem pozabimo na čustva. Pomembno je, kaj se dogaja z najinim odnosom. Kako se jaz počutim? Se lahko pogovarjam o občutkih in dilemah, ki se rojevajo vsak dan? Lahko povem, da ga pogrešam? Si želim, da bi mi pomagal, pa mi gre na živce, ker ne naredi po mojih kriterijih? Mu lahko rečem, da si želim in potrebujem njegovo pomoč? Konkretno? Pomoč pri čem? Brez branja misli? Brez predvidevanja, da bi že moral opaziti kupe oblek po stanovanju? Si želim, da bi bilo drugače, pa raje obmolčim? Ker ne bo »itak« nič zaleglo? Ali pa, ker bo naredil zato, ker mu »težim«?

Bistvo ni le v tehnični delitvi dela, temveč je pomembnejša »delitev čustev«.

Po rojstvu otroka se lahko pojavijo različni neprijetni občutki v nas, tudi občutki odrinjenosti, zapostavljenosti in nepravičnosti. Občutki, da smo sami in da nimamo moči priklicati svojega partnerja. A ta moč je v nas. Moč, da se vprašamo, kaj si želimo in kaj potrebujemo. Velikokrat tega odgovora ni enostavno poiskati, odgovora, ki je dovolj konkreten in oprijemljiv. Odgovor, ki presega našo slabo vest, ki se lahko zbudi, ko želimo poskrbeti tudi zase. Ko želimo ostati tudi ženske in žene. Ne zgolj matere in gospodinje. Ni enostavno, ker moramo spreminjati tudi tiste najbolj ukoreninjene vzorce, ki so v nas. Tradicionalne, zgodovinske in ne le naše osebne…Ni enostavno uravnovesiti vse tri vloge:biti ženska, žena in mama. Biti moški, mož in oče. Vse troje je pomembno – za nas, za našega partnerja in otroka. Ni enostavno, a se da. Se da, čeprav od nas zahteva konkretne odgovore, dogovarjanja in deljenja naših mislih, čustev in vprašanj, ki se porajajo že v nosečnosti in predvsem takrat, ko nam v novi družini ne gre tako, kot si želimo.

Dr. Nataša Rijavec Klobučar, Družinski center Stik

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE