Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_80120533[1]-pralni strojHišna opravila: vir samozavesti

Pomoč pri hišnih opravilih je vir samozavesti in veselja, če znajo starši pokazati, da pomoč cenijo. To je 32-letni Luka opazil pri svoji le leto in osem mesecev stari hčeri: »Živa zelo rada pomaga pri praznjenju pomivalnega stroja. Posodo vzame in ti jo da v roke. Seveda se ji zahvalim za vsak kos posebej. Na obrazu ji vidiš, kako uživa, ko se počuti koristno. Tudi kopalnico pomaga čistiti, pometa z malo metlo, skratka, uživa, ko pomaga.« Zoran Pavlović, psiholog v Svetovalnem centru Ljubljana, ocenjuje kot koristno, če ima otrok priložnost polnega sodelovanja v različnih vidikih življenja družine. »S tem, ko od otrok kaj pričakujemo, jim pokažemo, da spoštujemo tako njih kot njihove sposobnosti, da verjamemo, da zmorejo, njihova samopodoba pa se bo gradila na temelju naših pozitivnih, a tudi realističnih pričakovanj. Znano je, da je tudi ključ do uspešnega izobraževanja v (dovolj) visokih pričakovanjih, ne pa morebiti v pretirano zaščitniškemu odnosu do otrok. Marina Sreš, univ. dipl. ekon., višja finančna svetovalka, iz Finančne skupine Prima, d. o. o, je zagovornica tega, da se otroka čim bolj vključi v opravljanje hišnih opravil. »Tako se krepijo delovne navade in čut za odgovornost. Dokazano je, da imajo otroci s privzgojenimi delovnimi navadami tudi boljše učne navade,« pravi Sreševa.

Evri za pomivanje posode?

Poraja se vprašanje, ali otroku za pomoč doma ponuditi malo finančne spodbude. Psiholog Zoran Pavlović meni, da je denar samo ena izmed oblik nagrade, ki se jo mora otrok šele naučiti razumeti in ceniti. »Ni potrebno vsega sodelovanja pri hišnih opravilih posebej nagrajevati, saj tudi odrasli za njih ne dobimo posebnega plačila. Dogovor (vedno se je o delitvi dela najbolje dogovoriti), pohvala, zadovoljstvo v opravljenem delu bodo ob mirnem vztrajanju, da se je dogovorov treba držati, kot se jih vsi, privedli do sprejemanja nalog kot samoumevnih. Po drugi strani pa je prav, da otrok »participira« tudi pri dohodkih družine, da torej dobi starosti, zrelosti in dohodkom družine primerno žepnino, ne glede na opravljeno delo. Treba je torej pričakovati, da bo otrok svoje temeljne naloge opravil brez posebnega plačila, kot svoj delež, in hkrati naj dobi tudi nekaj denarja, ki ni vezan na opravljeno delo,« pravi Pavlović. Sreševa meni, da je prav, da starši za vsakodnevna hišna opravila (pospravljanje sobe, odnašanje smeti ipd.) zahtevajo, da so opravljena, saj tako otrokom vcepijo občutek odgovornosti in dolžnosti. S Pavlovićem se strinja, da za tovrstna vsakodnevna opravila ni potrebno denarno nagrajevanje.

Nepredvideni zapleti pri hišnih opravilih

Tudi preprosta pravila se zapletejo. Predpostavimo, da imamo dva otroka, ki dobivata žepnino. Eden od njiju rad pomaga, sesa po stanovanju, obeša perilo, pomiva posodo, medtem drugi igra računalniške igrice in se na vse pretege upira vsemu, kar vsaj malo diši po delu. Ali naj dobita isto visoko žepnino? Na to vprašanje odgovarja Marko Juhant, specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti: »Žepnina – prava žepnina ni vezana na pridnost, delavnost otrok. Denar dobi, da se bo naučil z njim ravnati. Torej tedensko, da je izkušenj 52 na leto, ne le 12. Ista vsota gre na manjše dele – lahko naredi načrt, kaj bo z denarjem, ga hrani vsaj en del ali celo vsega. Pri tem rabi pomoč. Pri zapravljanju pa pomoči ne rabi, razen nadzora: novo žepnino dobi, tako da izkaže, za kaj je porabil staro. Prinesti mora račune. Če kupi kostanj, mora zapisati, kdaj, kje, koliko je dal zanj. Ne vtikamo se v kupljeno vsebino, pač pa v dokazila. Otrok sam od sebe skozi postopek ugotovi, ali je morda denar potrošil nesmiselno.«

1146948_488662217894754_387523003_oKdaj je plačilo za domače delo primerno?

Finančna strokovnjakinja Sreševa meni, da ni nič narobe, če otroka z denarjem nagradimo, kadar gre za opravljanje večjih hišnih opravil (npr. pomoč pri pleskanju stanovanja ipd..), ki niso vsakodnevna, zahtevajo več časa in truda. »Tako bomo otroka naučili, da nič na svetu ni zastonj in da si je potrebno stvari prislužiti. Otrok bo tako denar, ki si ga je sam zaslužil, znal veliko bolj ceniti in ga ovrednotiti. Zato bo z njim ravnal veliko bolj preudarno in racionalno.« Tak način nagrajevanja nam da tudi možnost, da otrok, ki več pomaga, več zasluži: »Če imamo zanj primerne naloge, ki niso del redno dogovorjenega programa, naj za njihovo opravljanje dobi ustrezen, dogovorjen dodatek. S tem se bo utrdil občutek, da se prizadevanje dejansko splača. Z dodatnimi nalogami lahko seveda bolj deloven otrok zasluži več kot sorojenec,« pravi Pavlović. Nekako tako se je znašla zdaj 25-letna Petra: »Z bratom sva morala pomivati posodo in pomagati pri večjih opravilih na kmetiji, žepnine pa nisva dobivala. Nekega dne sem se spomnila, da bi prevzela vsakodnevno spravljanje drva v kurilnico, za to sem hotela 3000 tolarjev. Starši so se seveda strinjali, sama pa sem bila ponosna in vesela, da služim denar. Vsaj dokler nisem od sošolca slišala, da mu da babica vsak mesec 15 000 tolarjev. A ta denar mi je vseeno prav prišel.«

Preveč priden otrok

Nekateri otroci raje pomagajo doma na kmetiji, kot se učijo, ali pa se bojijo, da starši sami ne bodo zmogli. Pavlović meni, da ne sme ne redno ne dodatno delo slabo vplivati na opravljanje dela za šolo ali celo kot izgovor za izogibanje le-temu. Priporoča, da se starši vprašajo naslednje:

Ali je zadevno delo za otroka primerno?

Je otrok primerno nagrajen?

Je ustrezno udeležen pri rezultatih skupnega dela?

Je šlo delo na škodo časa za učenje in šolsko delo?

Ima otrok dovolj časa tudi za druženje z vrstniki in igro?

»Optimalen stres ni kar odsotnost slehernega pričakovanja in napora; optimalen stres je tisti, ki smo mu dejansko dorasli – tak stres je koristen. Za tiste, ki mu nismo dorasli, pa je škodljiv. Otroka je treba zaščiti pred neprimernim delom, a mu je treba tudi omogočiti, da se preizkusi ob delu, se dokaže, dobiva izkušnje in gradi samozavest. Vendar je z dobrim poznavanjem otroka treba presoditi, kaj je primerno in koliko v resnici zmore. Druženje in igra nista nek nepotreben »luksuz«, to je otrokova razvojna potreba in pravica, kar je treba spoštovati,« pravi Pavlović.

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE