Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_70875172“Učiteljicaaaaa!”, se je po razredu razleglo glasno kričanje, “Fredi mi je spet ukradel koruzni storž!” “Ne, pa nisem, nisem bil jaz!” se je branil Fredi. “Tako ali tako si pa štiri že pojedel, pujs pujsasti!” “Ti bom jaz že pokazal pujsastega pujsa!” je zarobantil Piki, se dvignil in le nemočno klecnil pod težo svojega telesa. Ves razred se je začel glasno smejati, tedaj pa so začutili tresenje tal.

“Kdo pa tako kriči?!” je glasno zatrobila učiteljica Slonovka in iz drobnih oči so ji švigale strele. “Ravno pri malici smo bili z drugimi učitelji pa tak hrup!” “Fredi mi je pojedel koruzni storž, že spet!” je nemočno zavzdihnil pujs Piki. Učiteljica Slonovka je s prebadajočim pogledom poiskala Fredija, stegnila rilec in nemočno opico dvignila visoko v zrak: “Fredi?” Prestrašeni opiček je začel odkimavati: “Ne, res ne, nisem bil jaz …, jaz, jaz nisem, nikoli ne bi …, samo poglejte Fredija in mene …, mislim, da sta bila Žiga in Žan.” Slonovka je spustila Fredija, da se je komaj še ujel na vse štiri in iskala zviti in pretkani podgani. Nikjer ju ni bilo. Nihče ju ni videl. “Saj ju danes sploh ni bilo!” je zacvilila miška Polda in na hrbtu v istem hipu začutila razcepljen jezik. “Kako pa ti lažeššššš,” je zasikala kača Tonka, “s-s-s-seveda s-s-s-ta bila prvi dve uri tukaj in potem s-s-s-sta odš-š-š-šla …, meni bi pa tudi prijala malica!” Živali so začele ena čez drugo kričati in obtoževati druga drugo, dokler ni Slonovka jezno zatrobila, da so vsi v hipu utihnili.

“Patrik!” je zatrobila in pogledala svojega sina: “Kaj se je zgodilo? Kdo je Pikiju vzel koruzni storž?” “Ne vem, nisem videl, na drugi strani učilnice sem bil,” je odgovoril Patrik. “Tako ali tako noče nihče sedeti zraven njega, ker ves čas je, mlaska in se oblizuje in nas moti.” “Kar govori, debeluh,” mu je jezno dejal Piki. “Govoriš, kot bi bil samo jaz debel. Kar sebe poglej!” Učiteljica Slonovka je že hotela nahruliti predrznega pujska, a je morala v isti sapi priznati, da res tudi njen Patrik ni bil med najbolj vitkimi.

Ravnatelj, lev Simon, jo je že dlje časa opozarjal, da bo njen sin kmalu predstavljal sramoto vsem slonom v živalskem vrtu in daleč naokrog. Kadar so tekli, je tekel skupaj s pujskom Pikijem, želvo Karolino in polžem Pedrom … in to samo zato, ker je bil med njimi najhitrejši, a v primerjavi z noji, levi, gepardi, opicami in celo − joj, ti sramota! − nilskimi konji in nosorogi; je bilo Patrika prav žalostno gledati. Ja, Piki se ni motil − kmalu ju bodo oba zasmehovali.

Živali so se medtem spet začele prepirati … eni so s prstom kazali na prebrisanega Fredija, drugi so Pikija obtoževali, da je navadna debela špeckahla, tretji so trdili, da sta bili vsega res kriva Žiga in Žan, in nekaj jih je molče, a jezno gledalo proti Patriku, ki je svojo mamo najbrž ves čas obveščal, kaj se dogaja v razredu, njemu pa so za vse pogledali skozi prste.

Slonovka je znova zatrobila, v razredu pa je še naprej vrvelo in šumelo, zato je zatrobila še enkrat. Otroci so se vendarle umirili. Piki je začel glasno cviliti in Polda se je prestrašeno skrila za rog nosoroga Nikolaja, celo vedno pogumna kača Tonka se je zvila v klobčič in čakala, kako zelo jezna je učiteljica Slonovka. Če bo slučajno še zatopotala, potem …, no, potem so v velikih težavah.

Tedaj pa so s hodnika zaslišali glasno rjovenje … Vse, razen ene, živali so se poskrile pod mize. “Oči!” je veselo zaklical levček Matevž in že se je hotel pognati k vratom, a je celo njega na mesto prikoval očetov strogi pogled. Ravnatelj, kralj živali, lev Simon je ponosno stresel z veličastno grivo in še enkrat zarjovel, da so se stresla stekla v oknih ter pogledal po razredu. Piki je neutolažljivo cvilil in hlipajoč ponavljal: “Moj koruzni storž, moj zadnji koruzni storž …, joj, joj, joj …, tako sem lačen, lačen, lačen …, zakaj ste mi vzeli koruzni storž?” “Kaj se dogaja tukaj,” je zarjovel ravnatelj Simon,. “in zakaj nekdo tako glasno cvili? Kdo je to?!” Piki je prestrašeno pogledal izza svoje mize in dvignil parkelj: “J-j-jaz c-c-cvi-cvilim, gospod ravnatelj.” “In zakaj cviliš?” “Ker mu je nekdo vzel koruzni storž!” so v en glas zaklicali ostali otroci, Piki pa je le prikimal.

Lev Simon se je počasi sprehodil po razredu in ves čas gledal Pikija: “Zadnji koruzni storž? In koliko si jih pojedel predtem?” “Piki je pomislil in tiho odgovoril: “Sedem.” “Sedem koruznih storžev???” je od presenečenja povsem nepričakovano zarjovel ravnatelj, “Sedem koruznih storžev za malico? Saj potem pa sploh … ” “V bistvu ni bilo za malico,” je tiho dejal Piki in spet zacvilil, “malica je že bila prej, za malico mi je mami pripravila zvrhan koš repe, storži so bili bolj za posladek pri malici.” “Posladek pri malici?” presenečenja ni mogel skrivati ravnatelj. “In kaj vse si danes že pojedel oziroma, kaj še boš?” “No, nekaj malega …” je odgovoril Piki, “Takoj, ko sem vstal, sem dobil ostanek včerajšnje večerje, za zajtrk smo imeli krompir in potem za sladico koruzne storže. Tik preden sem šel v šolo, sem dobil še nekaj pese in mama mi za na pot v torbo vedno skrije kakšen priboljšek …, danes so bila jabolka. Pred začetkom pouka tudi vedno kaj malega prigriznem, da lažje počakam na zajtrk, po navadi kruh in potem …” “Čakaj malo,” ga je ustavil ravnatelj, “vse to si pojedel pred zajtrkom, šolskim zajtrkom?!” Piki je prikimal. “Saj vidite, kako debel je!” je zaklicala Tonka. “Pride v razred, se zlekne v svojo klop in potem večino časa je in je in je in je …”

“Pa kaj potem, če rad jem?!” je jezno zacvili Piki. “Saj Patrik tudi ves čas je, pa si ga ne upate zbadati!” “Ampak nihče ne poje toliko kot ti!” mu je zabrusil Matevž. “Ti si RES debel in samo sramoto nam delaš! Še nogometa ne moreš igrati z njimi, ker prekriješ cel gol in druge ekipe vedno zahtevajo tvojo izločitev!”

“Ampak Piki, kaj pa tvoji starši pravijo na to,” je zanimalo učiteljico Slonovko, “menda jim ni vseeno?” “No, ne vem,” je odvrnil Piki. “Kadar doma potožim, da me v razredu zbadajo, mi mama po navadi pripravi pesino torto, da se potolažim, z očkom greva na repin sladoled, pove mi, da smo pujsi pač taki, da radi jemo in naj se ne obremenjujem s tem, kaj si o meni mislijo drugi. Potem spijeva vsak še en korenčkov sok z veliko smetane in odideva domov. In ko enkrat zavoham, kako lepo diši iz kuhinje, pozabim na vse zbadljivke!” “Torej je tudi tebi vseeno?” je zaskrbljeno vprašala Slonovka. “Ampak to ni dobro, veš?! Težave boš imel …, vse težje se boš gibal, težko boš govoril in kmalu tudi od doma ne boš mogel več!”

“Pa zakaj ste takšni do mene?” je znova zacvili Piki in začel jokati, “Hočem domov, pokličite mojo mami, da me pride iskat. Nesramni ste! Ves čas me zbadate, se norčujete iz mene, za hrbtom vsi govorijo pujsi debelujsi in mislijo, da jih ne slišim, potem pa … pa še hrano mi kradete! Nočem biti več tu!” “In kaj boš storil,” ga je vprašal Matevž., “odcvilil domov k mamici in se nažrl?”

Ravnatelj Simon je čisto na hitro zarjovel, da so ga vsi pogledali in dejal: “Ne, to ne bo šlo, tako ne gre več naprej. Če se izve, kakšnega debelinkota imamo med nami, bodo kmalu prišli sem mesarji in te odpeljali. Ti, Piki, se boš moral spremeniti. Jaz pa bom govoril s tvojima staršema.” “Ampak, kako naj se spremenim?” je obupano zacvili Piki. “Res rad jem …” “Saj ni nihče rekel, da ne smeš jesti, samo … jej manj in jej drugačno hrano,” mu je odvrnil Fredi. “Saj ti ni treba pojesti za štiri slone in celo krdelo opic, preden odideš od doma.” “Ja, namesto korenčkovega soka jej surovo korenje in pozabi na smetano,” mu je svetovala Tonka. “Pa jej več sadja in čisto premalo piješ.” “Pa namesto, da te v šolo pripeljejo, pojdi peš,” je dodal Matevž, “jutranji tek je super! In če boš hodil, boš imel tudi družbo in potem ne boš mislil na to, kako lačen si.” “Samo nikar ne nasedaj tistim čudežnim dopolnilom in nadomestilom, tisto ni nič,” je rekel slon Patrik. “Moja mami je enkrat …” “No, no, že v redu,” je dejala Slonovka in strogo pogledala sina, “Piki, kot so ti povedali že ostali …, spremeniti boš moral svoje navade – tako prehranjevalne kot življenjske, pa bo šlo na bolje. In vsi ti bomo pomagali, kajne otroci?” In otroci so prikimali. “Tudi tebi bomo pomagali, Patrik,” je še dodala Slonovka in sina objela z rilcem, “Tudi tebi …”

In ni bilo lahko, niti malo in tako Piki kot Patrik bi nekajkrat skoraj obupala … ko jima je krulilo, tulilo in zavijalo v želodcih, ko sta komaj še hodila, tako brez moči sta bila in ko sta v vsem in vseh videla le še hrano …, a sta vztrajala in pomagali so jima vsi otroci v razredu in uspelo jima je. Piki ni bil več “pujsi debelujsi”, ampak spoštovan pujs, ki je začel oboževati zvezde, ko je enkrat lahko dvignil glavo v nebo in uzrl neskončno lepoto nočnega zvezdnega svoda. In Patrik ni bil več tisti “mali, predebeli slon”, ampak poleg leva Matevža najbolj neustrašen učenec njihovega razreda, ki je vedno zaščitil manjše in šibkejše od sebe in ni nikomur dovolil, da bi zbadal njegove prijatelje. Ja, za kakšnim lumpom se je pognal tudi v divji tek in ga brez težav ulovil, saj je postal eden najboljših in najbolj vzdržljivih tekačev v celem živalskem vrtu.


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE