Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_24415321[1]-zobkiVzgoja bi bila preprosta, če bi bili otroci majhna bitja, ki bi potrebovali le urejeno in mirno življenje s starši, brati in sestrami. Vendar vemo, da ni tako, saj so otroci že zelo zgodaj male osebnosti, ki zelo dobro vedo, kaj hočejo in česa nočejo, in vemo, da so se pripravljeni proti temu, česar nočejo, tudi vztrajno boriti. Starši moramo biti na to tudi pripravljeni in vzdržati zdravo in dosledno odločnost, če vemo, da je meja potrebna in nujna. Dobra novica pri tem je, da je to večinoma razvojna faza, ki nekje po četrtem letu izzveni.

Vzgoja otrok z močno voljo je izziv, je večja, kot pri nezahtevnih oziroma miroljubnejših otrocih. Mnogi gredo z glavo skozi zid, trmasto vztrajajo in se borijo za vsako malenkost, da bi dosegli svoje. Njihove najljubše besede so »ne«, »nočem« in »hočem«. Ne prenesejo, da je kaj drugače, kot so si zamislili, zato sovražijo nepričakovane spremembe. Poraza ali neuspeha ne prenesejo. Sovražijo, če jim kdo kaj ukaže. Dokler sami ukazujejo in odločajo o drugih, je vse v najlepšem redu. Takoj, ko naletijo na odpor in po možnosti na zahteve, pa je zabave konec. Potem nas na vse pretege preizkušajo v naši vztrajnosti in odločnosti, kar zna biti zelo naporno. Še naporneje postane, ko se nenehnim »Ne!« pridružijo še izbruhi besa ali celo nasilje.

Pogosto vprašanje, ki ga slišimo, je: »Kako ostati v vzgoji takih otrok dosleden, miren in spoštljivo odločen?« Težko, vendar je to edino učinkovito. Doslednosti ne more biti, če ni izpolnjen osnovni pogoj. Otrok mora vedeti, kaj sme in česa ne. To je tudi temelj za njegov občutek varnosti. Presenečeni boste, kako dobro se tudi zelo uporniški otrok odzove, če mu meje dan za dnem ponavljamo na prijazen način, brez očitanja, kritike in z umirjenostjo. Vsako poniževanje, kritiziranje, ustrahovanje, krivda ali celo telesno nasilje zelo slabo vpliva na samopodobo in razvoj njihove osebnosti. Otrok mora poznati najpomembnejša družinska pravila, zato jih moramo mi starši najprej določiti, seveda na prijazen in hkrati odločen način. To je odgovornost mame in očeta. Strah je tukaj odveč. Pogosto opažamo, da so otroci zmedeni in zaradi tega tudi upravičeno besni, če so pravila nejasna in mnogokrat nihajoča oziroma odvisna od razpoloženja stršev. Težko obvladujejo svoj bes, če starši na enako situacijo ali za isto stvar enkrat dovolijo, drugič pa nepopustljivo vztrajajo pri nečem, kar je bilo prejšnjič dosegljivo in dovoljeno.

Najpogostejši način, kako otroci “kričijo” po sodelovanju in čustveni prisotnosti staršev, je njihov upor proti vsem pravilom, ki jih starši postavljajo. S tem jih skušajo preizkusiti, včasih tudi priklicati, če so res pripravljeni sodelovati in vzgajati. Brez tega težko zrastejo v zrele in samostojne osebnosti. Zaradi tega jim lahko manjka celo temeljni občutek, da jih starši spoštujejo in cenijo v njihovem sodelovanju, obenem pa se v tem sodelovanju tudi naučijo, kaj je tisto, kar starše še posebej navdušuje, katerim vrednotam sledijo in kaj jih spodbuja.

Za starost od dveh do štirih let so impulzivno vedenje, izbruhi besa in kljubovanje povsem »normalna nihanja razpoloženja«. Nevrološko je dokazano, da je bes dokaz razvijajoče se pameti. Vedno je posledica frustracije: «Hočem, ampak ne smem!« Ali: «Moram, ampak nočem!« Zraven spada še: »Hočem, ampak ne gre.« Načrtno kaj poskusi in pričakuje posledice, pričakovanega rezultata pa ni. Katastrofa! Otrok začenja odkrivati, da lahko premika svet, da lahko na kaj tudi vpliva, in zdaj mu nekdo ali nekaj prekriža pot. Za dveletnega otroka to ni malenkost, otrok to doživlja kot konec sveta. To je zanj zadosten razlog, da ponori. Izbruhi besa so naporni, vendar sodijo k razvoju otrokove osebnosti in prej kot starši to sprejmemo in izbruhov ne jemljemo osebno, ampak le kot razvojno fazo, prej otrok to fazo preraste. V nasprotnem primeru ima občutek, da se mora boriti za svoj obstoj in da je življenje ena sama krivica. Otrok sicer poskuša načrtno uveljaviti svojo voljo, toda njegov bes še ni ciljno usmerjen. Bes je preprosto mnogokrat posledica njegovega neuspeha, nemoči, utrujenosti in včasih tudi lakote. Zgolj naključje je, da ste jo skupili prav vi. Velika krivica do otroka je, če mu pripisujete, da vas hoče jeziti. V tej starosti nikogar ne more načrtno jeziti, ker se še ne zmore vživeti v druge. Vaš otrok še ne razume, da se med njegovim izbruhom besa ne počutite dobro.

Staršem, ki se počutijo negotove in nemočne, se veliko prej zgodi, da otroka naderejo, okregajo, ga prizadenejo ali celo udarijo. Če pa ostanejo pri postavljanju meja in ob svojem zavedanju sproščeni, lahko govorijo z otrokom prijazno in mirno vztrajajo pri postavljanju meja, tudi ob neprimernem vedenju. Zelo jasno mu moramo pokazati in povedati, da povsem razumemo njegov bes, jezo ali tudi radovednost in nebogljene poskuse vzpostavljanja stikov. Za starše to pomeni, da je potrebno sproti z otrokom vaditi miroljubno reševanje sporov. Otrok gotovo zelo dobro ve, da ne sme tepsti ali brcati, vendar mu samo to ne pomaga. Jasno mora vedeti, kaj lahko naredi namesto tega, če drugi jezijo ali izzivajo.

Od četrtega leta naprej začnejo izbruhi besa občutno pojemati in s tem popušča tudi nasilno vedenje ter mnogokrat neracionalna zahtevnost. Razlog je enak. Otrokove govorne sposobnosti in možnosti ukrepanja se izboljšajo. Lahko se vživi v drugo osebo. Pravila tudi razume in jih dojema, ne le upošteva. Vsak otrok pa se razvija s svojo hitrostjo.

Kakorkoli je otrok zahteven, trmast, neomajen, nikoli ne zapravite priložnosti, da bi otroku pokazali svoje veselje ali mu izkazali priznanje, kadar se mirno igra z drugimi, prostovoljno kaj komu da ali na primeren način izraža jezo. Okrepili boste njegovo samozavest in hkrati spodbudili zaželeno vedenje.

Vsak otrok potrebuje pohvalo in priznanje ter občutek, da je sprejet. Nezapleteni, miroljubni in bistri otroci praviloma tega dobijo dovolj. Otroci, ki naredijo kar veliko “neumnosti, težav”, pogosto občutijo nezadovoljstvo in razočaranje staršev. In prav tukaj je zelo pomemben odziv staršev, da znajo tudi pri teh otrocih sproti in vsak dan najti pozitivne lastnosti, ki jih je pri teh otrocih zelo veliko. Vzgoja postane lažja, otroci pa bolj sodelujoči in hvaležni.

Jožica Poličnik, spec. zakonske in družinske terapije, terapevtka medicinske hipnoze.


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE