Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_57841969Obiski socialne delavke po posvojitvi?

Posvojitelji so bili v postopku posvojitve ves čas v stiku s centrom za socialno delo. Kaj pa potem, ko je otrok že doma? Nekateri pravijo, da so obiski socialnih delavk nesmiselni ali celo žaljivi, saj se tudi staršev, ki so otroka dobili po običajni poti, ne spremlja. Socialna delavka Elvira Zorko pravi, da sodelovanje temelji na medsebojnem dogovoru o načinu sodelovanja – občasni obiski na domu, telefonski kontakti … Očetu posvojitelju, ki je želel ostati anonimen, se zdi nadaljnje sodelovanje pomembno: »Obisk socialnih delavk na domu je dobrodošel. Vsaka strokovna pomoč pride prav. Zavedati se je treba, da je nujno (še več, kot je v praksi sedaj), da CSD preverja stanje otroka. In to ne samo v prvem letu, še več let. Gre za varnost in dobrobit otroka. Veliko primerov je, ko so otroci zlorabljeni. Ne mislim samo na zlorabljanje ali nepravilno ravnanje z otroki posvojiteljev, ampak tudi na otroke, ki živijo z biološkimi starši. Pametnega posvojitelja ne bo motil obisk CSD.«

Mnogi starši po posvojitvi sodelujejo v skupinah za pripravo na posvojitev. Tako deluje društvo Deteljica, kjer starši, ki so posvojili otroka, sodelujejo s tistimi, ki so še v postopku. Je pa to tudi priložnost, da se povežejo starši, ki imajo otroke že doma. Rodijo se prijateljstva med ljudmi, ki razumejo drug drugega in si med seboj pomagajo.

Poleg socialnih delavcev so pomembna tudi ravnanja vzgojiteljev in učiteljev. Lepo bi bilo, ko bi vzgojitelji, ki razlagajo o tem, kaj pomenijo besede mama, oče in rojstvo, pomislili na posvojene otroke. Mama torej ni le ženska, ki je rodila otroka.

Kako otroku povedati, da je posvojen

Darja Zaviršek, profesorica s Fakultete za socialno delo, je v svoji knjigi »Notranje in meddržavne posvojitve: od osebnih izkušenj do dobre prakse« razložila, zakaj je pomembno otroku povedati, da je posvojen. »Otrok, ki ne zraste z dejstvom, da je bil posvojen, živi v družinski laži, posvojitelji v nenehni skrbi, da ne bi izvedel resnice, ali pa v skrbi, kdaj in kako mu povedati resnico, biološki starši pa v bolečini nad izgubo otroka, ki so ga dali v posvojitev (poleg negativnih vrednostnih sodb, da so kot starši »odpovedali«). Strokovnjakinja razlaga pomen odprte posvojitve, kjer posvojitelji otroku povedo, da je posvojen in mu omogočijo stike z biološkimi starši, če otrok to želi, kot tudi možnost, da biološki starši dobijo informacije o otroku in njegovem življenju v posvojiteljski družini. Pri tem gre za veliko zahtevnejše spreminjanje vrednot, pogledov, pričakovanj in ravnanja vseh udeležencev. Naša anonimna sogovornica, mamica, ki je posvojila otroka, pravi: »Otroci imajo pravico, da za to dejstvo izvejo dovolj zgodaj in ne od okolice na neprimeren način. Midva z možem sva otroku povedala zelo zgodaj. Sprejel je dobro. To je za njega nekaj normalnega, s tem živimo neobremenjeno. Vsem posvojiteljem svetujem, povejte otroku dovolj zgodaj in pazite, da ne boste prikazali biološke mame v slabi luči. Zavedati se je treba, da bo vaš otrok težko živel, če bo imel negativno predstavo o svoji biološki mami. Dovolj je, da mu poveste, da ima še biološko mamo in se ne opredeljujete v smislu dobrega ali slabega. Konec koncev nimamo pravice soditi. Naša dolžnost je vzgajati in vzgojiti otroka v ljubečo in odgovorno osebo. Če bo otrok izrazil željo, da bi videl biološke starše, mu to omogočimo. Seveda mora biti otrok za ta korak dovolj star, da bo razumel.«

Posvojeni otroci gradijo tudi svoj odnos do življenja pred posvojitvijo. Lahko, da so prvo leto preživeli v sirotišnici onkraj meja Slovenije. Nekateri starši fotografirajo mesto, kjer je otrok preživel prve dni. V Veliki Britaniji so strokovni delavci skupaj z otrokom in posvojiteljem izdelali »življenjsko knjigo otroka«, kjer je zapisano vse o njegovem življenju. Ta mu je v oporo, da lažje sprejme okoliščine svojega življenja. Katarina Tomšič je šestindvajsetletno dekle, ki je bilo posvojeno. Pred približno dvema letoma je pripravila življenjsko knjigo za posvojene otroke z naslovom Prvih 1095 korakov, ki se začne z opisom priprave na posvojitev. Posvojitelji lahko zapisujejo svoje občutke, kako so se pripravljali. Če je posvojitev mednarodna, opišejo, kako so izbrali državo. Življenjska knjiga se nadaljuje z dnem otrokovega prihoda v družino.

Besede, besede, besede

Mamica svetuje, kako se odzvati, če otrok reče, »ti nisi moja mama« ali »ti nisi moj oče.« »Jaz bi odgovorila: bila sem vedno tvoja mama in vedno bom. Meni še tega ni rekel. Rekel pa mi je, da sem najslabša mama na svetu, ker mu nisem dovolila nedovoljenega. Odgovorila sem, da sem najboljša mama, ker mu želim dobro, in da je najboljši otrok, na kar sem posebej ponosna.«

Ko se otrok odloči poiskati biološke starše

Podatke o bioloških starših hranijo na centrih za socialno delo. Nikjer ni zapisano, kaj naj socialna delavka stori, ko pride nekdo, ki je bil posvojen, iskat podatke o svojih bioloških starših. Ker imajo socialni delavci proste roke, lahko ravnajo po svojih vrednostnih sistemih. Zgodilo se je že, da se je socialna delavka dekletu, ki je želelo poiskati svoje starše, zlagala, da je njena mati mrtva. To je storila, ker se ji je zdelo, da bi punco preveč prizadelo, ko bi ugotovila, da je njena mati Rominja. Seveda pa posploševanje ni na mestu, saj večina socialnih delavk pomaga otrokom najti biološke starše. Zaviršnikova opozarja, da je na morebitno srečanje bioloških staršev z otrokom potrebno pripraviti vse vključene. Pomembno se ji zdi, da ponovnega stika ne vidijo kot enkraten dogodek, ampak proces. Tako so vsi manj razočarani, če prvo snidenje ne poteka tako, kot so si vedno zamišljali.

Zares je pomembno, kakšno sliko ima otrok, ki je posvojen, o svojih bioloških starših. Z zamero v srcu je težko živeti. Otroku, ki je posvojen, bo v življenju veliko lažje, če bo biološki mami hvaležen, da se je potrudila in mu poiskala družino, za katero je čutila, da bo lepo skrbela zanj.

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE