Samo ena je MAMA | mama.si

revijaMama_mojazgodbaSem mamica enoletne punčke in to je zgodba o najinih začetkih. Moram povedati, da je bilo preteklo leto zame povezano s spoznanji in odločitvami, kako se bom odzivala na potrebe mojega otroka in kako ga bova skupaj z možem vzgajala.

V času nosečnosti o dojenju in spanju nisem razmišljala. Po porodu pa sem hitro pristala v skupini zmedenih novodobnih mamic, ki vse odgovore iščejo na spletu in premalo poslušajo otroka. Za nameček sem pustila, da so mi pamet z nasveti polnili še vsi, ki so imeli 5 minut časa. Kar srkala sem vase informacije in mislila, da moram vse upoštevati. No, pa se je izkazalo, da ne gre. Če sem želela biti srečna, sem se morala zbrati in začeti delati drugače. Za to, da sem končno začela poslušati sebe in delovati v skladu z notranjim glasom, sem moram zahvaliti predvsem svojemu možu. Spodbujal me je in mi govoril, da sem dobra mama. Predvsem pa mi je znal stati ob strani v najhujših trenutkih zmede, ko nisem vedela, kako in kam naprej.

Obdobje negotovosti se je začelo že na samem začetku – v porodnišnici. Moja dojenčica je prespala ves dan in ni bila navdušena nad dojenjem. Ko sem ugotovila, da jo je treba zbujati in ohranjati budno, da jo bom vsaj malo podojila, je bilo potrebno osvojiti še umetnost dojenja. Kljub temu da je dojenje najbolj naravna stvar, nama ni šlo. Takrat sem sprejela odločitev, da želim dojiti in da bom zmogla. Vse ostalo je zame bila stvar potrpljenja in predanosti. Prepričana sem bila, da bova v zavetju domačega okolja uspeli hitro vzpostaviti ritem in se navadili druga na drugo. Pa ni bilo tako. Prišli so dnevi, ko mi je bilo zelo težko. In takrat so kar deževali nasveti.

Omenila bom enega izmed njih, ki ga doječa mamica nikoli ne bi smela slišati, še manj pa upoštevati – otroka se doji na 3 ure in ponoči ga ne zbujamo, ker potem ne bo nikoli spal vso noč.  Za nas kot družino, se je začelo lepo obdobje šele, ko sem sama lahko pozabila na vse te nasvete in sledila svojemu notranjemu glasu. Začela sem dojiti vsakič, ko si je dojenčica to želela. Če se sama ponoči  ni prebudila, sem jo pristavila, da se je podojila kar v spanju. Bila je vedno bolj zadovoljen in nasmejan otrok. Kmalu sem lahko prešla tudi obsedenost z urnikom spanca. Počasi sem dojela, da otroci spijo, ko so zaspani. Začela sem uživati v vsakdanjih malenkostih in igricah z njo. Nič več je nisem puščala, da se sama uspava, zato ker se »mora«. Moja dojenčica je tako zaspala med dojenjem. Podnevi in ponoči. Velikokrat sem jo držala v naročju med dnevnimi počitki. Skupaj sva počivali, vse dokler se ni začela počutiti varne in je lahko spala sama. Če ni šlo drugače, sem jo zvečer s plesom zazibala v spanec. Ali pa sem ji prepevala pesmice. Jok za uspavanje pri nas ni prišel v poštev. Imeli smo tudi obdobja ponočevanja. Takrat smo se vsi trije igrali. Še največkrat jo je zabaval ati, da sem se lahko sama spočila in bila pripravljena na nov dan. Minevali so meseci in ker sem zelo nepotrpežljive narave, sem se velikokrat spraševala, ali bo moj otrok sploh kdaj sposoben zaspati sam. In za njen prvi rojstni dan me je presenetila. Po kosilu se je med branjem pravljice stisnila k meni in zaspala. Ugotovila sem, da moja punca odrašča. Kmalu zatem, se je odločila, da se ne želi več dojiti. Kljub najinim težkim začetkom sva se dojili polnih 14 mesecev, na kar sem zelo ponosna.

In kaj se je zgodilo s spanjem. Malčica prespi vso noč, z možem sva jo že dolgo nazaj sprejela v najino sredino, kjer se počuti varno in ljubljeno in se tako lepo vsi naspimo. Preden ugasnemo luči, preberemo pravljico in se skupaj napotimo v svet sanj. Zame je to nekaj najlepšega.

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE