Samo ena je MAMA | mama.si

Pasivna agresija

Nevarni vzorci odzivanja | Pasivna agresija (PA)

Say what you mean, mean what you say, but don’t say it mean.

– Carl Benedict

Tako prijazno lahko nekomu pokažete zobe: »O, kako si želim, da bi nekdo že odnesel te smeti! – Ko se ta nekdo javi; »Ne, ne, saj bom sama, vi kar uživajte!« je le primer. Ali pa, ko na petkov večer ne morete zatisniti očesa zaradi glasne zabave pri sosedu, pa ga pokličete in rečete: »Zdi se, da res uživate, ampak nekateri ljudje vstajajo zaradi službe tudi ob sobotah!« Ravno v službi gotovo poznate posameznike, ki so zamerljivi, redno zamujajo, ki ne dokončajo stvari, pozabljajo. To je del  PA.

Ta avtomatizirani vzorec deluje tako, da naše nezavedno sabotira tako osebo kot okolico. Zadaj sicer stoji neusahljiva želja po sprejemanju, pooblaščenosti in razrešitvi čustvenih ran, ki pa kliče po globinskem delu. Pogosto se v bližnjem odnosu dogaja previdno spuščanje jeze zaradi česa, kar pasivno-agresivnega (PA) moti, pa tega ne upa priznati, ne da bi ga bilo na smrt strah zavrnitve (je ne prenese), in raje ubere taktiko spraševanja, npr. »Hej, a si kaj jezna name zadnje čase?«, ko je v resnici on tisti, ki je lastno jezo potlačil in zanikal. Kako bi se odzvali?

Morda ne spadate v to kategorijo PA, gotovo pa ste se kdaj znašli pri podobnem odzivanju v pogovoru z znancem ali bližnjim. Zanj značilnega »subtilnega« ali »prefinjenega« pretakanja negativizma v komunikaciji je mnogo več, kot bi si ga smeli dovoliti. In če smo samokritični in spoštljivi, bomo priznali, da se tudi sami občasno znajdemo v eni od variacij PA odzivanja.  Ampak ni problem v tem, ste še vedno v redu, saj najbrž niste odrasli s tem načinom odzivanja. Hudo je tistim, ki se težavnega vzorca ne morejo znebiti, saj so se ga naučili in ponotranjili zgodaj v življenju zato, da so lahko čustveno preživeli. V odrasli dobi njim in okolici dela same težave. Zato se jih okolica pogosto najraje izogiba.

Kaj konkretno občutimo ob sogovornikih tega tipa? Najprej, da nekaj ni v redu, ne gredo nam skupaj občutki s tistim, kar slišimo. Težka čutenja, kot so jeza, krivda, sram, zavrnitev in tako naprej nastopijo v fazi konflikta/spora/nesporazuma, zato se jih radi izogibamo, če se le da, saj

a)      s težkimi čutenji nočemo imeti opravka,

obenem pa

b) vselej čutimo to dvojnost, nedorečenost, nepristnost.

In to nas pogosto jezi ali kako drugače meče ven iz odnosa. Navadno si na koncu pogovora rečemo, »Huh, da smo le zdržali!« Včasih nam zaradi moči vzorca pri odzivanju niti ne dovolijo, da jih soočimo (razen, če ste terapevt in to morate storiti), ker se bodo temu na vsak način želeli izmakniti, vedno bodo našli izgovor. In ta je pogosto enako nepristen kakor drža. Izogibanje potencialnemu konfliktu je maksima, čustveni stil PA, kajti v programu izkušenj ne pozna asertivne (varne, konstruktivne) metode soočanja z različno čutečimi, drugačnimi stališči ipd., ne da bi se sami ob tem počutili ogrožene, zavrnjene. PA po logiki zanikanja zato ne prizna, da se odziva nefunkcionalno in razdiralno. To je tudi sicer logično za vse nefunkcionalne vzorce, saj gre za ponotranjene, avtomatizirane modele čustvenega odzivanja, ki so PA kot otroku služile, da v družini ohrani stik, odnos in tako preživi.

Še nekaj najpogostejših fraz, po katerih spoznamo PA odziv: npr. ko osebo nihče ne prosi za nasvet, ta pa vas samoiniciativno dregne: »Oprosti, ampak ta bluza pa ne gre najbolje k tem hlačam, se ti ne zdi? – Kako, prosim!? – Le na glas ugotavljam, nič slabega ne mislim, kaj si danes sitna!«. Ali pa npr., ko vas sodelavec v službi preseneti z izjavo, »Zadnjič si med odmorom po telefonu svojo sestro okregal, da naj se ne vtika v nekaj, kar se je ne tiče, … veš, to pa ni v redu«. Ena družinska je tudi: »Pa ljudje božji, a sem res edini, ki vidim ta svinjak po bajti? A ja, pardon, sem največji težak v družini, a ne!?«

Značilnost PA je tudi to, da veliko več obljubljajo, kot v resnici pokažejo. They don´t walk the way they talk, je dejal predavatelj, ki sem mu pozabil ime, pa je na fakulteti predaval o partnerski dinamiki. Eden takšnih izrazov je, da npr. partnerski odnos dojemajo kot tekmovalno bojišče, kjer pa niso pripravljeni »izgubiti«, na vsak način želijo »zmagati« in imeti prav. Pogosto se poslužujejo potvarjanja resnice, »bele laži«, tudi prokastrinacije (zavlačevanje, neodločnost), izgovarjanja, pozabljanja in seveda zamujanja. Saj sčasoma partnerji PA prej ali slej sprejmejo takšno, kot je, toda žalostno je, ker to ne omogoča razvoja osebe in njenih odnosov.

Odraščanje PA: navadno otrokom, ki so razvili ta vzorec odzivanja in vstopanja v odnose, ni bilo dovoljeno čutiti in misliti, kar v danem trenutku so. Odzivi okolice (staršev, skrbnikov) so zavračali vse, kar je bilo nesprejemljivo zanje, ne glede na razvojne potrebe otroka po raziskovanju, pripadnosti, iskrenosti in pristnosti. V tej dinamiki je tudi veliko zasramovanja, kar je otroku nemogoče zdržati, zato se najprej upira, nato pa tudi »odreže« in sčasoma ugasne. Čutenja, ki niso bila sprejemljiva, se prične učiti izklapljati. PA se razvije, kjer je veliko kritiziranja, kako nekaj ali nečesa ni (bilo, dovolj dobro), pa bi moralo biti itn. Zanje »win-win« situacija, kjer oboji v odnosu pridobijo, ne obstaja. Vedno je v ozadju dvom in nezaupanje, stvari morajo biti napete, negativne, porazne. V družini očetje s pasivno agresijo pogosto svoj lastni občutek nemoči in nezaupanja projicirajo v otroke, ko npr. opisujejo svet, v katerem se je treba boriti, se zanesti le nase, zato mora družina držati skupaj in kar se dogaja, mora ostati znotraj družine itn., kar vzpostavlja imperativ skrivalnic, po drugi strani pa idealizirajo svoje otroke, da nikoli ne dosegajo starševskih idealov. Pogosto je vzgoja z dvojnimi sporočili tista, ki najbolj razdiralno deluje na razvoj, saj otrok v taki družini odraste negotov, zmeden glede tega, ali prav čuti, saj se vedno prilagaja avtoriteti, obenem pa jo prezira. Ljudje, ki so dobro razvili pasivno-agresivni vzorec odzivanja, so doktorji »ugašanja čutenj«, iščejo slabo tako v sebi kot v drugih. Nenehno čutijo, da so v življenju obstali nemočni in ne vedo, kako naprej.  Občutek za lastno vrednost je zdavnaj povožen. Zato ta vzorec PA nenehno potiska v stanje preverjanja.

Kaj lahko naredimo zase v odnosu do PA in kaj za sogovornika?  Odvisno v kakšne vrste razmerju smo. Če gre za sodelavca, kolega ali celo prijatelja, s katerim imamo težaven, a dovolj varen odnos, je prav gotovo en od načinov, da tvegamo in izpostavimo to, kar čutimo. Tu ne moremo zgrešiti. Bistveno je, da smo v stiku s tem, kaj hočemo narediti iz odnosa. Vsak mora prevzeti odgovornost za svoja čutenja in odzivanje v odnosu, sicer prej ali slej ostanemo sami in zagrenjeni. Pasivno-agresivnim osebam je na nek način treba sporočiti, da niso krivi za vzorec, ki ga nosijo, ker so ga ponotranjili prek odziva pomembnih drugih. Nekoč so resda bili žrtev zlorab, vendar kot odrasli to niso več, lahko se spremenijo in so odgovorni zase in odnose, ki jih imajo, sicer se ne bodo razvili kot osebnosti.

Ne glede na vlogo, ki jo imamo v odnosu, pa ne smemo pozabiti, da sogovornika ni moč spreminjati, to lahko naredi le sam. Tako kot le mi lahko spremenimo svoj odnos in odzivanje do PA osebe. To pa ne pomeni, da dvignemo roke od njega, ampak da spoštljivo govorimo z njim o tem, kar zaznavamo v odnosu. To jih lahko naučimo, jim pokažemo, kajti ravno te poti PA navadno ne poznajo, ker so bili za prepoznavanje in izražanje čutenj oz. čustvovanje grobo prikrajšani.

Edin Duraković
STUDIO SIMBALEIN


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE