Samo ena je MAMA | mama.si

Foto  PhotomachinaPridni in nežni otroci, pozorni na občutja ljudi okrog sebe, so čudoviti. Biti starš ubogljivemu otroku je velika radost. A kaj, ko je biti nebogljeno bitjece, ki ga ves čas skrbi sreča drugih, včasih tako težavna vloga.

Ste že slišali za izraz »preveč priden otrok«? Morebiti vam je to nemogoč pojem. A le, če niste spoznali otroka, ki bi naredil vse, da staršem ne bi bil v breme in da ti ne bi bili nesrečni. Takšnega malčka, ki noče potožiti, ko mu je hudo, ker bi s tem razžalostil mamico. Otroka, ki v trgovini ne bo upal prositi niti za sladoled, ker se starša tolikokrat zaskrbljeno pogovarjata o denarju. Ti otroci so redki, a obstajajo.

Vsi izjemno ubogljivi otroci niso krotki že po naravi. Nekateri ustvarijo lažni jaz, ker čutijo, da jih bodo drugi sprejemali le, če bodo naredili vse prav. Zdi se jim, da njihovo mnenje svetu ni pomembno in ga niti ne izražajo. Ne počutijo se dovolj varne, da bi izrazili svojo pravo voljo in preizkušali meje okrog sebe.

Polona McPartlin, dipl. univ. psih., je študij s področja psihodinamske  psihoterapije opravila na University of Surrey v Veliki Britaniji, svojo prakso pa opravlja na Notranjskem: »Vsak otrok je drugačen, nekateri se borijo zase in so zelo glasni od rojstva, drugi ne, so mirni in lahko počakajo. Pomembno pri vzgoji je, da smo občutljivi na otrokovo naravo in temu primerno prikrojimo vzgojo. Pomembno je, da smo zadosti dobra mama,  mama, ki opazi, kaj se dogaja otroku na čustvenem področju, da se med njima splete varna vez, kjer otrok lahko poišče zatočišče, ko je svet zunaj preveč trd. Če smo pretrdi z vzgojo še mi, potem je otroku težko ostati varen in spontan, predvsem pa pristen. Namreč v preveč ne-varnem svetu začnemo skrivati svojo ranljivost, je ne deliti z drugimi. Tako nastane splet težkih občutij, ki niso ubesedeni, zasidrajo se kot travma v telesu, kot podzavestni kompleks, ta kompleks pa ima moč nad otrokovo psiho. Ko se pojavi težka situacija, otrok reagira, še preden premisli, kar je eden od načinov, kako se to kaže. Pomembno in koristno se je pogovarjati in ustvarjati pot za kasnejše pogovore. S tem pokažemo otroku, da se je varno pristno pogovoriti, če imamo problem, težak dan. Pri tem je pomembno, da se otrok  počuti razumljenega.« McPartlinovo smo vprašali, kako starš ve, če je njegov zelo priden otrok takšen po naravi ali pa je kaj hudo narobe? »Da iz uporniškega otroka vzgojimo zelo pridnega otroka, se moramo zelo potruditi. Otrok se upira, trpi in nazadnje utihne. Preneha izražati svoje želje in mnenja. To je zelo žalostno. Če otrok upošteva druge že zelo kmalu, ker je toliko razumevanja prejel ali ker je tak po naravi, je njegova pridnost spontana. Taki otroci so od nas odvisni, kot tudi uporniški, v tem da se od nas učijo, kako ravnati s čustvi. Pridni otroci ne bodo kričali, da pritegnejo našo pozornost, zato moramo mi biti pozorni nanje, kot so oni pozorni na nas,« pravi McPartlinova.

 Poskusimo dešifrirati preveč pridnega otroka

Večina staršev bi bila navdušenih, če bi otrok takoj, ko bi ga poklicali h kosilu, prihitel k mizi. A kaj bi to povedalo o otroku, ki se je igral, potem pa v sekundi vse pustil, ker smo ga mi poklicali. Morebiti bi to pomenilo, da otrok meni, da je to, kar mi želimo, pomembnejše od njegovega početja: »Kar jaz želim, ne šteje, saj nisem pomemben«.

Še eden primer, ki razloži, kako je lahko pretirana ubogljivost odraz otrokove notranje stiske: Seveda starše jezi, ko bi se morali odpraviti od doma, malčka pa nikakor ne morejo spraviti pravočasno v avto. A kakšna prepričanja bi lahko imel otrok, ki vedno pazi, da ima vse pravočasno spakirano in je pripravljen na karkoli. Lahko da takšen otrok čuti, da bo sprejet in ljubljen, le če ljudi okoli sebe ne bo razburjal in jezil. Pogosto ga skrbijo tudi družinske finance. Če se starša venomer zaskrbljeno pogovarjata o denarju, ne bo upal reči, da bi rad treniral nogomet, saj sumi, da bi starše to veliko stalo. Tudi za igračko, o kateri sanja že mesece, ne bo prosil. Tako obstaja večja verjetnost, da ne bo sledil svojim sanjam. Ker zelo pridni otroci ne želijo vznemirjati drugih, se pogosto zgodi, da po dolgotrajnem zadrževanju negativnih čustev »eksplodirajo«, ko je naenkrat vsega preveč.

 

Ko priden otrok postane perfekcionist

Otrok, ki se strašansko boji, da bo razočaral svet okoli sebe, lahko kmalu zaide na stranpoti perfekcionizma. Ta je za otroka izčrpavajoč problem. Vodi k izogibanju okoliščin, kjer  otrok ne blesti, k odlašanju ali celo k popolni odpovedi na nekem področju. Nekateri otroci imajo potrebo, da jih drugi vidijo kot popolne in eksperte, celo na področjih, kjer so se komaj lotili učenja nove aktivnosti. Ti otroci se izogibajo učenju novih veščin in tako zamujajo lepe in pomembne aktivnosti,  ki bi doprinesle k njihovemu življenju. Otrok, ki ni posebej motorično spreten, bi lahko vseeno užival v igri nogometa ali odbojke. Če je perfekcionist, ga bo to, da ni med boljšimi, tako žalostilo, da bo igra postala zanj pretirano pomembna, lahko celo travmatična.

O tem kako lahko pomagamo otroku, ki je popoln, nasveti kako ravnati s preveč pridnim otrokom in kaj se zgodi, ko tak otrok pride v puberteto v poletni številki revije Mama.


Tag-i

PRIJAVI SE NA E-NOVICE