Samo ena je MAMA | mama.si

Frlic

S pomembnimi dognanji o spanju bomo bolje razumeli, kako uspešno uspavati dojenčka ter mu zagotoviti kakovosten spanec.

1. Kako spimo odrasli?

Ko se pripravljamo na spanje, se odrasli sprostimo z najrazličnejšimi rituali: branjem, gledanjem televizije, poslušanjem glasbe … Ko nas odnese v spanec, pričnejo višji možganski centri počivati, kar omogoči, da potonemo v globok spanec oziroma NEREM-obdobje (»non-rapid eye movement«). Naše misli in telo so na tej stopnji umirjeni, dihanje je plitvo in enakomerno, mišice so sproščene. Po približno uri in pol te mirne faze se prične telo »prebujati« ter aktivno delovati, kar nas iz globokega spanca prenese v lahen oziroma aktivni spanec, ki mu pravimo REM-faza (»rapid eye movements«). Takrat se oči pod vekami nenehno premikajo, možgani pa delujejo s polno paro. Takrat sanjamo, se premetavamo, si popravimo odejo ali poberemo vzglavnik s tal, ne da bi se popolnoma prebudili. Lahko se tudi popolnoma prebudimo, da gremo na stranišče, nato pa se vrnemo v posteljo in spet pademo v globok spanec. Cikli globokega in plitkega spanca se nadaljujejo celo noč ter izmenjujejo na vsakih par ur, tako da dobi odrasel človek na noč v povprečju šest ur globokega in dve uri aktivnega spanca.

 2. Kako zaspijo dojenčki?

Dojenčka zibljemo, ga nosimo v naročju ali dojimo, dokler se mu ne pričnejo veke zapirati in ne zadremlje v našem naročju. Njegove oči so zaprte, vendar veke še vedno trepetajo in njegovo dihanje še ni enakomerno. Njegove roke in noge se počasi iztegnejo in sprostijo, vendar mišice občasno trzajo, obraz pa se včasih nakremži ali raztegne v nasmešek. Otrok še vedno včasih sesa prstek ali dudo. Ravno ko se sklonite nad posteljico, da bi ga položili vanjo in se potiho odplazili iz sobe, pa se prebudi in zajoče, kot da ste ga hoteli ogoljufati. To se zgodi zato, ker še ni popolnoma zaspal oziroma ker je najprej potonil v rahel spanec. Nič drugega vam ne preostane, kot da pričnete z uspavanjem od začetka – vendar bodite tokrat bolj potrpežljivi. Počakajte, da z otrokovega obraza izginejo nasmeški, da preneha trzati z udi, in da dihanje postane enakomerno in plitvo. Dojenčkove pesti se bodo razprle, roke in noge pa bodo, če jih boste dvignili, padle kot mrtve. To je znak, da je dojenček vstopil v fazo globokega spanca, kar pomeni, da si lahko oddahnete ter ga končno položite v posteljico ter mu uidete.

Razlika med spancem odraslih in dojenčkov je torej v tem, da odrasli takoj pademo v globok spanec, dojenčki pa gredo skozi uvodno fazo rahlega spanca. Kar dvajset minut ali še nekoliko več traja, da zaspijo tako trdno, da jih ne zbudi vsak najmanjši šum ali gib. Pri večjih dojenčkih ali malčkih boste že opazili, da je začetna faza rahlega spanca krajša – do takrat pa se s »testom mrtvih okončin« vedno prepričajte, da otrok trdno spi, preden ga iz svoje postelje ali avtosedeža prestavite v njegovo posteljico.

 3. Dojenčkovi spalni cikli

Dojenčkovi spalni cikli so krajši kot spalni cikli odraslega. Če boste stali ob otrokovi posteljici med njegovim spanjem, boste opazili, da se faza rahlega oziroma aktivnega spanca ponovi že čez eno uro: dojenček se giba, cvili, cmoklja, tiho vriska, prhuta z vekami, neenakomerno diha, ima manj sproščene mišice in grimase na obrazku. Prehod iz globokega v rahel spanec zanj ni povsem brez težav, zato se marsikateri dojenček takrat ob neprijetnih dražljajih zbudi (na primer če mu je vroče, ima mokro pleničko, je lačen …). Če se ne zbudi, bo naslednjih deset minut v fazi lahnega aktivnega spanca, nato pa bo spet potonil v globokega.

Spalni cikel odraslega, ki vključuje obe vrsti spanca, traja okoli 90 minut, pri dojenčku pa od 50 do 60 minut – torej se lahko otrok pri prehodu iz globokega v plitek spanec prebudi kar vsako uro! Da bi se temu čim bolj izognili, lahko otroku takrat položite roko na trup, mu nežno zapojete ali ga zgolj pobožate, včasih pa ga bo treba pomiriti tudi z dojko. Dojenček rabi vašo minimalno pomoč, da bi se pomiril in se počutil varnega – in to, da mu pomagate brez pravega zbujanja preiti iz enega tipa spanca v drugega, je vaša najbolj pomembna naloga, če želite mirno noč. Seveda pa so tudi dojenčki različni: nekatere mamice imajo to srečo, da se njihovi dojenčki že po kakšnih dveh mesecih naučijo, kako se lahko (na primer s sesanjem prstkov) pomirijo in ponovno uspavajo sami.

 4. Zakaj toliko aktivnega spanca?

Glede na to, da je pri dojenčkih v vsaki uri (ali manj) spanca kar 10 minut lahnega, aktivnega spanca, se tega nabere precej več kot pri odraslih. Seveda ne gre godrnjati, da to pomeni več zbujanja, temveč je bolje pomisliti, zakaj je tako. Lahek spanec, med katerim se otrok lažje prebudi, je potreben zaradi dojenčkovega razvoja. Dojenčki spijo »pametneje« kot odrasli, saj so v primerjavi z nami dlje v REM-fazi, takrat pa možgani ne počivajo, temveč se razvijajo – dotok krvi v možgane se med REM-fazami kar podvoji, telo pa poveča proizvodnjo določenih živčnih proteinov, ki gradijo možgane. Med aktivno fazo spanja se dojenčki tudi učijo, saj možgani takrat obdelujejo informacije, ki so se nabrale, ko je bil buden.

Glede na to, da se človeški možgani najbolj razvijajo ravno v prvih dveh letih življenja, se zdi razumljivo, da delujejo in se razvijajo tudi med spanjem. Še zlasti je to pomembno za nedonošenčke, pri katerih so opazili, da zavzema faza REM-spanja kar do 90 odstotkov celokupnega spanca. Torej je s tega stališča nujno, da največ časa prespimo v lahnem spancu, ko se naši možgani najbolj razvijajo. Če se malo pošalimo, se torej ne jezite, če ima vaš dojenček tako rahel spanec, da sami komaj zatisnete oči – morda to pomeni, da je bodoči genij.

 5. Nočno zbujanje kot način preživetja

Nočno zbujanje je koristno še z enega stališča: dojenček ima v prvih mesecih izjemne potrebe, njegova možnost komuniciranja pa je najnižja. Če bi globoko spal celo noč, bi ostalo veliko njegovih osnovnih potreb nezadovoljenih. Majhni dojenčki imajo pač majhne želodčke, in če je spanec rahel ter možgani aktivni, se otrok z lahkoto prebudi in zahteva hrano. Prav tako med REM-spancem zazna, ali ga zebe ali mu je vroče, se pritoži nad zamašenim noskom in podobno. Rahel spanec torej dojenčka gotovo varuje, saj mu pomaga zaznati in z jokom izraziti njegove fiziološke potrebe – zato veliko strokovnjakov za novorojenčke in dojenčke opozarja, naj se starši nikar slepo ne držijo priročnikov, s pomočjo katerih naj bi otroka čim prej navadili na spanec preko cele noči.

 6. »Spalna zrelost«

Starost, ko dojenčki oziroma malčki dosežejo »spalno zrelost«, torej z lahkoto zaspijo in spijo vso noč, se razlikuje od otroka do otroka. Nekateri brez težav zaspijo, a se zbujajo, drugi težko zaspijo, a je potem do jutra mir, pri tretjih so težave tako z enim kot z drugim. Pri tem se morate zavedati, da so otrokove spalne navade bolj odraz njegove osebnosti in temperamenta kot pa pravilne spalne rutine ali uspavanja. To, da se otrok ponoči zbuja, ni vaša krivda – in starši, ki se hvalijo, da je njihov dojenček že pri nekaj mesecih spal celo noč, običajno pretiravajo.

V povprečju velja, da dojenčki do tretjega meseca prespijo od 14 do 18 ur na dan, med tretjim in šestim mesecem pa so podnevi budni že v daljših intervalih, ponoči pa se zbudijo enkrat ali dvakrat. Tudi faze globokega spanca se pričnejo podaljševati, otrok pa zaspi vse lažje. Čeprav naj bi dojenčki v drugi polovici prvega leta dosegli »spalno zrelost«, pa to še ne pomeni, da se ponoči ne bodo zbujali – vse pogostejše je namreč zbujanje zaradi neprijetnih stimulacij, na primer bolečin ob izraščanju zob ali težav s prehladom. In tudi če to mine, se bodo kmalu začeli zbujati zaradi neprijetnih sanj in drugih strahov, ki se v otroštvu kar kopičijo.

Mateja Božič

 


Tag-i

Sorodni članki

Starejši in novejši članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE