Samo ena je MAMA | mama.si

separation-mainStarši si želimo, da bi šli naši otroci v posteljo brez upiranja in da bi prespali vso noč, saj bi si lahko tako tudi sami spočili. Pri novorojenčkih seveda ne moremo pričakovati, da bodo prespali vso noč, so pa tega že sposobni dojenčki pri štirih ali petih mesecih. Kako ravnati, če se sredi noči zbudi večji dojenček ali enoletnik?

Če želite, da bo otrok pridobil dobre spalne navade, morate z njihovim uvajanjem pričeti že ob rojstvu ter jih nato počasi nadgrajevati. Poglejmo si nekaj korakov, ki vam bodo zagotovili miren otroški spanec vso noč, takoj ko bo otrok tega sposoben:

Pomembno je, da daste otroka v posteljo, ko je utrujen, in ne šele takrat, ko je že popolnoma izmučen – razdražen otrok namreč zaspi precej težje.
Novorojenčka oziroma mlajšega dojenčka je ponoči še treba nahraniti, vendar naj bo ta čas namenjen zgolj hranjenju. Dojenje oziroma steklenička naj le »utišata« lakoto, zato naj bo to precej hiter in tih oziroma za otroka »dolgočasen« dogodek. Nikar se z njim ne pogovarjajte, ga ne ljubkujte, ne prižigajte luči …
Dojenčka ponoči nikar ne previjajte – naučiti se mora, da je tudi pri previjanju razlika med dnevom in nočjo. Previjte ga seveda le, če je pokakan ali je to potrebno, ker ima hud plenični izpuščaj. Previjte ga tiho in hitro, saj ponoči zanj ne sme biti nikakršnih »zabavnih« dogodkov.
Dojenčku ne pustite spati v svoji postelji. Zakaj je to pomembno? Spanje v vaši postelji je za otroka seveda prijetno, vendar bo hitro postalo neprijetno za vas, saj si ne boste niti malo odpočili. In ne mislite, da bo otrok v vaši postelji zgolj zaspal, nato pa ga boste prestavili v njegovo – otrok se bo gotovo zbudil in jokal, ko bo ugotovil, kaj počnete. Vzljubi naj torej svojo posteljo, ki jo imate lahko prvih nekaj mesecev tik poleg svoje.
Če imate rahel spanec in vas zbudi vsak otrokov gib, vam svetujemo, da njegovo posteljico že pri treh mesecih postavite v njegovo lastno sobo. Prav tako bo otrok, ki se bo ponoči zbudil v svoji sobi, vedel, da so starši v drugem prostoru, in sam nazaj zaspal – otrok, ki iz svoje posteljice vsakič, ko ponoči odpre oči, vidi mamico in očka v njuni postelji, pa se bo gotovo velikokrat »spomnil«, da bi ga lahko starši tudi sredi noči malo ljubkovali. Seveda pa pustite vrata otrokove in svoje sobe odprta.
Otrok naj se nauči, kako lahko zaspi sam. Tega je sposoben že pri štirih ali petih mesecih, gre pa za izjemno pomembno veščino, saj vemo, da se vsak otrok ponoči zbudi vsaj štirikrat ali celo petkrat. Če prične otrok jokati in jok traja več kot nekaj minut, boste seveda morali do njega, vendar ga ne vzemite iz posteljice, se z njim ne igrajte in ne prižigajte luči. Potolažite ga z nekaj pomirjujočimi besedami in ostanite ob njem zgolj minutko. Tudi če otrok v posteljici stoji, ga nikar ne prepričujte, da mora leči – tudi to lahko stori sam. Kadar jok traja več kot 10 minut, pa vendarle ostanite ob njem, dokler ne zaspi (Izjeme veljajo seveda tudi takrat, kadar veste, da je otrok lačen, in če se vam zdi, da je bolan ali prestrašen.).
Otrok naj si do 6. meseca izbere svojo ninico. Če bo imel igračko, na katero je posebej navezan in ga pomiri, bo kasneje mnogo manj težav z nočnim jokom, ko ga bo začel mučiti strah pred ločitvijo od staršev.
Ko daste otroka enkrat v posteljo, naj tam tudi ostane. Nekateri večji dojenčki ter enoletniki se ob času za spanje že upirajo in nočejo niti v sobo, kaj šele, da bi legli v posteljo. Takšne proteste morate seveda ignorirati, dati otroka v posteljo in se po večerni rutini od njega posloviti za čez noč. Nato zapustite njegovo sobo in se ne ozirajte na to, da od vas zahteva to ali ono in vas izsiljuje z jokom. Tudi kasneje, ko zna otrok že sam iz svoje posteljice, naj je ne zapušča –, če pride iz sobe za vami, ga peljite nazaj v posteljo in se pri tem izogibajte temu, da bi vas zapeljal v pogovor. Če se boste vedno odzvali tako, bo zavlačevanja s spanjem hitro konec, saj se bo otrok naučil, da z njim ne doseže prav nič.
Če otroka mučijo nočne more ali ga je česar koli strah, mu pomagajte, da se bo počutil varnega. Nikoli ne ignorirajte njegovih strahov in ga zaradi njih ne kaznujte. Vsi namreč vsako noč kar štirikrat ali petkrat sanjamo in nekaterih sanj se pač bojimo. Če so strahovi pogosti ali se grozljive sanje ponavljajo, skušajte ugotoviti, kaj jih povzroča – morda gre za nekaj, kar je otrok videl na televiziji, kar se mu je zgodilo v vrtcu …

Nadja Kožar

 

O tem kako otroka ponoči odstaviti, ker ne potrebuje več hrane, ampak si želi le še ljubkovanja si lahko preberete v nadaljevanju članka, ki je objavljen v septembrski številki revije Mama.


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE