Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_99077447Led, visoke, ledene gmote vse naokoli, do koder seže pogled. In seveda bučanje visokih valov hladnega morja ob ledeno obalo. Sonca skoraj ni, po navadi je oblačno, piha veter in vedno rahlo sneži. No, včasih pada leden dež, ki je še bolj neprijeten. Tako kot je neprijetna megla. Veste, kje smo? Nekje zelo daleč, na jugu našega planeta, na južnem tečaju ali kot ga radi imenujemo – na Antarktiki.

Na Antarktiki lahko zaradi ekstremnih vremenskih razmer preživijo le najbolj vzdržljive živali, ki imajo zelo debelo kožo, pod katero je veliko maščob, ki jih grejejo in jim nudijo zaloge hrane ali pa imajo svoja telesa zaščitena z debelo plastjo perja. V mrzlih vodah plavajo različni kiti – mali glavač, vosati kit in velikanska sinji kit in kit grbavec, ki sodita med največje živali na svetu. V mrazu se odlično znajdejo tudi tjulnji, hobotnice, manjše ribe, nevarni morski sloni in še nevarnejši morski leopardi ter seveda pingvini. Antarktiko pa za krajši postanek in obisk rade obiščejo tudi mogočne morske ptice, kot so albatrosi, viharniki, čigre in galebi.

»Tinkaaaaaa!« se je nekega deževnega jutra zaslišal klic na ledeni kocki, »Tiiinkaaaaaa, kje si?« »Albin, zakaj tako kričiš?« se je zaslišal še drug, zaspan glas. »Tukaj sem, čisto blizu tebe.« »Joj, sploh te nisem videl, oprosti,« se je opravičeval pingvin Albin. »Poglej, v vodi je spet nekaj čudnega. Hotel sem se umiti, pojesti nekaj svetlečih kozic, ampak v vodi je res nekaj svetlečega, vendar to niso kozice.« Tinka se je počasi skobacala, odšla k Albinu, pogledala v vodo in zavzdihnila: »Oh, kdo ve, kaj je to. Morda so tiste grozne vrečke ali pa pločevinke. Res ne vem, od kod to pride k nam. Včasih tega ni bilo.« »Hrana ni, to veva,« je dejal Albin, »jaz se še vedno spomnim, kako sem enkrat poskusil pojesti to čudno vrečko in bi se skoraj zadušil z njo. Grozno … in zakaj se te zadeve sploh uporabljajo?« »Poglej, Albin, poglej tja naprej!« je Tinka s plavutko kazala v vodo. »Tudi tam je nekaj, nekaj barvnega. Hm, kako bi prišla tja notri?« Albin in Tinka sta počasi odšla v drugo smer in iskala mesto, kjer bi lahko skočila v vodo, ne da bi se zapletla v plastične vrečke ali pa se udarila v kakšno pločevinko.

Nekaj metrov stran sta odkrila dovolj prostora za skok v osvežujočo vodo in zaplavala sta naprej, da bi videla, kaj barvastega je prišlo do barvno enolične in monotone Antarktike. »Ampak, voda sploh ni hladna!« je vzkliknil Albin in se še enkrat potopil. »Res moraš iti zelo globoko, da se malo osvežiš!« »Ampak to je pa mehko!« je vzkliknila Tinka in v gobčku držala nekaj rumenih, modrih in rdečih koral. »Mogoče je to kakšna nova hrana?« Tudi Albin je poskusil in hitro izpljunil. »To ni hrana. Saj sploh ni užitno!« Tinka je začudeno pogledala, saj Albin ni izpljunil barvastih koral. »Kaj pa je to?« je vprašala. »Polno je tega, vse okoli naju plava!« je vzkliknil Albin.

Okoli njiju so plavale konzerve, plastenke, papirji, prazna embalaža olja, sokov, pralnih praškov …, polomljene igrače, neuporabni deli strojev, kuhinjskih pripomočkov, avtomobilske pnevmatike … »Meni to nikakor ni videti kot hrana, bolj kot nekakšni odpadki?!« je rekla Tinka. »Pojdiva stran! Morda naju lahko kaj od tega napade, ugrizne, poškoduje …« »Poglej, poglej,« je med previdnim plavanjem med odpadki začel vzklikati Albin, »še en slap! Vau, ta je še lepši, kot vsi ostali!« Oba sta zastala in pogledala proti sosednji obali, kjer se je ledena gmota dvigovala nekaj deset metrov visoko in kjer je na vrhu nastala ledena razpoka, iz katere je zdaj v obliki veličastnega slapa bučala kristalno čista voda. »Lep je,« je dejala Tinka, »ga greva pogledat še bližje?« »Malo me je strah,« je priznal Albin. »Res je visok in bojim se, da bi dol priletel kakšen kos ledu.« »Prav imaš,« se je strinjala Tinka, »pojdiva nazaj domov, morda sta mama in oče našla kaj za zajtrk!«

»Hej, hej, kam bežita?« sta zaslišal glas in takoj zatem pljusk v vodo. Tinka in Albin sta pogledala naokrog in za njunima hrbtoma je iz vode pogledal dolg gobec – delfin! »Domov, jest!« je dejal Albin, Tinka pa je dodala: »In tukaj nama ni všeč. V vodi so smeti, smeti, smeti pa še toplo je.« »In kaj ti počneš tukaj? Mislil sem, da delfinom ni všeč hladna voda?« je še dejal Albin. »Ja, res nam ni,« je prikimal pingvin, »ampak drugje je voda postala preveč topla in sem zato prišel sem. Tukaj je sicer malenkost preveč hladna , ampak saj ne bom dolgo. Moje ime je Pilgrim … in kdo sta vidva?« »Jaz sem Tinka in to je moj brat Albin. Od kod si prišel, Pilgrim?« »Oh, bil sem vsepovsod. Nazadnje sem bil blizu Avstralije in Nove Zelandije, okoli koralnega grebena, kjer je veliko hrane, ampak tudi tam je zelo onesnažena voda, hrane je premalo, pa še zelo topla voda je, res topla,« je odgovoril delfin Pilgrim.

Tinka zavzdihne: »Jaz si tudi želim potovati po svetu. Celo življenje sem tukaj, kakšen je svet drugje?« »No, drugačen, predvsem je topleje,« je odgovoril Pilgrim, »Ampak mislim, da je tukaj morda še najbolj prijetno živeti, saj ni ljudi.« »Ljudi?« je bil radoveden Albin. »Kdo so to? Kaj so?« »Ljudje so − no, ljudje. Kako naj vama povem?« je razmišljal Pilgrim in skakal iz vode in se spet potapljal. »Nimajo kril, nimajo perja, nimajo plavuti, hodijo po dveh nogah, večino dela opravijo z rokami, govorijo drugače kot mi. In so res čudni!« »Po vsem, kar si povedal, so res čudni,« se strinja Tinka. »Kje pa živijo?« »Živijo povsod, na vseh celinah, otokih, zgradijo si dom, nekateri več domov, vanj prinesejo različne škatle in potem hodijo po opravkih. Hodijo, no, največ se vozijo – z avtomobili, avtobusi, vlaki, letali, imajo tudi rakete.« »Letalo – je to tista velika stvar, ki gre prek neba in grozno ropota?« je zanimalo Tinko. »Ja, to je letalo. Vidva še nista prav nikoli videla človeka?« je zanimalo Pilgrima. Pingvina sta odkimala. »Aha,« je prikimal Pilgrim, »ljudje so pravzaprav krivi za vse to, kar se dogaja. Zgradili so si tovarne, v katerih delajo in ki se z dimniki dotikajo neba in ga onesnažujejo s črnim dimom. Tudi vsa njihova vozila spuščajo strupen, črn dim. Vse te vrečke, ki plavajo okoli nas – notri dajejo smeti in jih pač odvržejo kjerkoli, v njih nosijo stvari in jih spet odmetavajo, navadno kar v gozd, vodo … Kadar jim je vroče, prižgejo nekakšne naprave in se hladijo.« »Ne skočijo v vodo in se tam ohladijo?«ga prekine Albin. »Ne, ne, to počnejo zelo redko. Kadar so utrujeni od dela in gredo kam k morju počivat,« odgovori Pilgrim, Albin pa nadaljuje: »Ampak, če gredo na morje in se tam kopajo, ali jih potem ne moti, da je tam polno smeti?« »Ne, saj pri njih ni smeti. Ladje ali letala, včasih pa tudi tokovi, jih odnesejo daleč stran. Ne razmišljajo o tem, da pač niso edina živa bitja in da smo tu tudi živali.« »In zakaj počnejo vse to?« je zanimalo Tinko. »Njim zmanjkuje prostora, izumili so celo neke rakete, ki letijo še višje od letal in letijo visoko v vesolje in smeti puščajo tudi tam! Med zvezdami!!!« jezno pove Pilgrim. »In za vsa svoja vozila potrebujejo nafto, nekakšno gosto, črno tekočino, ki se včasih razlije tudi v morje in uniči vse. Zlepi perje, plavuti, umaže oči, ne moreš dihati in nafto iščejo pod zemljo, kamor kopljejo in vrtajo z ogromnimi stroji.« »Zakaj pa ne hodijo peš, zakaj potrebujejo vozila,« je radovedno spraševal Albin, »in ali vozila ne morejo nikamor brez nafte?« »Njihova domovanja so del velikih mest in ker imajo ljudje vedno premalo časa, so izumili vozila, da bi z njimi potovali hitreje med oddaljenimi kraji. Ljudje so sicer zelo pametni in zagotovo imajo kakšno rešitev, da ne bi potrebovali nafte, samo … jaz ne vem,« je odkimaval Pilgrim. »Vem pa, da so ljudem zelo pomembni barvasti in potiskani lističi, ki jim rečejo denar. Z njim kupujejo stvari in tisti, ki ima več teh lističev, je pomembnejši, vodi druge ljudi. In on odloča. Najbrž se tisti ljudje, ki imajo veliko tega denarja, nočejo voziti drugače kot s pomočjo nafte. In kar je najhuje – zaradi denarja in nafte se ljudje ves čas prepirajo!« »Mi se tudi prepiramo,« se oglasi Tinka, »tudi midva z Albinom se kdaj spreva.« »Ja, ampak to je drugače!« jo prekine Pilgrim. »Ljudje za boj ne uporabljajo rok, kljunov, krempljev, ne, oni imajo nekaj, kar zelo močno poči, se zasveti in povzroči ogromno škode. Ubije lahko ljudi, rastline in tudi živali. Popolnoma jim je vseeno, celo zase, saj vidita! Zdaj mečejo smeti k nam in ko bo pri nas zmanjkalo prostora, jih bodo puščali v vesolju in ko bo tam zmanjkalo prostora, bodo vse smeti prišle nazaj k njim. Kaj bodo potem?«

Tinka in Albin sta nemočno in brez besed gledala pametnega delfina Pilgrima, ki jima je povedal veliko stvari, ki jih nista vedela, poznala. »Morda bodo pa takrat ljudje prišli sem?« je prestrašeno vprašal Albin. »Dvomim,« je odkimal Pilgrim, »ti slapovi, ki jih je vsak dan več, nastanejo zato, ker se led topi. In čeprav je led ponekod zelo debel, se vsak dan topi. Okoli Zemlje je bil včasih nekakšen ščit, ki nas je varoval, ampak so ga ljudje uničili z odpadki, izpušnimi plini, bojevanjem in izkoriščanjem. In ker je ta ščit vse tanjši in ga ponekod sploh ni, ima Sonce vse večjo moč. Sonce segreva zemljo, segreva tudi vodo, led se zaradi vročine topi in kaj bo, ko ga bo enkrat zmanjkalo? Takrat bo tudi vode veliko več in ljudje bodo ostali brez svojih domov, saj jih bodo morja poplavila. Takrat bodo šli ljudje lahko živet le pod vodo, ki bo ravno tako onesnažena. No, pa tudi dihati pod vodo ne znajo!« »In kam bomo šli potem mi, ko ne bo več ledu? Potem tudi za nas ne bo prostora?« je s solzami v očeh vprašala Tinka. »Ne, tudi za nas ne bo prostora, no, v vodi ga bo nekaj, če ne bodo takrat notri le še smeti,« je dejal Pilgrim. »Nič, res je hladno tukaj. Ne glede na to, koliko skačem, me zebe. Draga prijatelja, lepo vaju je bilo spoznati. Srečno!« Modri delfin se je povzpel iz vode in kar na repu odplaval vzvratno ter pomahal žalostnima pingvinoma.

Tinka in Albin sta se vsako jutro zbujala v strahu, da bosta na domači obali zagledala nenavadna vozila in plovila, iz katerih bodo skakala velikanska bitja na dveh nogah, iz njih se bo cedila črna, smolasta nafta in ko bodo stopili iz svojih vozil, bosta slišala le še močan pok in vsega bo konec. A to se ne bo zgodilo danes, tudi jutri ne, nekega dne pa se bosta zbudila vsak na svoji tanki kocki ledu, ki bo plula po morju polnem smeti. Ljudje smo naravi vzeli tako rekoč vse in čeprav se zdi, da pingvini živijo tako daleč stran, bomo tudi njim prej ali slej vzeli še zadnjo kocko ledu. In ko pingvinom vzamemo zadnjo kocko ledu, bomo tudi sebi najbrž vzeli poslednji košček zemlje.


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE