Samo ena je MAMA | mama.si

Januar 2014 6258. maj 2013. Ura je bila štiri zjutraj. Zgodnja ura, ob kateri še marsikdo trdno spi, jaz pa nisem mogla, saj sem podoživljala jutro izpred treh let. Tudi tokrat sem tako zgodaj delala test nosečnosti. Po nekaj neuspehih zanositve se nama je ponovno nasmehnila sreča. Med čakanjem na tisto težko pričakovano modro črtico na testu nosečnosti so se mi v mislih porajala vprašanja »Ali je tokrat uspelo? Ali me spet čaka težko razočaranje?« Po dveh minutah pa sem se zavedla, da mi je ponovno dan največji privilegij. Privilegij biti mami.

 Nosečniške slabosti so se začele že zelo zgodaj, in sicer že po mesecu dni, ko sem izvedela, da pod mojim srčkom raste novo bitje. Na prvem ginekološkem pregledu, ko je ginekologinja opravila ultrazvok, je na ekranu videla, da pod mojim srčkom rasteta kar dve majceni bitji. Moje prve besede so bile: »Ali se hecate?« Ona pa mi je odgovorila, da se o teh stvareh nikoli ne šali. V glavi se mi je že odvijal scenarij, kako se bom pripravila na prihod dvojčkov, ki bosta delala družbo starejši sestrici, vendar se je ta čudovita zgodba že po nekaj tednih deloma končala. Na ultrazvoku se je namreč videl samo še del drugega zarodka, ki pa je z vsakim tednom le še izginjal neznano kam, do trenutka, ko ga ni bilo več. Z možem sva se sprijaznila, da ne bova starša dvojčkom. Rekla sva si, da mati narava že ve …

Vesela pa sva bila, da je vsaj eden od njiju ostal v moji maternici, in sicer punčka, ki je pridno rasla. Po veliko pregledih in navsezadnje tudi zdravstvenih težavah (sum pljučne embolije, hospitaliziranje) je nastopil dan načrtovanega carskega reza. 8. januarja letos sva ob 7. uri prispela v postojnsko porodnišnico. Sedela sva v čakalnici s potovalko ob nogah in zdelo se je, kot da podoživljava jutro izpred skoraj treh let. Kmalu so me sprejeli in babica me je pripravila na porod – ctg, klistiranje, umivanje, ponovno ctg itd. Ležala sem na postelji na hodniku porodnega oddelka in z možem ob sebi čakala, da me odpeljejo v operacijsko sobo. Ure so minevale, iz porodnih sob pa so se slišali glasovi porodnic, ki so končno dočakale najlepši zvok, kar ga premore uho – zvok prvega glasu oz. bolje rečeno joka svojega otroka. Komaj sem čakala, da bova ponovno tudi midva slišala tisti prvi jok, ko otrok pride iz varnega zavetja maternice. Nekaj minut čez 13. uro so me odpeljali v operacijsko sobo, kjer se je pridružil tudi mož. Porodna ekipa je bila neverjetna – prijazna, korektna. Najprej sem dobila v hrbtenico t. i. spinalni blok, ki mi je omrtvičil spodnji del telesa. Ob pomoči anestezistke in medicinske sestre sem se ulegla na operacijsko mizo in že po nekaj trenutkih sem slišala porodničarja, ki je rekel drugima dvema zdravnikoma: »Potisnita dol.«

Se nama je zdelo, da bo krepka deklica. S predirljivim otroškim jokom je ob 13.29 uri prišla na svet najina Rebeka, ki je bila težka 3460 g in velika 53 cm. Solze sreče so mi spolzele po licu in komaj sem čakala, da mi jo pokažejo. Zelo sem bila vesela, ko je babica prislonila Rebekin prijetno lepljiv majhen obraz k mojemu. Tega občutka ne bom nikoli pozabila. Kako intimen trenutek! Prvi stik z mojim, najinim otrokom, ki sem ga nosila pod srcem skoraj devet mesecev. Kmalu so jo odnesli v drugo sobo, kamor je odšel tudi moj mož, da so  dokončali operacijo. Le pred nekaj trenutki sem jo čutila ob sebi, a že sem si želela, da jo ponovno čutim in je ne izpustim. Po končani operaciji so me po hodniku porodnega oddelka odpeljali na intenzivno nego, kjer so mi pred namestitvijo še enkrat pokazali Rebeko in kjer je nastala prva naša fotografija, na kateri pa je seveda manjkala še starejša sestrica Erika. Na intenzivnem oddelku so se ure zdele kot cela večnost. Skoraj vsako uro sem ponavljala stavek: »Ali mi jo lahko pripeljete?« V zgodnjih večernih urah pa je končno napočil trenutek, ko sem jo dobila prvič v naročje. Sprva sem jo le gledala, občudovala vsak del njenega telesa. Poigravala sem se z njenimi majhnimi prstki na ročicah in ji govorila, da je najina princeska. Preden so jo odpeljali v sobo za novorojenčke, sem jo prvič podojila in ponovno me je preplavil nepopisen občutek sreče in medsebojne povezanosti matere z otrokom. Ves čas sem jo opazovala, kako je popolna. Hkrati pa sem se zavedala, da imava srečo, da sva ponovno postala starša. So starši, ki dojemajo svojega otroka kot nekaj samoumevnega, vendar dandanes na žalost temu ni tako. Otrok je privilegij in midva se tega še kako zavedava. Uživava v vsakem trenutku življenja Erike in Rebeke. Vedno znova ju opazujeva in si rečeva »najini hčerki sta«. Hvaležna sva, da sva Eriki končno lahko dala sestrico. Ob tem dejstvu se mi v misli povrne spomin neuspele zanositve, ko je bila Erika stara deset mesecev. Sedela sem ob njeni posteljici, ona pa je stala v njej, me z majhno ročico prijela za roko ter mi dala poljubček, kot bi razumela mojo bolečino, in v tem njenem dejanju sem našla besede »Mamica, imata mene …« V tistem trenutku je bolečina postala milejša in še bolj sem bila hvaležna za najino hči. Tisti dan, ko pa sem na testu nosečnosti ponovno videla tisto čudežno črtico, so me preplavili občutki sreče, ne le zato, ker je pomenila, da bova ponovno postala starša, temveč da bova Eriki končno lahko dala sestrico ali bratca. Vem, da bo tako kot midva tudi Erika igrala pomembno vlogo v Rebekinem življenju. Igrala bo vlogo starejše sestrice, v  kateri bo lahko Rebeka našla osebo, na katero se bo lahko, poleg naju seveda, tudi zanesla. Obe sta najin največji čudež, sta čudež življenja. Rada vaju imava!

 

Borka

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE