Samo ena je MAMA | mama.si

DSC_6680-21

Rojstvo je za otroka izkušnja, ki s seboj prinese velike spremembe. Še en dan ali nekaj ur pred rojstvom je otrok varen v materinem telesu, obdan z okoljem, ki mu je domače, prijetno, počuti se varnega v zavetju, ki ga obdaja z vseh strani. Čeprav že malo utesnjen, pa vendar tako prijeten enakomeren pritisk, ki mu daje občutek njegovega lastnega telesa, občutek, kje se njegovo telo konča. Ves čas mu je prijetno toplo in ob zvokih materinega telesa se počuti neizmerno varnega. Potem pa kar naenkrat nastopijo spremembe. Rojstvo. Okolja, v katerem se je počutil tako varnega, ni več. Novorojenček se znajde v prostoru, ki je popolnoma drugačen od tistega,  kjer je preživel udobnih 9 mesecev. Prostor, ki ga ne omejuje, v katerem se novorojenček počuti ranljivega, izgubljenega. Nastopi gravitacija, ki mu oteži gibanje, neizmerno veliko svetlobe in hkrati tišina, ki je ni vajen. Okolje, v katerem živimo, je v primerjavi z okoljem, v katerem pred rojstvom živi plod, razmeroma tiho. Čeprav se ne zdi tako, vendar v materinem telesu otrok ves čas posluša zvoke bitja materinega srca, prebave, dihanja, v novem okolju vsega tega ni. Vse te spremembe na novorojenčke delujejo stresno in večina dojenčkov potrebuje določen čas, da se prilagodijo in privadijo na novo okolje, kjer bodo preživeli preostanek svojega življenja.

To začetno obdobje je tudi obdobje, ki je izjemno naporno tudi za starše. Saj je prilagajanje na novega družinskega člana vse prej kot lahka naloga, še posebej, če je novorojenček občutljivejši in ga v jok lahko spravi vsaka malenkost.

S podobnimi težavami, kako otroku olajšati prehod v novo okolje in navajanje nanj, se starši srečujemo že tisočletja. Da bi bilo to začetno obdobje čim manj stresno, so ljudje skozi zgodovino ugotovili, da je novorojenčku potrebno zagotoviti čim bolj podobne okoliščine, kot jih je imel pred rojstvom. In najlažji način, da dosežejo občutek ´´utesnjenosti´´, se jim je zdelo povijanje. Dokaze o tem, da so že starodavna ljudstva svoje dojenčke povijala v ´´štručke´´, če lahko temu tako rečemo, so odkrili tudi arheologi. Dokazi o tem naj bi bili stari celo do 4500 let. V vseh teh letih so se tehnike povijanja spreminjale, prav tako tudi materiali, ki so jih uporabljali za to. Razlike v povijanju pa so odvisne tudi od narodnosti. V nekaterih državah po svetu je povijanje še danes močno prisotno, saj je to del njihove kulture.

Veliko pozornosti povijanju zadnje čase namenjajo tudi znanstveniki, ki so na to temo naredili kar nekaj raziskav. Predvsem so ugotovili, da povijanje dojenčkov dobro vpliva na njihovo pomiritev in na spanje. Pri spanju povitih dojenčkov naj bi bila REM faza spanja (globoko spanje) dvakrat daljša kot pri nepovitih dojenčkih. Faza globokega spanja pa naj bi dobro vplivala na razvoj možganov. Zanimalo jih je tudi, ali povijanje lahko škodi motoričnemu razvoju dojenčkov. Tu so bile ugotovitve različne in so bile odvisne predvsem od tehnike povijanja. Najbolj nasprotujoči pa so si rezultati raziskav, ki so obravnavale pojav nenadne smrti dojenčkov v zibelki (SIDS). Po nekaterih rezultatih naj bi povijanje preprečevalo pojav SIDS, po rezultatih neke druge raziskave pa naj bi povijanje povečalo tveganje za pojav SIDS. Vendar je pomembno omeniti, da je pri tej drugi raziskavi večina dojenčkov, kljub povijanju, spala na trebuhu, kar pa je eden glavnih dejavnikov za SIDS.

Špela Gorenc Jazbec, dipl. fiziot, terapevtka RNO

 

Nadaljevanje članka si lahko preberete v septembrski številki, kjer pišemo tudi o tem ob katerih stanjih otroka se povijanje najbolj priporoča, kako ga pravilno povijemo on koliko časa je lahko otrok povit.

 

 

 



Tag-i

PRIJAVI SE NA E-NOVICE