Samo ena je MAMA | mama.si

otroska soba“Mami, a ti sploh veš, da ima Jani že nov mobilni telefon, takega, na katerem lahko gledaš tudi risanke in filme, ampak ni pa tablica in …” se je iz Petra usul plaz besed, ko je prišel z očkom domov iz šole, “slišal pa sem, to mi je povedal en fant iz tretjega razreda, da bodo naslednji teden v prodaji še malce boljši od tega.” Sledil je kratek predah, mamica in očka sta se spogledala, saj sta vedela, kaj sledi. “No, jaz bi imel ta telefon, izboljšanega, seveda,” je odločno dejal Peter, “res bi bilo čudno, če bi imel Jani boljši telefon od mene! Že danes so vsi hodili okrog njega in ga spraševali, kdo mu ga je kupil in koliko stane.” “Ampak, ljubček, čisto nov telefon si dobil pred dvema mesecema, ko je novega dobila Klavdija in …” “Ja, in kaj potem?” je brezbrižno vprašal Peter, “hočem nov telefon. Potrebujem nov telefon.” “Peter, se bova z mamico pogovorila, kako in kaj,” je spravljivo dejal očka in želel Petra pobožati, a se mu ni pustil. “Nočem, da se pogovarjata,” je zakričal, “ali razmišljata! V ponedeljek hočem nov telefon!!! In čisto nič drugega me ne zanima!” Jezen in na robu solz je odvihral v svojo sobo.

“Joj, Martin, pa je res tako nujno? Mar res moraš na šolski smučarski tabor?” je bila zaskrbljena mamica in premišljevala ter računala, “pa ste že dobili kakšno informacijo, koliko bo stalo?” Martin je odkimal in proseče gledal mamico. Bil je eden tistih redkih trenutkov, ki sta jih imela zase, ko jo je lahko nekaj prosil in ga ostali niso slišali. “Nismo, ampak … menda bo zelo ugodno in zato na voljo vsem. Vsi bodo šli in, mami, tokat bi šel res rad tudi jaz. Saj veš, da nisem mogel nikoli nikamor.” “Ljubček, vem in želim si, da bi tokrat lahko šel, samo … težko bo,” je z žalostnim glasom dejala njegova mamica, “Tadejini učbeniki so bili zelo dragi in še njena vožnja vsak dan v šolo, Primož bo imel letos valeto, tudi Klemenovi učbeniki in pripomočki so bili letos veliko dražji kot prejšnja leta. Z očkom se bojiva, da tudi Mojca z vrtcem ne bo mogla na njihov tabor.” “Ampak, zakaj lahko gredo vsi ostali vsako leto, jaz pa nikoli?!” je bil jezen Martin, “ni-ko-li?!” Ni želeli poslušati mamine razlage, kako imajo pač manj denarja kot mnogi drugi in kako se njen in očkov prihodek v prvi vrsti delita med pet otrok, šele potem pa naprej za ostale nujne stvari.

Istega popoldneva je šel Peter s staršema na sprehod do najljubše slaščičarne, kjer je strežno osebje dobro poznalo njihovo družino, saj so se tam ustavili vsak dan. Martin je šel s svojo družino v knjižnico, ki je bila za vogalom Petrove najljubše slaščičarne. “Najprej bom en kos čokoladne torte,” je dejal Peter in se oblizoval pred vitrino, “in kozarec limonade, z dvojnim sladkorjem.” “Boš še kaj?” ga je s sladkim nasmehom vprašala natakarica. “Seveda, enega ježka in dve kepici sladoleda!” je odgovoril Peter. “No, Peter, najprej pojej torto, potem pa naprej,” je rekel očka in se usedel k svoji skodelici kave. Martin je medtem v knjižnici izbiral knjige, ki si jih bo izposodil – točno je poznal razpored knjižnih polic in knjige na njih, saj je prebral veliko večino. “Nove knjige Fantastičnega Toma še nimate?” je vprašal knjižničarko. “Imamo, seveda imamo, a so vse štiri izposojene,” mu je odgovorila prijazno, “a prejšnje si že prebral.” Martin je žalostno prikimal in odšel nazaj med police. Fantastični Tom, neutrudni raziskovalec in vesoljski detektiv, mu pravzaprav sploh ni bil tako zelo všeč, a njegovi sošolci so se pogovarjali le o njem, se igrali in poustvarjali njegove prigode iz knjig. Večina njegovih sošolcev je imela celo zbirko zgodb Fantastičnega Toma in Martin bi si z veseljem izposodil novo knjigo od koga, če ne bi lani njegova mlajša sestrica Mojca nenalašč uničila ene izposojene knjige in so morali potem kupiti novo. Tisti naduti Peter bi si lahko kupil deset knjig in niti bral ni rad, ampak takrat je zahteval, da mu Martin kupi novo knjigo. Mamici in očku ni bilo lahko in Martinu sta prepovedala, da si knjige izposoja od sošolcev ali sošolk, tiste knjižnične pa sta onadva spravila na polico v kuhinji, da ne bi spet prišlo do kakšne nesreče.

Na poti domov je šel Martin z družino mimo priljubljene slaščičarne, kjer so bile mize polne klepetavih mamic in očkov, do ušes nasmejanih otrok in zaljubljenih parov. No, ena miza je bila prazna, na njej pa je čakala skledica z dvema kepicama sladoleda in kozarec, v katerem je bilo še kar precej limonade. Minuto nazaj je od te iste mize vstal Peter, ki mu sladoled ni več prijal, in njegova starša, ki sta bila ravno tako vesela, da bodo šli počasi domov. “Mami, glemo na sladoled?” je vprašala Martinova sestrica Mojca. Mamica se je zdrznila, saj so zaradi svoje številčnosti vedno vzbujali pozornost, pogledala v torbico in rekla: “Joj, ljubica, denarnico sem pozabila doma. Brez denarja pa ne moremo plačati.” Mojca je proseče pogledala očka, a ji je on odgovoril enako kot mamica. Martin je vedel, da ima mami denarnico v torbici, a v njej skoraj zagotovo ni bilo dovolj denarja, da bi vsem kupila sladoled. Vseh sedem je sklonjenih glav odšlo naprej proti domu. Včasih si je Martin želel, da bi bili tudi oni bogati, kot so pri Petru doma. Sploh se ni spomnil, kdaj je zadnjič jedel sladoled in kdaj je dobil oblačilo, ki bi bilo novo in ne Klemnovo ter morda celo že Primoževo.

Peter je po večerji pogledal najprej nekaj risank, nato pa s staršema še njun najljubši resničnostni šov na televiziji in tik pred spanjem odigral še nekaj igric na svojem mobilnem telefonu. Martin se je veselil vsakega večera – on in Mojca sta si vsak večer izbrala eno pravljico in največkrat so jo brali starejši bratje oz. sestra, včasih pa – če le ni imela preveč dela – jo je prebrala mamica. To so bili trenutki, ko je bilo Martinu vseeno, da vseh pet spi v eni sobi, da Primož pogosto smrči in da Mojca včasih joka ter od strahu zleze kar v njegovo posteljo in se ga tesno oklene. Bili so skupaj, vsi …

Naslednjega jutra se je Martin v postelji prebudil sam. Ne le v postelji, tudi v sobi je bil sam. In to sploh ni bila njegova soba! Bila je ogromna, v njej pa samo njegova postelja, na steni velikanski televizor in na mizi računalnik, po tleh je ležalo polno igrač, oblačil, knjig … “Hej, tamle je tudi čisto nova zgodba Fantastičnega Toma!” je veselo vzkliknil Martin. “Peter, si že pokonci?!” je zaslišal ženski glas, ki pa ni bil glas njegove mame, “zajtrk je pripravljen. Obleci se, se umij in pridi dol!” Martin je iz RES ZELO razmetane omare vzel nekaj oblačil in odšel v čisto svojo kopalnico tik poleg svoje sobe in v ogledalu opazil, da on ni več Martin, ampak se je spremenil v svojega bogatega sošolca Petra. Med oblačenjem in umivanjem je premišljeval, kaj se dogaja, in skoraj preslišal mamino vprašanje. “Prav res si se oblekel?!” ter povsem spregledal njen in očkov pogled, ko je prišel v kuhinjo. “Ja, seveda, saj si mi rekla, naj se oblečem,” ji je odgovoril, “dobro jutro!” “Dobro jutro tudi tebi!” sta mu v en glas odvrnila presenečena starša, očka pa je nadaljeval, “veš, danes ne bomo mogli na tisti izlet, na katerega si želel. V službi imam nujne opravke in najbrž ne bom pravočasno nazaj.” “Prav, oči, nič hudega,” je dejal Martin in zagrizel v popečen kruhek, “se bom pa šel ven igrat s prijatelji!” “Am …” je hotel oče nekaj dodati, ki je bil pripravljen na običajen sinov izbruh, “ja, lepo. Na izlet gremo pa ob naslednji priložnosti.” “Prav,” je prikimal Martin. Petrova mama in oče sta se spogledala in skomignila z rameni. Nič jima ni bilo jasno. Za dobro jutro sta seveda pričakovala plaz vprašanj o želenem telefonu, potem izbruh, ker ne bodo šli na izlet, in za nameček jasno in glasno izraženo željo, da bi šel gledat risanke.

“Boš šel pospravit svojo sobo, preden se odideš ven igrat?” je malce boječe vprašala mamica, ki je bila po takšnem vprašanju vajena Petrovih odgovorov, da njemu že ni treba pospravljati in da če jo kaj moti, naj gre sobo pospravit kar sama. Kar je največkrat tudi storila. A Peter je prikimal, pospravil posodo od zajtrka in brez besed odšel v svojo sobo. “Peter, je vse v redu?” je zanimalo ravno tako presenečenega očeta. “Seveda, zakaj pa ne bi bilo?” je odgovoril Martin in odšel v svojo sobo. Želel si je, da bi bili ob njem njegovi bratje in sestre. Pa ne zato, da bi videli, kje živi, ampak da bi lahko skupaj pospravili, kot so to vsakič storili doma. Onadva z Mojco sta pospravila igrače, Klemen je pobrisal prah, Primož zložil oblačila in jih pospravil po omarah, Tadeja pa je največkrat posesala. Seveda pa so si včasih vloge tudi zamenjali. Petrova soba je bila res neurejena in razmetana, a je imel Martin hitro pospravljeno. Med igračami je našel avto na daljinsko upravljanje in se odločil, da bo šel na igrišče z njim. Zanimalo ga je, kdo mu bo rekel, da se noče igrati z njim, kot je navadno slišal, kadar se je želel pridružiti kakšni skupini otrok pri igri. Ali ni imel pravega dresa ali ni imel s seboj nobene primerne igrače ali pa jih je bilo za igro že dovolj … Vedno so našli kakšen izgovor, da so ga izločili.

“Mami, se grem lahko zdaj igrat na dvorišče?” je vprašal mamico, ki je že pripravljala kosilo, “s seboj bi vzel ta avto, če smem.” “Ja, seveda, kar pojdi,” je odgovorila presenečena Petrova mami, “čez kakšno uro bo kosilo. Te pokličem?” “Lahko, ja, hvala,” je še dejal in odšel. Ponosno je korakal proti igrišču, kjer je že opazil nekaj svojih sošolcev. “Živijo, kako ste kaj?” jih je veselo vprašal, “se gremo igrat? Postavimo poligon za tale avto in poglejmo, kdo bo hitrejši!” “Ti bi se rad igral z nami?” je bil presenečen Tibor. “Seveda, zakaj pa ne,” je bil presenečen Martin, “saj se vedno igramo skupaj.” “To že, ampak ponavadi mi pridemo prosit tebe, če se lahko igramo s teboj?!” je bil presenečen tudi Žiga. “No, ja, če nočete …” je Martin skomignil z rameni. “Ne ne, tvoja ideja je super. Postavimo stezo in tekmujmo,” je dejal Tibor in lotili so se dela.

Kmalu zatem so že tekmovali. Martinu seveda ni šlo najbolje od rok, saj se je prvič igral s takšno igračo in vsi so se mu smejali. “Ha ha, kaj pa ti je?!” se je glasno krohotal Žiga, “kot bi avto prvič držal v rokah?!” Martinu je šlo na jok. Tudi drage in posebne igrače ne pomenijo, da se otroci kaj rajši igrajo s teboj. Ne, tedaj jih očitno zanimajo le tvoje igrače. “Ja, bil sem najboljši, najhitrejši, torej …” je odgovoril Timon, Tiborjev leto dni starejši brat, “je nagrada moja. In nagrada bo kar tale avto.” “To pa ne!” je dejal užaljeno Martin, “ta avto je Petr … ta avto je moj in ga ne smeš kar tako vzeti!” “Zakaj pa ne?” je dejal Aleš, ki je tudi sodeloval v igri, “zadnjič si ti zmagal, ko smo se igrali z vrtavkami in si mi vzel mojo najljubšo in najboljšo vrtavko!” “Ampak …” se je Martin trudil poiskati tehten razlog, “nič se nismo pogovarjali o nagradah. Poleg tega ne moreš kar tako vzeti tuje igrače.” “Saj ni tuja, zdaj je moja,” mu je nesramno zabrusil Timon, ga odrinil tako grobo in močno, da je padel, ter zmagoslavno odšel.

Martin si ni mogel pomagati in iz njegovih oči so privrele solze. Ni si želel biti več Peter. Petra nihče ne mara zaradi njega samega, ampak samo zaradi njegovih dragih igrač in knjig. Radi ga imajo samo zato, ker ima veliko denarja. V resnici ga nihče ne mara, ker je očitno nesramen tudi do drugih, ne samo do njega. In vedel je, da Klemen ali Primož ne bi pustila, da bi ga kar tako nekdo odrinil in mu vzel igračo.

Neutolažljivo je jokal, drugi otroci pa so se mu smejali, skakali okoli njega in vreščali: “Peter je jokica! Peter se pa cmera!” Nenadoma je začutil, kako ga nekdo trese, in slišal je znani glas: “Martin, Martin, zbudi se!” Odprl je objokane oči in zagledal zaskrbljen mamin obraz, poleg nje pa sta stala Primož in Klemen, nekje zadaj pa je slišal veselo Mojčino vriskanje, ki ji je očitno spet uspelo sestaviti sestavljanko skoraj v miže. “Kaj je narobe, zakaj jočeš?” ga je vprašala mami in pobožala po laseh, “te kaj boli?” “Ne, nič me ne boli,” je dejal Martin in si obrisal solze, presrečen, da je spet doma, “nekaj sem sanjal … mislim pa, da so to solze sreče. Srečen sem in vesel, ker vas imam. Več sploh ne potrebujem.”


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE