Samo ena je MAMA | mama.si

IMG_0421Bilo je vroče majsko jutro, ponedeljek, hiša je bila prazna, bodoči ati je bil v službi. Še dober mesec do roka. Oblačilca so bila še v vrečah z etiketami, nekaj stvari je že čakalo novega člana, veliko pa še ne. Kaj bi norela in imela že vse prej pripravljeno? Tako ali tako potem vsi čakajo in štejejo dneve po roku? Pa tudi moja materinska knjižica je bila BP.

Vseeno sem se tisti dan zbudila zelo utrujena, po zajtrku sem zlezla kar nazaj v posteljo, nato pa sem končno zbrala nekaj moči in se lotila vsakdanjih opravil. In med nalaganjem pralnega stroja se je zgodilo, voda, kar naenkrat je bilo nekaj mokrega med mojimi nogami. Ker je ni bilo ravno veliko in ker ni bilo tako dramatično kot filmih in ker je bila to moja prva nosečnost, sem se odločila, da grem do svoje ginekologinje, naj ona pove, če je to to.

Kličem bodočega atija in ga prepričujem, da ni nobene panike, da naj pride po mene, da se grem samo malo pokazat v zdravstveni dom. Tudi sestra v sprejemnici me ni jemala ravno resno, najprej so me poslali na CTG, ki pa ni kazal nič zanimivega. Vseeno so me vzeli »mimovrste« in ko me je ginekologinja posedla na stol in hotela pogledati, kaj se dogaja, pa se je le »filmsko« vlila voda. Mokra tla, malo panike v ambulanti, ena zmedena mamica in ena zaskrbljena ginekologinja, ampak nato so me le naložili v rešilca in odpeljali v porodnišnico.

Šla sem naravnost v porodno sobo, tam pa nič. Nobenih znakov poroda, nobenih popadkov, nič, samo voda je še zmeraj puščala. Nekaj časa sem ležala tam, ravno toliko, da sem videla, kako je videti dogajanje v porodni sobi …, no, ja, saj ni tako grozno. Ginekolog je odločil, da ta dan ne bo nič, bo treba pa v 36 urah roditi,  ker mi je odtekla voda. Da je mali v trebuščku v redu in da bi naj imel solidno težo za 35 tednov.

Nato me pošljejo v tisto prehodno sobo, počakat na naslednji dan. Končno z bodočim atijem v miru sedeva skupaj, malo zmedena, malo zaskrbljena, ampak vseeno optimistična, da bo vse ok. Zvečer se odpravi domov, sestre so  rekle, da naj bo v pripravljenosti, ampak ni bilo nič, razen ena neprespana noč, naslednje dopoldne pa so mi sprožili porod. Priklopili so me na kapalno, pokličem bodočega atija, da naj pride v porodnišnico, da danes pa bo dan D, toda po dveh urah umetnih popadkov ni bilo skoraj nič. Odprta sem bila 1 cm, tudi popadki niso bili prehudi. Z mojim sva se imela lepo, pogovarjala sva se, malo predihavala, sonček je sijal, radio igral …, potem pa je rekla ginekologinja okoli 13. ure, da tako ne bo šlo nikamor. »Gospa, umetne popadke bomo morali povečati, zdaj se odločite, ali želite kakšno protibolečinsko sredstvo, porod zna biti težak?«

Če prej nisem bila odločena za epiduralno analgezijo, sem zdaj bila prepričana, da jo želim. Prišla je anastezistka, dali so mi epiduralno in povečali kapalno. Zdaj je šlo zares, v dobri uri sem se odprla 9 cm, prišla je gospa z neonatalnega oddelka z inkubatorjem in ob 15.34 je prišel na svet najin fantek. Moje prve besede so bile: »Kako je majhen, kako je majhen?« Zdravniki so ga pregledali, bil je v redu. Že so ga hoteli odpeljati, ko je ati le naprosil, da naj mi ga pokažejo. Tako neverjeten je bil, nič pomečkan, nič bel, nič krvav, samo majhen: 2.330 g in 45,5 cm so rekle babice. Odpeljali so ga na neonatalni oddelek, ati je šel z njim, jaz pa sem ostala sama v porodni.

Zašili so me, ker sem bila prerezana. Kljub temu da sem ostala sama, nisem bila žalostna, kvečjemu malo zbegana, malo utrujena, malo zaskrbljena. Babice so mi dopovedovale, da je pravi korenjak in da bova kmalu doma. In res sva bila, po 11 dnevih smo pripeljali našega fantka domov. Vse je bilo pripravljeno, oprano, oblačilca št. 46 in 50 so naju čakala v predalu nove previjalne mize in začeli so se najlepši dnevi tistega poletja …

Zdaj se mali korenjak bliža že tretji svečki, krasen  fantek je, zdrav in nasmejan, sonček, kakršnega si nisva upala niti predstavljati. RADA TE IMAVA …tvoja mami in ati.


Tag-i

PRIJAVI SE NA E-NOVICE