Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_131481788Šele pred tremi desetletji smo se odrasli začeli zavedati pomena povezanosti z lastnimi čustvi. Spoznali smo, da morajo tudi otroci poznati svoja čustva. «Razsvetljeni starši« so začeli odkrivati svoja čustva otrokom, da bi jih naučili spoznavati lastna čustva. Čeprav je bil namen dober, proces ni bil vedno učinkovit.

Čustva naj bi delili s sebi podobnimi osebami, otroci pa čustveno niso na enaki ravni kot odrasli. Ljudje negativna čustva izražamo iz potrebe, da bi bili v družbi slišani. Poslušalec naj bi odgovoril z empatijo, s sočutjem in pomočjo. Problem delitve negativnih čustev z otroki je ta, da se otroci na naše negativno izražanje ne morejo odzivati, ne da bi se ob tem čutili odgovorni za nas. Vsekakor je pomembno, da otroci delijo čustva med seboj ali s starši, ni pa primerno, da starši delijo negativna čustva in svoje težave z otroki. To otroka čustveno obteži, saj želi staršem pomagati, vendar tega preprosto ne zmore. Če starši svojim otrokom v pogovoru delijo negativna čustva, otroci začutijo odgovornost, da bi morali poskrbeti za starše. Za otroke je tak način prevzemanja problemov starejših izjemno škodljiv. Pri deklicah se kažejo posledice v tem, da izgubljajo stik z lastnimi čustvi in potrebami in bolj skrbijo za starše. Dečki pa se nagibajo k zavračanju te odgovornosti in zato starše nehajo poslušati ali jim za njih ni več mar.

Za otroke je nadvse nesprejemljivo, če se čutijo odgovorne za čustva svojih staršev. Ko so starši po medsebojnem prepiru jezni in znesejo svojo jezo nad otroki, ti nikakor ne morejo razumeti, da niso odgovorni za njihova čustva. Še odgovornejšega se čuti otrok, ko mati z njim deli težave, ki jih ima s soprogom.

Kdaj se otroci upirajo empatiji s strani staršev?

Ko je otrok razburjen, se v njem prebudijo različna čustva. Pojavi se t. i. afekt jeze, kjer razum preprosto odpove. V takih primerih je zelo pomembno, da starši ne prekinjate otroka in branite svoje mnenje, tudi kadar ste prepričani, da imate prav. Bistveno je, da otroku pomagate izraziti njegova čustva ali še bolje, da mu samo prisluhnete ali ga preprosto nežno objamete. S tem ga boste sprejeli in potrdili.

Če otrok v nedavni preteklosti ni imel dovolj možnosti, da bi izražal svoja čustva, utegne empatija s trenutnimi čustvi odpreti zapornice. Možno je, da bo na dan privrelo vse, kar je otroka mučilo v zadnjih mesecih ali celo letih (seveda je odvisno tudi od starosti otroka). To je dobro. Prisluhnite mu! Ko bo otrok dal vse iz sebe in bo z vaše strani čutil dovoljenje, mu bo kmalu odleglo. Starši pogosto naredijo napako, da otroka prekinejo in opozorijo, da nima prav ali da je zašel s teme. Ne recite tega, ampak pustite otroka, da govori. Končno bo zmožen pozabiti preteklost in ceniti vaše poslušanje.

Z negativnimi čustvi povzročamo tudi negativne čustvene odzive pri ostalih, ki so v vaši neposredni bližini. Ko je nekdo žalosten, pogosto postanemo žalostni tudi mi. Ko je nekdo na nas jezen, pogosto postanemo tudi mi jezni nanj. Ko je nekdo resnično prestrašen, postanemo nenadoma nemirni in zaskrbljeni. Ko smo razburjeni, nas bodo čustva druge osebe še dodatno razburila.

To dogajanje nam pomaga pojasniti, zakaj včasih izredno težko prenašamo otroški jok ali zakaj čutimo empatijo enkrat laže, drugič teže. Ko imate za sabo težak dan ali ste vrženi iz tira, težje prisluhnete svojim otrokom, ki so v afektu jeze. V takih primerih pogosto privrejo na dan tudi vaša nerešena čustva, ki se posledično prelijejo v negativni odziv na otroka.

Ko smo nezadovoljni in utrujeni, smo še bolj nagnjeni k pretiranim odzivom svojih otrok. Pogosto se dogaja, da je otrok v večernih urah razburjen in nezadovoljen zaradi domače naloge, ki jo mora še narediti. Ko mu skušate pomagati, se bo pokazalo vaše nezadovoljstvo. Naenkrat se boste zalotili, da otroka ostro kritizirate. Kar se je začelo kot ljubeča pomoč, se spremeni v mučen prepir.

Pri starših, ki se odzivajo na otrokova negativna čustva z lastnimi negativnimi čustvi, otrok začuti, da teh čustev ni varno izražati. Starši so večji, glasnejši in močnejši. Otroka njegova močna čustva prestrašijo, zato v sebi zadržuje svoja čustva. Ker čustev ni varno izražati, otrok zanje sčasoma otopi oziroma izgubi stik s sabo («… moja čustva itak ne štejejo«).

Medtem ko je zastraševanje včasih delovalo, danes ne deluje več. Otroci, ki jih vzgajajo z zastraševanjem, se prej ali slej uprejo, ne sodelujejo ali pa se podredijo in izgubijo lastno usmerjenost.

Če želimo otrokom pomagati nadzorovati njihova čustva, moramo najprej obvladati lastna. Da ne bi stresali nerešenih čustev nad otroki, potrebujemo čas zase. Starši smo sami odgovorni za svoj stres, naučiti se moramo spoprijeti s stresom in predelati nerešene čustvene težave, sicer oviramo lastne otroke pri učenju nadzora nad čustvi.

Starši ne  morejo potrpežljivo poslušati otrok, ko izražajo uporna čustva jeze, žalosti in strahu, če sami zadržujejo nerešena čustva jeze, razočaranja, nezadovoljstva, skrbi ali strahu. Če se upirajo obravnavanju lastnih čustev, se bodo samodejno upirali tudi obravnavanju otrokovih negativnih čustev.

Otroci ne morejo dobiti potrebne empatije, če se starši branijo tega, kar slišijo. Ko otroci začutijo, da so za starše njihova čustva in potrebe po razumevanju in ljubezni NADLEŽNA, jih začnejo tlačiti v sebi. S tem se ločijo od svojega pravega jaza in vseh darov, ki jih prinaša pristnost. To ni koristno za njihovo lastno samopodobo.

Pomembno je, da si starši vzamejo čas zase, za svoje potrebe, da se bodo lahko uspešneje spoprijeli z vsakdanjim stresom in zadovoljujejo svoje potrebe po pogovoru, romantiki, neodvisnosti. Taki starši so zmožni več dajati in lažje kontrolirati lastne negativne občutke.

 

Pripravila: Jožica Poličnik, spec. zakonske in družinske terapije, terapevtka medicinske hipnoze


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE