Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_70677310Pravo delo se začenja šele, ko prideš domov, pot do otroka pa je mnogo napornejša, kot si človek na začetku predstavlja. Še huje pa je, ko dobiš samo pet mesecev porodniške, zdaj je na srečo več. Tako si primoran, da eden od staršev ostane doma, brez dohodkov ali pa otroka zopet daš v sistem, ki je malo ‘boljši’. V nobenem primeru pa ni noben sistem narejen zares za otroke.

Glede cen pa je dokaj različno, vse je povezano – ali greš z letalsko družbo, ki je dražja, ali izbiraš cenejše lete ali pa se voziš z avtom. S hoteli pa je enako, razpon je zelo velik. Vsak pa želi v svoj žep določeno vsoto denarja, tudi potnega lista ne dobiš, če pod mizo najprej eni uradnici ne daš kuverte, potem tudi drugi, s katero si pisarno delita, da ne govorim, koliko pričakuje direktor sirotišnice, ki te sprejme v obleki in čevljih za milijonarje ter z zdravniško haljo, ki je dodana samo kot okras itd.

Zelo malo je ljudi, ki na otroke gledajo, da so to samo otroci, ter da potrebujejo ti otroci še posebno določeno ‘nego’.

Od vseh socialnih delavk, s katerimi sva se srečala, je bila samo ena, ki nama je zaželela srečo, ki naju je objela in poljubila sina, pa še ta je bila iz manjšega mesta, kjer je rojen sin. Tudi drugi odvetnik je veroval v naju, so pa nekateri njegovi ljudje, ki delajo zanj …, hočejo samo denar. Ko si na terenu, plačuješ in plačuješ.

Prvi odvetnik nama je priporočal, da ne odbijeva otroka ali otrok v prvem poskusu, tako sva tudi naredila. V prvem poskusu, na žalost, ni bil niti en otrok zdrav, to so zelo bolni otroci, tako umsko, kakor telesno. Potem daš te otroke bolj natančno pregledati. Privatni zdravniki ti svetujejo, proti plačilu seveda, da je bolje, da ne vzameš tega ali teh otrok, ker so tako zelo prizadeti, da bodo slej ko prej pristali v drugi ustanovi.

Ker ga pa potem odbiješ, je potrebno prek našega sodišča napisati, da se odpoveduješ otroku, ter nato zopet prevesti, overiti in poslati. Emocionalno to ni lahko, saj so stavki tako ostro napisani, kakor da si v resnici mama tega otroka, ki pa se mu zdaj odpoveduješ.

Potem pa ti povedo, da imaš samo še dva poskusa, če se še dvakrat odpoveš na tak način, je konec z veljavnimi papirji in je potrebno vse od začetka.

Med prvim in drugim datumom, da se center za socialno delo v Kijevu premakne, lahko traja tudi več tednov, tudi mesec dni. Bivanje pa stane, še posebej, če si v hotelu.

Kakorkoli, po posredovanju Natalije Glazar sva tega odvetnika zavrnila in sprejela novega, ta je tako dobro komuniciral z zaposlenimi na CSD, da si niso upali iti niti na malico, s tem da so nas prvič v času malice vrgli ven. Brez njegovega posredovanja, bodite prepričani, nama ne bi ponudili nobenega, vsaj kolikor toliko zdravega otroka. Uredil nama je tudi lepo stanovanje, ki sva ga najela v centru Kijeva, ki ni bilo prav drago. Mislim, da okoli 100 evrov na teden, nisem popolnoma gotova, vem samo, da ni bilo prav pretirano.

Potem sva morala narediti še 1000 kilometrov, saj sva šla na jugovzhod Ukrajine. Odvetnik niti ne vzame toliko, mislim, da nama je računal 2 x po 3.000 evrov. Nato dobiš agenta iz okraja, kjer je otrok rojen. No, pa smo zopet pri denarju, njega plačuje sicer odvetnik, toda če mu ne plačuješ hrane, pijače, bivanja in vsega, imaš kup težav in na koncu si lahko tam mesece in mesece, pa ne bodo uredili papirjev. Korupcija povsod, domov prideš brez centa, več imaš, več zapraviš.

Tako sva v bistvu srečala samo dva človeka v Ukrajini, ki sta ‘zlata’ vredna, poleg Natalije, ki je pomagala iz Slovenije. To je bil drugi odvetnik, tudi prvi ni bil pokvarjen, ni pa imel pravega nastopa na CSD-ju in je ‘ponujal’ res bolne otroke, ter gospa iz okraja, kjer se nama je sin rodil, in je delala na tamkajšnji socialni službi. Z njo sva se srečala ob prvem in zadnjem obisku. Samo ona in odvetnik sta bila v našem primeru tista, ki sta z žarečimi očmi, stiskom rok, iskrenim objemom zaželela nama in sinu vso srečo.

Vse ostalo pa je samo djengi/denar. Korupcija povsod. Tudi na cesti, ko te ustavi policist. Vse skupaj naju je prišlo okoli 15.000 evrov, najceneje v primerjavi z ostalimi, saj sem, ko sem dlje časa bivala v Ukrajini, spoznala, kako je potrebno delovati. Vedno sem v kuverte dala malo denarja ter jih zalepila, tako da nihče ni pričakoval manjše vsote. Tudi milijonarskemu predstojniku tamkajšnje sirotišnice sem dala kuverto, ko sem otroka že oblekla (dobiš nagega), dobila že vsa potrdila, obenem pa sem kuverto v rokah držala ves čas, da jo je videl in priganjal ljudi, da pohitijo. Na koncu je bil po vsej verjetnosti razočaran. Sem pa pozabila, koliko sem mu namenila. Sirotišnica pa je dobila denar, ki je namenjen otroku od države. Temu sva se uradno odpovedala v dobro sirotišnice, mislim, da je to okoli 3000 − 4000 dolarjev, ki naj bi pripadali otroku ob polnoletnosti. Za točen znesek bi morala pogledati v zapise.

Tudi slovensko veleposlaništvo se je na koncu zelo potrudilo in nama izven vseh uradnih ur in dni naredilo slovenski potni list za otroka, samo da bi otrok čim prej prišel v topel dom.

Vse skupaj je trajalo leto in nekaj mesecev.

V tem času so se v Ukrajini zadeve nekoliko spremenile, otroka pod pet let starosti trenutno ne dobiš. V Rusiji pa je situacija drugačna. Že na začetku ti povedo ceno, ki je nekajkrat višja, nič ne izbiraš, dodelijo ti otroka, ki je lahko mlajši, papirje moraš sam urediti.

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE