Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_95674843Ko pride dojenček, ljubezen premaga tudi starejše bratce in sestrice. Vseeno pa ob povečanju družine pričakujte nekaj neizogibnih bitk.

Vsekakor se je enostavno izgubiti v sanjarjenju o idealni ljubeči družini. Domov prinesete novorojenčka in njegov starejši bratec ali sestrica bo takoj pohitel k njemu ter mu od prvega trenutka izkazoval nežnosti. Pa kaj še …

Predstavljajte si, da bi vaš mož nekega dne napovedal: »Pripeljal bom še eno ženo. To ne pomeni, da te bom ljubil kaj manj.« In podobno se zgodi otroku, ko se družina poveča z novorojenčkom. Ta je resda ljubek, a kljub temu je vsiljivec, na katerega bo starejši otrok pogosto jezen in ljubosumen. Vsak otrok se seveda odzove po svoje, nekateri burno, drugi se dojenčka hkrati z jezo izjemno veselijo, nekateri pa svoja negativna čustva celo popolnoma potlačijo in o njih ne govorijo. A dejstvo je, da od otroka ne moremo pričakovati, da bo »konkurenco« sprejel odprtih rok in brez vsakega pomisleka. Takšno pričakovanje bi bilo nerazumsko.

Ljubosumje se seveda pojavlja pri otrocih vseh starosti, najmočnejše pa je pri malčkih oziroma nekje do dveh let in pol. Malčki so pač v razvojnem obdobju, ko so izjemno egocentrični in navajeni, da se cel svet vrti okoli njih. Zato je takrat jeza še posebej opazna, pogosto pa pride tudi do regresije – nazaduje v razvoju, kar naenkrat neha hoditi na kahlico in se morda želi ponovno dojiti. Svoje nezadovoljstvo pogosto izražajo z grizenjem, brcanjem in udarci. Čustveno se odzivajo po stopnjah, ki jih imenujemo Kuebler-Rossove faze: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejetje. In seveda s sprejetjem ni vsega konec – faze se ponovijo, kajti če je otrok en dan pripravljen sprejeti novorojenčka za del družine, to še ne pomeni, da bo enako čutil tudi naslednji dan. Tega toka čustev seveda ne moremo preprečiti, zato se moramo starši truditi, da otroku pomagamo drugače. Pomagati mu moramo najti načine, s katerimi bo predelal ta čustva, ki so razumljiva in tudi zelo resna.

 Pripravite temelje.

Kakor hitro se starša odločita, da želita dojenčka, morata to idejo prijetno in skozi igro predstaviti prvorojenčku (oziroma tudi več otrokom, ki jih že imata). Povedati mu morata, da ga imata zelo rada in da je njuna ljubezen do otrok tako velika, da si želita imeti več kot enega (oziroma dva ali več). Seveda je treba biti ob otrokovih vprašanjih že na začetku povsem odkrit – otrok bo sicer zaslutil, da se nekaj dogaja, da mu starša nekaj prikrivata in njegova domišljija lahko naplete scenarije, ki so daleč od resnice.

Pri otrocih, ki so mlajši od petih let, lahko starši otroku pomagajo pri igri z lutkami dojenčki in jim povedo, kakšni so pravi dojenčki ter kaj počnejo – otroci se namreč o svetu učijo ob igri, enako pa tudi doživljajo. Prav tako lahko starši z otroki berejo slikanice o dojenčkih ter bratcih in sestricah. Takšne dejavnosti otroku pomagajo vsaditi zavest o tem, da bo dobil sorojenca, kajti na to, da je otrok videti, kot da vse razume, se ne gre zanašati.

Pomembno vlogo v pripravah na novega družinskega člana seveda igrajo tudi vrtci. Vzgojiteljici torej povejte, da ste noseči, saj bo ta skozi delo s celotno skupino otroku pomagala sprejeti dejstvo, da bo prišel k hiši dojenček. Prav tako se bo otrok zavedel, da imajo tudi njegovi vrstniki iz vrtca bratce in sestrice ter zakaj je to prijetno.

Če je otrok star vsaj štiri leta, pa se ne boste mogli izogniti vprašanjem o tem, kako je dojenček prišel v mamin trebušček. Otroku razložite, da dojenček nastane, kadar se imata mamica in očka zelo rada, ter da se rodi skozi porodni kanal. Pokažite mu tudi kakšno ilustracijo v otroški enciklopediji, v kateri je prikazan porod, več pa predšolskemu otroku običajno ni treba vedeti. Če otrok kljub temu sprašuje še naprej, se odgovorom ne izmikajte, pazite le, da ga ne bodo prestrašili.

 Družina naj bo ekipa.

Vsak družinski član se mora počutiti kot del ekipe, sicer se počuti manjvrednega. Torej poskrbite, da bo otrok sodeloval pri sprejemanju odločitev. Povabite ga k sodelovanju pri okraševanju in opremljanju sobe za dojenčka, sodeluje naj pri izbiranju imen in nakupu potrebščin ter oblačil. Otroci, ki so mlajši od dveh let in pol, verjetno še ne bodo pripravljeni deliti svojih stvari, starejšega pa že lahko povprašate, ali bi želel dojenčku ob prihodu domov podariti kakšno svojo igračko.

Hkrati s pripravami na prihod dojenčka morate tudi krepiti samozavest svojega prvorojenčka. Če je bil navajen, da je »ta majčken« pri hiši, ga zdaj pričnite klicati »moj veliki fant« ali »moja velika princeska«. Prav tako ne skušajte v tem času v otrokovo življenje uvajati velikih sprememb, ki so zanj naporne in mu lahko spodletijo. Nikar ga ne začnite navajati na kahlico, ker bodo pleničke sedaj za dojenčka, ne silite ga v veliko posteljo, ker bo posteljica z letvicami za dojenčka. Težka reč: otroku morate krepiti samozavest, da se bo počutil »velikega«, hkrati pa mu ne smete jemati njegovih stvari, ki so za majhne …

Če imate pomisleke in težave glede tega, kako bo otrok sprejel dojenčka, se seveda že pred porodom posvetujte tudi z drugimi mamicami, vzgojiteljicami in otrokovim pediatrom. Več glav več ve in strokovnjaki pogosto gledajo na težave drugače kot laiki.

 Dan D

Pri nas so otroci večinoma odrinjeni od porodnega dogajanja, kar pa ni prav – nenazadnje bo nov družinski član tudi njihov, zato jih ne smemo odriniti proč in že ob prvem popadku predati v varstvo starim staršem. Prav nič ni narobe, če vas otrok, star štiri leta ali več, celo pospremi do porodnišnice. Tam se lahko od vas za nekaj uric primerno poslovi, nato pa ga prevzame babica ali varuška. Prav tako ni nič narobe, če se dogovorite, da lahko pride vaš otrok pogledat novorojenčka in mamico že takrat, ko ste še v porodni sobi – v njej boste po porodu ležali še cele tri ure! Čim krajša bo namreč odsotnost in čim manjša nevednost, tem bolje se bo lahko otrok povezal z novorojenčkom. Počaščen bo, da ga vidi, prav tako pa ga bo mamica lahko hitro spet objela in se bo počutil varnega. Tudi to, da se bo lahko takoj na lastne oči prepričal, da sta mamica in dojenček v redu, mu bo pomenilo izjemno veliko.

 Spet doma

Dojenček lahko v prvih mesecih starše povsem izčrpa, vendar pa je pomembno, da se kljub utrujenosti posvečate starejšemu otroku oziroma otrokom. Še naprej spodbujajte njegovo samozavest in ga pohvalite, kako super veliki bratec oziroma velika sestrica je. Ne pozabite načrtovati časa, ki ga bo vsak izmed staršev preživel zgolj s starejšim otrokom, brez prisotnosti dojenčka, prav tako pa otroku dovolite, da vam pri skrbi za dojenčka pomaga: naj prinese stekleničko, pripravi pleničke, vključi zgoščenko z uspavankami … Seveda pa naj vse to ne zmoti rituala, ki ga je starejši otrok navajen – če je bil navajen pravljice za lahko noč ali podobno, naj se to ne spremeni.

Ne glede na to, kako otrok sprejme dojenčka, si zapomnite tudi zlato pravilo: predšolski otrok naj ne bo nikoli sam z dojenčkom. Ne gre le za to, da bi starejši otrok napačno ravnal v navalu jeze, temveč gredo lahko stvari tudi iz čisto dobrega namena napačno pot. Predšolski otroci in predvsem malčki namreč nimajo občutka, kako lahko izkazujejo tudi svoja pozitivna čustva. Ne vedo še, da dojenček ni pripravljen na igro z njimi, in ne vedo, da je lahko velik, ljubeč objem za drobcenega dojenčka premočan.

 Neskončna zgodba …

Tako kot se mamica in očka kdaj sporečeta, pa čeprav se imata rada, se bodo tudi vaši otroci kdaj sporekli. Seveda to ne pomeni, da se nimajo radi. A saj veste, kako gre: dojenček bo zrasel in starejšemu otroku vzel igračo, sporekla se bosta glede tega, katero risanko želita gledati, kdo bo prvi na vrsti za guganje na gugalnici … Neskončna zgodba torej, ki pa je del normalnih človeških odnosov in tudi del vsake ljubezni.

 T. R.

Ljubosumje se seveda pojavlja pri otrocih vseh starosti, najmočnejše pa je pri malčkih oziroma nekje do dveh let in pol. Malčki so pač v razvojnem obdobju, ko so izjemno egocentrični in navajeni, da se cel svet vrti okoli njih.

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE