Samo ena je MAMA | mama.si

Kje so časi, ko so otroci popoldneve preživljali na dvoriščih, plezali po drevesih in se skrivali okrog hiš? Ko so bila popraskana kolena otroški zaščitni znak … Danes dvorišča ostajajo prazna, otroci pa plezajo nekje v virtualnem skalovju. Pereč problem današnjih dni ni le pomanjkanje gibanja, temveč tudi pretirano in dolgotrajno sedenje.

Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) za ohranjanje zdravja srca, dihalnega sistema, mišic, kosti in metabolizma otroci v starosti od 5 do 17 let potrebujejo najmanj 60 minut zmerne do intenzivne telesne aktivnosti dnevno. Strokovnjaki pa svarijo, da tudi tista ura dejavnosti, če je večina ostalega časa preživeta v sedečem položaju, ni dovolj, kljub temu da vsako gibanje šteje.

Iščemo prevladujoč gibalni vzorec današnjega časa

Sploh ni težko ugotoviti, da je to vsekakor sedenje. Tako pri odraslih kot pri otrocih. Podatki različnih držav kažejo, da šolarji in predšolski otroci 60 % časa presedijo. V ZDA so tako že pred več leti ugotovili, da otrokom primanjkuje igre zunaj, kar je posledica vrednost staršev in družbe nasploh – otrokom želijo ponuditi varnost in akademski uspeh. Že pri 3-letnikih spodbujajo akademske veščine,  osnovni gibalni vzorci pa ostajajo nerazviti. Želijo torej, da so pametni in varni, zato večino časa presedijo.  V Sloveniji na srečo »zaostajamo« za tem trendom, saj otroci presedijo »le« 40,1 % časa.

T. i. sedentarnost raziskave povezujejo z diabetesom tipa 2, določenimi vrstami raka, srčno-žilnimi obolenji, slabšim metabolizmom. Temu lahko samo dodajamo slabše spanje, pekoče oči, mišično-skeletna obolenja, slabšo telesno držo in posledično težave s hrbtenico, neustrezno presnavljanje sladkorja, povišan krvni tlak in razrast telesne maščobe.

Zgledi vlečejo

Vpliv staršev na predšolske otroke je neizmeren. Fizična aktivnost staršev in njihovi vzorci sedenja so v neposredni povezavi z aktivnostjo njihovih otrok. Tako da je pogosto treba spremeniti vzorce celotne družine. Pri tem si lahko najdete tudi pomočnika. Raziskava Univerze v Oregonu je namreč pokazala, da je družinski pes lahko odličen zaveznik pri boju z neaktivnostjo. Hočete ali ne, vas vsak dan s svojimi potrebami spravi v gibanje.

Kaj najraje počnejo vaši malčki?

Sedenje pri naših najmlajših (starih manj kot 5 let) se v odraslosti vrne kot bumerang v obliki  prekomerne telesne teže in zmanjšanih kognitivnih sposobnosti. Mnogi starši otroke usmerjajo v aktivnosti z namenom boljše umske aktivnosti in pridobivanja novih znanj, pri katerih pa otroci veliko presedijo. In s tem ne naredijo kakšne večje koristi. Stran vržen denar, tisto urico bi bolje investirali v otrokovo prihodnost, če bi se z njim sprehajali po gozdu. Težava je tudi v tem, da otroci veliko časa preživijo v raznih sedežih in pred zasloni. Starši imajo svoja opravila, zato je najlažje tako. Seveda, včasih je tudi to rešitev za mir pri hiši, a naj ne postane razvada. In navade se privzgajajo hitro: nekajkrat otroku daste telefon, da imate malce miru, pa se ne bo več znal umiriti na drugačen način. In že smo ujeti v začaranem krogu. Raziskave kažejo, da več kot je v družinah televizij, računalnikov in tablic, več otroci presedijo.

Starejši so, težje jih je aktivirati

Če smo pri mlajših od 5 let starši eni in edini, ki lahko kaj spremenimo, je pri starejših, če že prej nismo začeli delati reda na tem področju, vedno težje. Otroci so se navadili na dražljaje naprav in težko jih je odvrniti od njih. Morda poskusite tako, da si morajo čas pred tablico zaslužiti (čeprav strokovnjaki opozarjajo, da naj do 12. leta elektronskih naprav sploh ne bi imeli). Zanimivo je tudi to, da je večje zdravstveno tveganje sedenja, če smo ob tem pred elektronsko napravo. Zato jih čim bolj omejujte. Dolgotrajna obdobja sedenja naj se prekinjajo. Izbirajte darila, ki spodbujajo gibanje (žoge, kolebnice, skiro, hupa-hop obroči, keglji, loparji …), pomagajo naj vam pri hišnih opravilih, ki ne krepijo le volje, temveč tudi telo.

Katero gibanje je najboljše?

Preprost odgovor bi bil: tisto, ki otroka veseli. Mnenja o tem, koliko organizirane in koliko spontane vadbe je najbolje za otroke, pa se krešejo. Vedno bolj pa se vzpostavlja stališče, da prezgodnja specializacija (npr. izključno trening nogometa) ni primerna, saj morajo otroci osvojiti široko paleto gibalnih vzorcev, ki pa jo zgolj s prakticiranjem enega športa ne morejo osvojiti. Obenem pa raziskave kažejo, da zgoden začetek treniranja nekega športa, ne pomeni nobene prednosti, saj otroci, ki z organiziranim športom začnejo kasneje, pogosto tiste bolj zgodnje celo prehitijo. Spet smo torej pri tem, da je še najbolje, če jih peljemo v naravo, kjer lahko tečejo, plezajo, se sklanjajo, preskakujejo ovire, pri čemer razmigajo celo telo.

Na Univerzi v Kansasu pa so merili, ali lahko, če otroka vpišemo na interesno športno dejavnost, ki traja 60 minut, odkljukamo tisto priporočeno količino športne aktivnosti. Ugotovili so, da je dejavne vadbe v resnici le 30 % časa, preostali čas pa presedijo pri poslušanju navodil, čakajo, da so na vrsti ipd. Prednost organizirane vadbe je v tem, da otrokom nudijo strukturo, jih tako učijo spoštovanja pravil, učijo »tovarištva« in tako gradijo osebnost. Priporoča se, da ob organizirani vadbi starši vseeno otrokom omogočijo tudi prosto igro zunaj. Nestrukturirana igra razvija spretnosti, kot so kreativnost, problemsko mišljenje. Igrače, ki spodbujajo gibanje, naj bodo spravljene tako, da bodo otroku vedno na dosegu roke.

Več se gibam, boljše ocene imam

Celo slabši šolski uspeh je lahko povezan s pretiranim sedenjem. Kako paradoksalno, kajne! O povezavi med gibanjem in možgani vedno bolj teče beseda med raziskovalci. Aktivni otroci s šolskim uspehom po polni črti prehitevajo neaktivne. Imajo večji možganski volumen na področju bazalnih ganglijev in hipokampusa, ki sta povezana s kognitivnim nadzorom (nadzor misli, dejanj, vedenja in odločanja) in spominom. Imajo okrepljeno sposobnost koncentriranja in dlje časa lahko ohranjajo pozornost. To pomeni, da se lahko osredotočijo na nalogo in jo tudi dokončajo.

Tudi izvirna slovenska empirična študija o povezavi med gibalno aktivnostjo in šolskim uspehom, izvedena med gorenjskimi četrtošolci v šolskem letu 1999/2000 je pokazala, da so po uspehu v šoli najboljši tisti, ki so gibalno aktivni vsaj dvakrat tedensko, pri čemer med panogami, s katerimi so se ukvarjali šolarji, prednjačijo badminton, plavanje, atletika in planinarjenje. Manj aktivnosti pa dokazano pomeni nižji šolski uspeh. Raziskovalci ocenjujejo, da šport daje otroku osebnostne značilnosti, ki so odločilne tudi za visok šolski uspeh (vir: dr. Joca Zurc: Biti najboljši, pomen gibalne aktivnosti za otrokov razvoj in šolsko uspešnost).

V Sloveniji se trudimo za gibanje

Trende sprememb telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti že 30 let merijo prek Športno-vzgojnega kartona. Saj se ga še spomnite iz lastnih šolskih dni, kajne? Zanimivo bi bilo primerjati vaše rezultate z rezultati vašega otroka. Splošna primerjava obdobja od leta 1990 do 2017 je pokazala tudi nekatere pozitivne preskoke. Tako dekleta prekašajo svoje nekdanje vrstnice za kar 4,1 %. V nasprotju s tem so fantje za 1,7 % gibalno manj učinkoviti od generacije iz 90-ih let. Najbolj so nazadovali fantje od 10. do 12. leta in od 16. do 18. leta. Prof. dr. Janko Strel, upokojeni profesor Univerze v Ljubljani in ustanovitelj sistema Športnovzgojni karton (SLOfit), je zapisal: »Poleg pozitivnih ali negativnih ukrepov šolske politike ni mogoče mimo vpliva drugih dejavnikov, kot so spremenjeni življenjski slogi (informacijsko zabavna tehnologija, neustrezna prehrana), vloga družine in športnih društev (razmah komercialnega športa), zasebne športne prakse, in neustreznega konkretnega in strokovnega odziva zdravstva, da je telesna dejavnost najmočnejši preventivni dejavnik za zmanjšanje kronične in akutne obolevnosti« (vir: slofit.org).

 

Dobre možnosti za telesno dejavnost, manj za igro na prostem

Slovenija je leta 2015 postala tudi članica Globalnega zavezništva Active Healthy Kids, v okviru katerega raziskovalci iz 38 držav in šestih kontinentov na podlagi devetih kazalnikov izdelujejo poročila o stanju telesne dejavnosti. Slovenija je bila izpostavljena kot država, v kateri je ob Danski in Nizozemski področje telesne dejavnosti otrok in mladine najbolj urejeno. Dosegla je najvišjo oceno pri kazalniku »sedeči način življenja in telesna dejavnost«. Dobre ocene smo prejeli za šolo, lahko pa bi se bolje odrezali pri zagotovitvi več možnosti za spontano igro na prostem. Tako se na Nizozemskem in na Novi Zelandiji otroci igrajo na prostem več kot slovenski, kljub podobnemu kulturnemu okolju in dostopnosti sodobne zabavne tehnologije (vir: slofit.org).

Katarina Bertoncelj


Tag-i

PRIJAVI SE NA E-NOVICE