Samo ena je MAMA | mama.si

sporazumevanjeOtroci že od rojstva živijo v socialni sredini in so zelo občutljivi na t.i. emocionalno ozračje, ki jih obkroža, in na to, kako se obnašamo drug do drugega. Tudi takrat, ko še niso sposobni z besedami izraziti svojih čustev in misli – izražajo jih posredno – s svojim vedenjem, igro, risbicami, sanjami in nočnimi morami izražajo tisto, kar opažajo in doživljajo.

Kaj je komunikacija?

Komunikacija je dvosmerni proces, ki skuša razumeti misli in občutenja, ki jih izraža druga oseba, in smiselno odgovoriti. To pomeni, da za dobro komunikacijo (sporazumevanje) potrebujemo sposobnost poslušanja in opazovanja drugih ter razumevanje njihovih sporočil. Sposobnost prenašanja lastnih idej in čustev drugim mora biti izražena tako, da jih drugi doume in razbere.

Sporazumevanje z otrokom

Skrb in žalost otroci pogosto izražajo z navali besa ali nočnim prebujanjem. Da bi otroku pri tem pomagali, jim moramo ponuditi priložnost, da svoje strahove izrazijo z igro in ostalimi kreativnimi dejavnostmi čez dan. Ko otrok raste in se razvija telesno, od njega upravičeno pričakujemo tudi napredovanje sposobnosti komunikacije, izražanja čustev, reševanja problemov, prevzemanja odgovornosti in podobno. Pogosto je normalni čustveni razvoj prekinjen, če otrok živi v slabih čustvenih razmerah. Mlajši otroci tako pogosto nehajo govoriti ali pa začnejo jecljati, ponoči močijo posteljo in se bojijo biti ločeni od svoje družine.

Starejši otroci se v takšnih situacijah zaprejo vase; izgubijo možnost pridobivanja normalnih socialnih izkušenj z vrstniki in branijo se obiskovanja šole in druženja. Pri njih se izrazito pokažejo težave z učenjem, nimajo prijateljev, dajejo nam vedeti, da se moramo z njimi vesti kot z majhnimi, pomoči potrebnimi otroki. Zato moramo svoj način sporazumevanja natanko prilagoditi svojemu otroku, kar pomeni, da se moramo vanj poglobiti in mu dopustiti, da nam pokaže in izrazi svoje strahove in nelagodnosti, ki jih doživlja.

Vrednost sporazumevanja

Vsakodnevno se srečujemo z nasveti, da se moramo čim več pogovarjati s svojimi otroki. Da si moramo vzeti čas za pogovor. Ne samo, da govorimo mi in nas otrok posluša; dati mu moramo priložnost, da spregovori tudi sam in biti v tistih trenutkih pozoren poslušalec.

Ne pozabite! Ni pomembno, kako dolgo in kje poteka naša komunikacija z otrokom. Pomembno je, kako se pogovarjamo. Pomembno je, da znamo prisluhniti.

Komunikacija pomeni zanj tudi moralno podporo, ki jo potrebuje vsak dan. Že od rojstva je otrok izpostavljen pohvalam in vzpodbudam (bravo, super …). To je prva oblika moralne podpore. Tudi igre, v katerih sodelujemo s svojimi otroki, so izvor moralne podpore, hkrati pa izhodišče za izgradnjo kakovostne komunikacije.

Ko otrok raste, je pogovor oblika reševanja problemov. S pogovorom otrok navadno začuti olajšanje. Mlajši otroci poskušajo s pomočjo igranja vlog (mame, očeta, obiska pri zdravniku …), risanjem ali govorjenjem o svoji risbi prenesti svoja občutja, strahove in nemoč ter tako izkazujejo tisto, kar jih trenutno muči, ali tisto, o čemer razmišljajo.

Ko se z otrokom pogovarjamo, nam pogosto zaupa svoje težave in razkriva svoje strahove. Če mu v takšnih trenutkih znamo ponuditi rešitev ali nasvet, če spregovorimo o svojih izkušnjah iz otroštva, se bo s težavo spopadel in v trenutku bomo zmanjšali njegovo stisko. Dojel bo, da ni edini, ki se sooča s težavo, in da jo je mogoče prebroditi. Vemo, da se otroci različnih starosti različno lotevajo problemov in komunikacije. Potrebno je zaznati otrokovo komunikacijo, ki se poleg pogovora z nami lahko odraža tudi v pogovoru z vrstniki, s plesom, glasbo, risanjem, igro. Otroku je potrebno omogočiti za njega najsprejemljivejši način komunikacije.

Verbalna komunikacija

Primerno postavljanje vprašanj pomaga otroku, da se sprosti in se v pogovoru z nami počuti enakopravnega. Vprašanja strokovno delimo na tri skupine:

1.vprašanja zaprtega tipa;

gre za vprašanja, na katera otrok odgovarja z da ali ne ali nekim podobnim, enostavnim odgovorom (na primer: Kako ti je ime?, Ali že hodiš v vrtec?). Takšna in podobna vprašanja pa pri otroku ne naletijo na vpletenost njega samega, saj je pogovor običajno zaključen v najkrajšem možnem času in od otroka ne zahteva ne kreativnosti ne poglabljanja v določen problem.

2.vprašanja usmerjenega tipa;

takšna vprašanja otroka napeljujejo na točno določen odgovor (na primer: Ti je to jasno?, Ali je vse v redu?). Otroku že vnaprej ponujamo dva možna odgovora – da ali ne. Glede na to, da je vprašanje zastavljeno tako, da otrok le redko odgovori z »ne«, raje odgovori z »da«, pa čeprav se s tem pravzaprav ne strinja. Otroci čutijo, da starši v tem primeru ne želimo slišati negativnega odgovora.

3.odprta vprašanja in pripombe;

gre za vprašanja, ki hrabrijo izražanje lastnih idej in pogovor o lastnih doživetjih. Primeri odprtih vprašanj so recimo »In kaj se je zgodilo potem?«. Pripombe, ki jih dajemo otroku, medtem ko govori z nami, mu bodo pokazale, da se trudimo razumeti in da ga pozorno poslušamo. Naša vprašanja in pripombe hrabrijo otroka, da s pogovorom nadaljuje in ga poglablja, saj mu kažejo, da nas zanima tisto, o čemer govori.

S pomočjo tovrstnih vprašanj lahko o otrokovih problemih, izkustvih in čustvih izvemo mnogo več, kot nam je bil morda v začetku pogovora pripravljen povedati. Do otroka moramo biti odkriti, da ga ne bomo odbili – poslušajmo ga pozorno, spodbujajmo s toplino in pokažimo iskreno zaupanje za težave, ki ga pestijo. Potrpljenje je ena od najpomembnejših vrlin, ki jo moramo imeti pri sporazumevanju z otrokom. Treba je pustiti času čas, da se lahko oblikuje zaupljiv odnos med starši in otrokom. Ključ do vsake komunikacije pa je zagotovo naše vedenje v vsakodnevnem življenju, ki ga otrok podrobno proučuje. Zelo pomaga, če z otrokom počneta skupaj različne reči: gresta na sprehod, telovadbo, se igrata, kuhata, skupaj odneseta smeti …

Neverbalna komunikacija

Večina komunikacije se odvija brez besed. Izraz obraza, kretnje, ton glasu – vse to so oblike komunikacije, katerih pomen je odvisen o neke kulture, pripadnosti neki socialni ali interesni skupini.

Ton glasu – grob glas otrok povezuje z jezo. Tišji in bolj speven glas otroku sporoča varnost in razumevanje.

Izraz obraza – mora se spreminjati skladno s tistim, kar nam otrok sporoča.

Smeh in šale – pomagajo otroku pri sproščanju in vzbujanju zaupanja.

Pogled – običajno zelo pomaga, če otroka gledate v oči. Če ga ne gledate v obraz, lahko pogosto spregledate, ali potrebuje tolažbo in koliko je v resnici vznemirjen. Najbolje je, če sedite neposredno nasproti otroku, kar omogoča stik z očmi in s tem neposredno bližino, ki vzbuja zaupanje.

Zakaj prihaja do prekinitev komunikacije?

Znano je, da se otroci težko izražajo, kar pri odraslih povzroča frustracije. Obdobja tišine so nekaj čisto običajnega in treba jih je jemati kot nekaj samoumevnega – mirno in potrpežljivo. Razlogi, ki lahko privedejo do prekinitve komunikacije, pa so različni. Včasih ne zmoremo komunicirati. Razlog sploh ni pomemben. Z mislimi smo enostavno kje drugje. Včasih nam kakovostno komunikacijo onemogočajo otrokovi močni čustveni odzivi. Odrasli pogosto blokiramo komunikacijo tako, da preveč govorimo, kritiziramo, se posmehujemo ali otroka celo ponižujemo, smo agresivni ali otroka s čim posiljujemo, se razburimo in postanemo agresivni, če ne znamo vzpostaviti zaupljivega vzdušja. Skušajte razumeti ozadje prekinjene komunikacije, umirite se in nadaljujte tam, kjer ste ostali. Pri majhnih otrocih vas ne sme razjeziti, če včasih povedo neresnico – tako težko še ločijo med resničnim in domišljijskim svetom.

Otroci se tudi neradi pogovarjajo o temah, ki so zanje boleče. Bodite vztrajni, vendar previdni. Dodaten pritisk bo otroka odvrnil od zaupljivosti. Velika možnost, da se komunikacija prekine, je tudi otrokov strah pred kaznovanjem. Bodite pozorni na njegove laži – morda vam z lažjo sporoča, da mu posvečate premalo pozornosti. Z lažjo upa, da mu boste pozornost vendarle naklonili.

Spodbuda in nasvet

Pogovor z otrokom vključuje spodbudo in dajanje nasvetov. Če je otrok še majhen, je komunikacija zagotovo iskanje tolažbe na različne načine. Stisniti otroka v objem, si ga posaditi v naročje in ga poljubiti je tudi del komunikacije. Ko je otrok starejši, ima primarno potrebo po pogovoru z nami. V začetku šolskega obdobja je otroku prepotrebna komunikacija o tem, kaj misli in čuti; nekateri bodo z veseljem sprejeli nasvet, če jim ga boste ponudili. Nikar se ne izgovarjajte, da nimate časa za pogovor, ne odlagajte ga na neki drugi čas in prostor, kajti otrok ga potrebuje prav takrat, ko se je obrnil na vas. Če ga boste pustili samega, si bo sogovornika poiskal kje drugje.

Otroku ne dajajte nasvetov kar tako; s tem ga lahko razjezite in dobil bo občutek, da njegovih težav sploh ne razumete. Do rešitev problema skušajte priti skupaj z njim – nikar mu ne ponudite rešitve, saj ga tako opeharite za tako potrebno življenjsko izkušnjo, kako se s težavo spopasti.

Zaključek pogovora

Način, s katerim pogovor zaključimo, je zelo pomemben. Pogovor naj pri otroku ne vzbudi občutka krivde z dodatnim zastraševanjem in podobnim. Vaša naloga je, da otroka potolažite in mu pokažete pot, kako se s težavo spopasti. Stavka, kot sta »To se lahko zgodi vsakomur.« ali »Boš videl, vse bo še dobro.« v otroku pustijo občutek razumevanja in ga navedejo k pozitivnemu razmišljanju. Ob zaključku pogovora glejte pozitivno, otroka podprite, jasno razložite svoje nasvete in skupaj z njim sprejmite možno rešitev, bodite dovolj odprti in iskreni, pokažite potrpežljivost in pozornost.

Komunicirajte s svojim otrokom skozi igro, risbo, ples, na skupnem sprehodu, ko bereta pravljico za lahko noč, ko delata vsakodnevna hišna opravila. Vsak trenutek, ki ga prebijete skupaj, naj bo pogovor. Ne monolog, pogovor.


Tag-i

Sorodni članki

Starejši in novejši članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE