Samo ena je MAMA | mama.si

ortodant

Šolski zobozdravniki ortodontsko anomalijo zasledijo in pravočasno napotijo otroka k specialistu – ortodontu. Pri tem je pravilno odrejen čas napotitve izredno pomemben dejavnik uspešnega ortodontskega zdravljenja. Večje ortodontske nepravilnosti zahtevajo zgodnejše vključevanje otroka v samo ortodontsko terapijo.

Ortodontsko zdravljenje je največkrat nadaljevanje oskrbe otroka v otroškem in mladinskem zobozdravstvenem varstvu. Pred začetkom ortodontske terapije mora imeti otrok saniran karies ter osvojene principe pravilne ustne higiene. V času ortodontskega zdravljenja je namreč skrbna ustna higiena eden izmed pomembnejših dejavnikov zdravja ustne votline.

Izraščanje in razporeditev mlečnih zob največkrat že nakazuje položaj stalnih naslednikov. Kadar med zrelimi mlečniki ni razmikov in so zobje tesno drug ob drugem v zobnem loku, lahko kar v 80 odstotkih napovemo tesno stanje v stalnem zobnem loku, ker so stalni zobje mnogo širši od mlečnih. Ravno nasprotno pa preveliki razmaki med mlečnimi zobmi zahtevajo kasnejše ortodontsko pomikanje stalnih zob v sklenjeno zobno vrsto.

Kdaj mora otrok k ortodontu?

Večina ortodontskih terapij se prične v času menjalnega zobovja, ko mlečne zobe pričnejo nadomeščati njihovi stalni nasledniki (šestice ter stalni sekalci). Otroci s hujšimi ortodontskimi anomalijami pa so vključeni v terapijo že prej. Sem spadajo nedvomno prirojene okvare tkiv ustne votline – shize, ki so lahko v obliki razcepljene ustnice ali neba. Zajame pa lahko tudi čeljustni greben z zobnim lokom, tako da nastane obsežna ortodontska anomalija. Otroci s shizami so vključeni v obsežno polispecialistično zdravljenje praktično že od rojstva dalje.

V ortodontsko terapijo so zgodaj vključeni tudi otroci s:

progenijo, to je naprej pomaknjena spodnja čeljust, ki se odraža tudi na otrokovem profilu, spodnji zobje pa so postavljeni pred zgornjimi;

križnimi grizi sekalcev ali celotnih zobnih lokov, ko so spodnji zobje ravno tako pred zgornjimi v obratnem zobnem previsu;

ekstremnim distalnim grizom, kjer je spodnja čeljust pomaknjena močno nazaj in je velika razdalja med zgornjimi in spodnjimi sekalci;

odprtim grizom, kjer se zgornji zobje s spodnjimi zobmi sploh ne stikajo (sprednji ali stranski odprti griz) in so v glavnem posledica otrokovih razvad.

Razvade, ki ovirajo pravilno rast zob

Razvade, ki se odražajo na otrokovih zobeh, so ponavadi trdovratne in jih je težko odpraviti.

Vrivanje jezika med zobe ali sesanje prsta (ponavadi palca) lahko povzročita odprti griz ali naprej štrleče zgornje zobe, če traja takšna razvada dalj časa. Zgornja čeljust in sprednji zobje so nagnjeni naprej in navzgor, spodnja čeljust pa je pomaknjena nazaj. Takšni otroci držijo usta stalno odprta, zgornja ustnica pa je kratka. Dihanje skozi odprta usta namesto skozi nos onemogoča pravilen razvoj zgornje čeljusti. Jezik leži na ustnem dnu namesto na nebu, tako da ne prispeva k pravilnemu razvoju zgornje čeljusti. Čeljust ostane tako ozka, zobje pa so v tesnem stanju.

Takšno razvado skušamo čimprej odpraviti, da preprečimo veliko nepravilnost v razvoju zob in čeljusti. Starše nanjo opozori ponavadi že otrokov zobozdravnik. Svetuje, kako razvado čimprej odpraviti in zmanjšati njene škodljive posledice. Počasi, s potrpljenjem, s svojo prisotnostjo in pozornostjo starši postopoma dosežejo, da otrok neha sesati prst ali dudo.

Prej ko odpravimo razvado, manjša je ortodontska nepravilnost, ki jo povzroča takšna razvada na otrokovih mlečnih ali kasneje tudi stalnih zobeh.

Prednosti dojenja

V zvezi s sesanjem prsta pa moramo spet omeniti pomen in koristnost dojenja. Otroci, ki so ali so bili zadosti dojeni, se počutijo varne in jim sesanje prsta ali dude ni potrebno. Veliko pa je mater, ki otroka sicer dojijo, toda brž ko ga nasitijo, mu ponudijo dudo, ki jo otrok potem sesa ure in ure. Drugi otroci pa najdejo prst in ga z velikim veseljem potem še dolgo sesajo. Zato priporočamo uporabo dude le, ko je otrok zelo nemiren ali če že išče prst.

Prednosti dojenja so velike. Dojenje zahteva delo žvečilnih mišic in jezika, kar pripomore k naravnemu razvoju in rasti čeljusti. Če pa je otrok hranjen po steklenički (zalivan), je lega jezika spremenjena, kar lahko vodi do govornih motenj (sesljanje) in nepravilnega razvoja čeljusti.

Drugi primeri, ko je potrebna ortodontova pomoč

K ortodontu napotimo tudi :

•otroke z izrazitimi tesnimi stanji zgornje ali spodnje fronte (sprednji zobje), ali kadar posamezni sekalci ne izraščajo zaradi pomanjkanja prostora in predvidevamo, da bo zato potrebno predčasno izpuliti določene mlečne zobe;

•otroke z velikim razmikom med stalnimi enojkami (diastemo) in sočasnim pomanjkanjem prostora za izraščanje stalnih dvojk;

•otroke z nadštevilčnimi ali manjkajočimi zobmi. Kadar sumimo, da otrok nima zasnove zoba, naredimo lokalni ali ortopantomografski rentgenski posnetek, da se prepričamo. Največkrat manjkajo dvojke, osmice ali petice v zgornji in spodnji čeljusti. Če je motnja vidna, moteča in nefunkcionalna, skušamo manjkajoče zobe nadomestiti.

Pri manjših estetskih nepravilnostih (rahle rotacije zob, zmerna tesna stanja, manjši razmiki med enojkami itd …) pa napotimo otroka k ortodontu le, kadar je takšna nepravilnost za otroka in njegove starše moteča.

Ustna higiena

Vedno pa je potrebno otroke motivirati in seznaniti z osnovami pravilne in natančne ustne higiene, ki je v času ortodontskega zdravljenja izredno pomembna. Zanemarjanje ustne higiene je lahko vzrok kislinskemu raztapljanju (demineralizaciji) sklenine zob, ki so v stiku z ortodontskimi aparati. Poleg zob je ponavadi vneta tudi dlesna. V takšnih primerih se lahko ortodont odloči za prekinitev terapije. Na trgu so številni pripomočki, ki nam pomagajo vzdrževati natančno ustno higieno v času ortodontske terapije. Sem spadajo posebne zobne ščetke za otroke s fiksnimi ortodontskimi aparati, različne zobne nitke in ustne vode s fluoridi, ki jih v tem času zelo priporočamo.

Modrostni zobje

Kadar pa izrastejo še vsi modrostni zobje (osmice), nekje med 16. in 25. letom starosti, lahko pride do tesnega stanja celotne zobne vrste. V takih primerih priporočamo odstranitev vseh štirih modrostnikov, tako da sprostimo pritisk, ki ga ustvarjajo. Skupaj z ortodonti in oralnimi kirurgi izberemo ustrezen čas odstranitve ali pa se odločimo, da jih pustimo v ustih ali kosti.

Odločitev, da otrok potrebuje ortodontsko zdravljenje, je prepuščena otrokovemu zobozdravniku, ki spremlja izraščanje zob in razvoj čeljusti že od njegovih prvih let starosti. Pri tem pa je pomembno, da določimo pravi čas začetka terapije za čimbolj učinkovito zdravljenje ortodontske nepravilnosti. Prav to pa nam omogočajo redni obiski otrokovega zobozdravnika.

Janja Zdolšek Oblak, dr. stom. in prim. Tomo Mokorel, dr. stom., spec. pedontolog


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE