Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_65137063Tudi vaši otroci kar naprej ustvarjajo, rišejo, barvajo, strižejo, si izmišljujejo nove igrice? Koliko predalov imate napolnjenih z njihovimi risbicami, pobarvankami in različnimi izdelki, ki jih prinesejo iz vrtca? Težko si predstavljam zdravega otroka, ki ne bi bil takšen, ker so otroci pač ustvarjalni, nenehno v gibanju in na preži za novimi dejavnostmi. Kadar ne vegetirajo pred televizijskimi ali morda že računalniškimi zasloni, so izredno ustvarjalni.

Dobesedno opazujemo lahko, kako se njihova domišljija dejavno izraža v njihovi igri, katere sadove nam velikokrat tudi podarijo. In prav gotovo nam je njihovo ustvarjanje v zadovoljstvo. Zanimivo bi bilo vedeti, kako se starši odzivamo na to. Kaj jim z njimi sporočamo, kako vrednotimo njihove ustvarjalne dosežke? Jih pohvalimo in spodbujamo, naj še kaj izboljšajo, ali jih morda na hitro odpravimo in njihovih izdelkov ne spoštujemo dovolj? Otrok lahko že v ranih letih z nekaj spodbude in morda kakšnim potrebnim pripomočkom začne razvijati katerega od svojih darov, ki mu bo zaznamoval življenje. Starši lahko z ljubeznijo prikličemo na plan najlepše in najboljše, kar se skriva v njem.

 Mami (ati), to je zate!

Otroci nam veliko svojih izdelkov prinesejo pokazat, nam jih podarijo in čakajo na naš odziv. Želijo si naše pohvale, odobravanja in hvaležnosti, ker so se potrudili za nas. Ne pustimo jih praznih rok, z veseljem sprejmimo njihove izdelke in jih spoštljivo spravimo, četudi bomo morda kasneje, ko se jih bo nabralo za celo goro, kakšnega zavrgli, a nikoli tedaj, ko nas bodo videli otroci. Pomemben je naš odnos do njihove ustvarjalnosti. Tudi če se nam tisto, kar so z veseljem ustvarili, morda ne bo zdelo nič posebnega, skušajmo izdelek pozitivno ovrednotiti, ker ni predvsem pomembno, kako lep je, ampak da se na njihovo ustvarjanje odzovemo pozitivno. Z izdelkom so nam podarili del sebe, nam sporočili, da nas imajo radi in tudi oni bi radi slišali odgovor, ob katerem bodo čutili, da jih imamo radi tudi mi. Te naše besede in dejanja bodo močno vplivali na njihovo motivacijo, njihovo samopodobo in doživljanje sebe. Nekoč bodo morda v tisti stvari postali izjemno dobri, a tudi če ne bo tako, se bodo za vedno spominjali naše pozitivne naravnanosti do njihovega ustvarjanja in si ustvarili pozitivno samopodobo! Odrasli imamo morje težav s svojo negativno samopodobo. Že zdaj mislimo na to, kaj o sebi mislijo naši otroci. Povejmo jim, da so čudoviti in da so prav takšni njihovi izdelki. Če pa bodo pri tistem, pri čemer jih spodbujamo, postali izjemni, nam bodo še toliko hvaležnejši, da smo jih vodili na njihovi ustvarjalni poti.

Zakaj otroci rabijo toliko pozornosti?

Neka deklica je pritekla k mamici v kuhinjo, da bi ji nekaj povedala. Mamica jo je sicer poslušala in ji namenila nekaj besed, a je ni pogledala, ker je bila zaposlena s kuhanjem. Punčka je še nekajkrat ponovila svoje besede in mamica ji je rekla, da jo posluša, a s tem hčerka ni bila zadovoljna. Rekla ji je: »Mamica, ne poslušaš me z očmi.«

Otrokom namenimo nedeljeno pozornost, četudi le za nekaj trenutkov. Takšno in tudi toliko jo potrebujejo, ker se ob njej čutijo sprejeti. Le če se čutijo popolnoma sprejeti, se bodo zmogli odlično izraziti, med drugim tudi v ustvarjanju. Podarimo jim popolno pozornost in naučili se bodo odlično odkrivati in izražati svoje ustvarjalne darove. Dajmo jim tudi vse potrebno za ustvarjanje in ne obremenjujmo jih toliko s čistočo. Namesto da se bojimo nereda, ki ga bodo ob tem naredili, jih pohvalimo in spodbudimo k nadaljnjemu ustvarjanju, ki bo še lepše in boljše. Vzemimo si čas, da jih pohvalimo in po potrebi tudi usmerimo, a ne pretiravajmo. Ne postavljajmo jim meja tam, kjer niso potrebne, kajti s tem jim bomo odvzeli ustvarjalno svobodo in jih potisnili v kalup. Pri ustvarjanju jim ne govorimo, kaj je prav in kaj ne. V naši deželi imamo ljudje s tem velike težave. Vrsto let smo poslušali, da je nekaj prav, vse ostalo pa ne. Danes je drugače, imamo se priložnost in pravico izražati po svoje in vsakdo ima lahko svoj prav. Dovolimo ga tudi svojim otrokom in jim pri ustvarjanju ne govorimo, kaj je prav in kaj ne, ker jim bomo s tem omejevali prirojeno ustvarjalno širino. Opazujmo jih in skušajmo odkriti njihove darove in jih spodbujati v njih.

 Kako spoštljivo ravnati z njihovimi izdelki

Morda lahko kakšno otrokovo risbico, ki je še zlasti lepa, damo v okvir ali jo plastificiramo ali pa jo nalepimo na posebno mesto, od koder bo vsem na očeh. Otrok bo žarel od ponosa in zadovoljstva! Morda ga lahko pohvalimo še pred kom drugim. A tudi s tem ne gre pretiravati, čeprav pohvala vedno odlično deluje na otroka. Vedno se posvečajmo tistemu, kar otrok zna narediti dobro, in čim manj tistemu, v čemer ni dober, ker se vedno razbohoti tisto, čemur posvečamo največ pozornosti. Seveda za naše otroke želimo vse najboljše in najlepše, zato to tudi poudarjajmo. Neutrudno ter znova in znova.

Ustvarjanje in ljubezen

Če nam kdaj zmanjka zamisli, kako bi svojemu otroku pomagali in v njem vzbudili še več ustvarjalne žilice, naj nas pri tem vodi zgodba iz knjige Joeja Vitaleja Prebujenje v srečo. Govori o ameriški učiteljici Marvi Collins, ki je bila nad državnim šolskim sistemom tako razočarana, da je na svojem domu odprla svojo šolo, v katero je sprejela nekaj nepismenih otrok, ki jih je uradni šolski sistem izvrgel. Začela jih je spodbujati, jih učiti branja, pisanja in drugih stvari, predvsem in še zlasti pa je do njih čutila veliko ljubezen. Po letu dni jih je poslala na preizkus in izkazalo se je, da so bili vsi za pet razredov boljši od učencev, ki so se izobraževali v uradnem šolskem sistemu! Bistvo njenega poučevanja je bilo v tem, da jih je spodbujala, jim imela rada in v njih skušala videti in poudarjati le dobro. To pa znamo tudi mi, kajne?

Izdelovanje prazničnih okraskov

Svoje razmišljanje o otrocih in ustvarjanju sem sklenila ‘preizkusiti’ na svojih otrocih. Na spletu sem našla preprost način za izdelavo obeskov iz slanega testa za novoletno jelko in se odločila, da ga preizkusimo. V trgovini smo poiskali modelčke za piškote, nato pa skupaj naredili preprosto testo iz enakih količin moke in drobno mlete soli, nekaj vode in olja. Testo se lepo gnete in oblikuje, poleg tega pa je še poceni, preprosto, nestrupeno ter mehko, zato je med drugim kot nalašč za otroške rokice. Otroka sta ga z veseljem gnetla. Testo smo potem zvaljali in iz njega izrezali različne oblike, vanje naredili luknjice ter jih z vodenimi barvicami pobarvali. Nazadnje smo jih za nekaj ur dali sušiti v pečico. Naslednji dan smo nanje pritrdili še okrasne trakove. Otroka sta zavzeto in navdušeno sodelovala od začetka do konca.

Že vnaprej sem si obljubila, da ne bom tečnarila zaradi nereda, ki bo nastal v kuhinji, in pa, da mi ne bo toliko pomembno, ali bodo okraski popolni ali ne, ampak se bom posvetila njunemu ustvarjanju. Trudila sem se, ampak sem si preveč želela, da bi bili okraski popolni, zato sem preveč vplivala na njuno ustvarjanje. Otroka sta se naučila izdelovati okraske, predvsem pa sta z menoj ‘delila’ tudi nekaj svojih modrosti, ki mi bodo prav prišle v prihodnosti:

• Nered naju ne moti, ker se želiva le učiti in igrati. Popolnoma sva se posvetila delu, se mu predala. Saj bova potem pomagala pospraviti. Ustvarjanje je pomembnejše od nereda, ki ga ob tem narediva, kajne, mami? Pusti nama, da malo umaževa, ker drugače še ne znava. Znava se le učiti in se popolnoma posvetiti! Poskusi tudi ti, mami!

• Če naju zaposliš s pravo dejavnostjo, nimava nikakršnih težav z motivacijo, ker sva po naravi ustvarjalna. Ker si nama že prej povedala, da bomo delali novoletne okraske, sva se že nekaj dni veselila tega in komaj čakala. Že v mislih na čar novoletno-božičnih praznikov sva izbrala modelčke in se, končno, zavzeto in vztrajno lotila dela. Česa takšnega še nisva počela, zato je bilo to za naju posebno doživetje, ob katerem sva lahko uporabila svoje spretnosti.

• Želela sva vse narediti sama, ker želiva biti nekoč, ko bova odrasla, samostojna. Čeprav še nisva delala česa podobnega, sva želela biti povsem suverena. Pokazala si nama, kako je treba, da bodo okraski uspeli, vendar si nama preveč govorila, kako naj delava. Nama bi se tudi malce pomečkani okraski zdeli zelo lepi. Še bolj bi uživala, če ne bi toliko govorila. Saj zmoreva tudi sama. Morda bi nama naslednjič lahko pustila tudi, da kaj narediva narobe, ker se iz napak učiva.

• Lepo nama je bilo, ko si naju spodbujala in naju pohvalila, ker nama je šlo res dobro. Zapomnila si bova tvoje besede, močno so se vtisnile v naju.

Tudi otroci imajo v sebi veliko modrosti, ki jo vedno delijo z nami, le poslušati jih je treba. Te modrosti ne gre podcenjevati. Morda sem zdaj za kanček modrejša tudi jaz, in srčno želim, da modrost vaših otrok vedno najde pot tudi do vas.

In takšni so naši preprosti, a lepi božično-novoletni okraski, ki smo jih ustvarjali Lija, Tian in njuna mamica.

Irena Modrijan

 


Tag-i

PRIJAVI SE NA E-NOVICE