Samo ena je MAMA | mama.si

Mother CarePravno formalno lahko otroka iz tujine posvojimo na tri načine:

• Najpreprostejši in najbolj jasni naj bi bili postopki, kadar ima Slovenija s tujo državo sklenjen bilateralni sporazum (zdaj zgolj z Makedonijo). Sporazum bi naj olajšal in pocenil postopek, toda v resnici večinoma ni tako. Posvojitve z Makedonijo so povezane z nepravilnostmi, zavlačevanjem in podkupninami.

• Posvojitve so možne tudi na podlagi multilateralne Konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah, a le med državami podpisnicami. Gre za t.i. haaško konvencijo.

• Tretja možnost je posvojitev v tujini po tujem pravu (če ta to dovoljuje) in naknadno priznanje odločbe o posvojitvi v Sloveniji.

Haaška konvencija o mednarodnih posvojitvah (angl. Convention On Protection Of Children And Co-Operation In Respect Of Intercountry Adoption) je pravzaprav najpomembnejši mednarodni dokument za področje posvojitev. Slovenija jo je ratificirala v letu 2002. Predstojnico Katedre za proučevanje socialne pravičnosti in vključevanja na Fakulteti za socialno delo, red. prof. dr. Darjo Zaviršek, smo vprašali, ali lahko slovenski državljan posvoji otroka iz države, ki ni podpisala haaške konvencije. »Lahko posvoji, a je bolj tvegano in postopek je odvisen od tuje države. Vsaka država ima svoje pogoje in zahteve,« pravi D. Zaviršek.

Pri posvojitvi iz drugih držav na podlagi Konvencije o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah pa 2. odstavek 32. člena Konvencije določa, da se zaračunajo ali plačajo samo dejanski stroški in izdatki, ki vključujejo razumno plačilo za delo oseb, ki sodelujejo pri posvojitvi. Ta člen je pri vseh vpletenih pravnikih, prevajalcih in agencijah po navadi kršen.

Dvostranski sporazum z Makedonijo

Slovenija je z vlado Republike Makedonije sklenila bilateralni sporazum o meddržavnih posvojitvah. Sporazum naj bi natančno določil postopek, ki bi se tudi skrajšal. Takšen optimizem je čutiti v strokovni literaturi in na vladnih spletnih straneh. Zgodbe posvojiteljev rišejo drugačno sliko. Postopki so dolgotrajni, komunikacija slaba, veliko se govori o podkupninah.

Kakšno mnenje imajo o posvojitvenih postopkih z Makedonijo na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti? »V zadnjih letih opažamo, da je posvojitev z Republiko Makedonijo zelo malo, prek dvostranskega sporazuma jih praktično ni. V lanskem letu smo bili seznanjeni, da je bila iz Republike Makedonije izvedena ena posvojitev, vendar ta ni potekala prek našega ministrstva kot centralnega organa. Na ministrstvu uradno nismo seznanjeni s kakršnimi koli podkupninami. Seznanjeni pa smo, da se starši, ki se za posvojitev odločijo sami in ne prek dvostranskega sporazuma, soočajo z nekaterimi težavami; so težave v komunikaciji ali pri obnavljanju dokumentacije. V takem primeru staršem svetujemo, da se odločajo za posvojitve prek uradnih poti oziroma prek ministrstva kot centralnega organa. Ministrica dr. Anja Kopač Mrak je ob nedavnem obisku makedonskega ministra v Sloveniji opozorila na težave, o katerih poročajo naši državljani. Razlog v upadu števila posvojitev iz Makedonije je po njegovih besedah ta, da se tudi vedno več makedonskih parov odloča za posvojitev, ti pa imajo kot domači državljani v postopkih prednost. Tako tudi sami opažajo, da je vse manj posvojitev v druge države, med katere sodi tudi Slovenija,« pravijo na ministrstvu.

Zakaj posvojitve v Rusiji niso več mogoče?

Do pred kratkim so slovenski starši posvajali otroke v Rusiji. Postopki so bili izjemno dragi, a starši poročajo, da ni bilo podkupnin ter da so postopki gladko tekli. Prišlo je do tega, da je Rusija s Slovenijo želela podpisati sporazum o posvojitvah, tukaj pa se je zataknilo. Kako dolgo bomo čakali na sporazum, odgovarja Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti: »Meddržavni sporazum je trenutno še v fazi usklajevanja. Septembra 2013 je bila na pogajanjih pri nas delegacija Ruske federacije. Dogovorjena je bila vsebina sporazuma. Po dogovoru o vsebini mora vsaka država pogodbenica vsebino tudi notranje uskladiti z drugimi organi. Naše ministrstvo je vsebino pogodbe že v lanskem letu notranje uskladilo, rusko Ministrstvo za izobraževanje in znanost pa vsebino še usklajuje. Po zadnjih podatkih, ki smo jih pridobili z veleposlaništva RF, nas bodo obvestili takoj, ko bo vsebina sporazuma usklajena tudi znotraj ruskega pravnega reda. Takrat bo možno podpisati sporazum. Na veleposlaništvu nam ob zadnji komunikaciji v začetku februarja še niso mogli natančno reči, kdaj se bo to zgodilo. K sporazumu smo pristopili, ker je s strani naših državljanov obstajal interes za posvojitve iz Ruske federacije, posvojitve so se izvajale individualno. Dvostranski sporazumi pa za državljane (običajno) omogočajo utečene in krajše postopke od posamičnih posvojitev. Pri sporazumih je tudi lažje preprečevati morebitno trgovino z ljudmi. Ministrstvo si je ves čas prizadevalo, da bi do sklenitve sporazuma prišlo čim prej in postopkov ni v nobeni fazi zavlačevalo.«

Vloga centra za socialno delo pri mednarodni posvojitvi

Elvira Zorko, univ. dipl. soc. delavka, zadolžena za področje posvojitev na mariborskem CSD, je spregovorila o vlogi slovenskega socialnega delavca pri mednarodni posvojitvi. »Vloga centra za socialno delo je v vsakem primeru ugotavljanje primernosti kandidatov za posvojitev in izdelava mnenja o tem. Pri tem pa je pri mednarodni posvojitvi, poleg sprejemanja doktrine odprte posvojitve, pomembno tudi sprejemanje etničnih in kulturnih razlik. Etnične ali kulturne razlike obsegajo vedenje, prepričanja, odnos do otrok in vzgoje, načine komunikacije in množico vsakdanjih praks ljudi, ki živijo na določenem ozemlju. Tukaj gre za odnos do določene etnične skupine, ki se kandidatom za posvojitev zdi blizu in do katere imajo pozitiven odnos,« pravi Zorkova.

Največja težava ljudi, ki razmišljajo o mednarodni posvojitvi, je pridobitev verodostojnih informacij. »Ko se na centru oglasi par ali posameznik, ki želi posvojiti otroka iz tujine, je potrebno najprej preveriti, če je država, od koder želi le-ta posvojiti otroka, podpisnica te konvencije. Nato center na ministrstvo kot osrednji organ pošlje osnovne podatke o paru oz. posamezniku, ministrstvo pa v izbrano državo pošlje poizvedbo, s katero poskusi pridobiti potrebne informacije, tako glede možnosti posvojitve kot tudi glede samega postopka ter potrebne dokumentacije. Otroka pa je mogoče posvojiti tudi iz držav, ki niso podpisnice te konvencije, je pa potrebno poudariti, da v postopkih mednarodnih posvojitev velja, da vedno država otroka določa pogoje in postopek posvojitve. Odloča torej, kateri otrok se sploh lahko posvoji, katere dokumente je potrebno pripraviti in v kakšni obliki, pristojni organ v državi otroka izda tudi akt o posvojitvi, v Sloveniji pa ga mora priznati naše sodišče. V takih primerih se mora par ali posameznik sam obrniti na pristojne organe v državi, iz katere želijo posvojiti otroka,« pravi Zorkova. Lažje je centrom za socialno delo, ki so že šli skozi mednarodno posvojitev. Prvi takšen postopek zahteva od socialnega delavca veliko raziskovanja. V slovenski realnosti bodoči posvojitelji veliko informacij pridobijo od staršev, ki so že šli skozi postopek. Velikokrat se najdejo prek spletnih forumov in so si pri dramatičnih zapletih, ki so prej pravilo kot redkost, v veliko pomoč.

Težave, ki spremljajo bodoče starše

Irena Rezar, dipl. soc. delavka, je v svojem članku Mednarodne posvojitve kot oblika socialnega starševstva preučevala izkušnje ljudi, ki so posvojili otroka v tujini. Ugotovila je, da so se strokovni delavci oz. delavke na centrih za socialno delo v tem procesu izkazali kot slab sogovornik, pomanjkljiv vir pomoči in informacij. Irena Rezar na podlagi osebnih zgodb parov, ki so posvojili otroka iz tujine, pravi, da bodoči socialni starši – posvojitelji nimajo zadostne podpore pri iskanju otroka in pripravah na posvojitev. Izvajanje postopkov je povsem prepuščeno delavcem na CSD, ki za to delo niso zadosti usposobljeni. Bodoči starši so imeli pred odločitvijo za posvojitev vrsto težkih in neprijetnih situacij, socialni delavci in delavke pa niso usposobljeni za strokovno podporo in pomoč na tem področju. Strokovni delavci so v pogovorih pogosto omenili, da Slovenija nima podpisanih bilateralnih pogodb, kar naj bi oteževalo njihovo delo. Resnica pa je, da za mednarodne posvojitve bilateralne pogodbe sploh niso potrebne, saj se posvojitve lahko izvajajo na podlagi haaške konvencije. To je eden od primerov neznanja na tem področju. Formalni postopek posvojitve (mednarodne ali znotraj Slovenije) torej izvajajo zgolj CSD, vendar se predvsem v proces mednarodne posvojitve vključujejo tudi drugi, npr. društva in nevladne organizacije. V Sloveniji si številni posamezniki ali pari, potencialni posvojitelji, pomagajo tako, da sami zbirajo informacije, navezujejo stike s tujimi organi in agencijami, konzularnimi predstavništvi v tujini in drugimi organizacijami. Na ta način je v Sloveniji posvojenih največ otrok iz tujine, je pri svojem delu ugotovila Rezarjeva.

Ali obstaja vsaj kakšna tuja institucija, kjer lahko starši najdejo informacije? Na Internacionalni socialni službi (ISS) pravijo, da ni mednarodne organizacije, ki bi neposredno pomagala bodočim posvojiteljem. Direktor ISS Hervé Boéchat pravi, da Internacionalna socialna služba ni bila ustvarjena z namenom, da pomaga neposredno ljudem, ki želijo posvojiti otroka. » Na nas se lahko obrnejo organi države in državne socialne službe. Tako je, ker nimamo kapacitet, da bi lahko delali z velikim številom potencialnih posvojiteljev po svetu. Bojim se, da internacionalna organizacija, ki bi pomagala posvojiteljem, ne obstaja. Internacionalna socialna služba pa podpira mnoge vlade, ki jim pomaga pri izvajanju meddržavnih posvojitev, « pravi Boéchat .

Obstaja zelo uporabna spletna stran, kjer lahko bodoči starši dobijo veliko informacij o pogojih, ki jih ima določena država glede meddržavne posvojitve. Na spletni strani http://adoption.state.gov/country_information.php lahko za večino držav sveta preberete informacije o tem, kdo lahko tam posvoji (samske osebe, istospolni pari, ne muslimani …), na koga se je potrebno obrniti in še mnogo več. Paziti je potrebno, ker je stran namenjena prebivalcem ZDA, ki imajo npr. prepoved posvajanja v nekaterih državah, kar ni nujno, da velja tudi za nas. Stran redno posodabljajo, veliko informacij je povezanih s trenutnim stanjem na področju meddržavnih posvojitev.

Vprašanje kraje otrok

Poleg mučnega dolgotrajnega čakanja in dragih postopkov se posvojitelji srečujejo še z vprašanjem trgovanja z otroki. Kroži veliko srhljivih zgodb in starši ne morejo zagotovo vedeti, v kaj so se spustili. David M. Smolin, profesor prava na Stanfordski univerzi, se že leta posveča raziskovanju trgovanja z otroki, ki končajo v posvojiteljskih domovih. Za najbolj tvegane države je označil Kambodžo, Gvatemalo, Indijo in Vietnam. Smolin vidi razlog za kraje otrok v velikih vsotah denarja, ki se vrtijo okoli mednarodnih posvojitev. Te velike zaslužke omogoča netransparentnost pri plačilih. Kot primer navaja ameriške agencije, kjer morajo starši plačati račune, iz katerih ni razvidno, kaj sploh plačujejo, ali pa »India Fee« (pristojbina za Indijo). Vprašljive so tudi t.i. donacije sirotišnicam, kjer gre denar velikokrat v roke ljudi, ki jim je dobrobit otrok v sirotišnici zadnja skrb. Smolin vidi rešitev v večji transparentnosti pri plačevanju, kjer bi bili stroški natančno obrazloženi. Predlaga, da posvojitvene agencije vladi predložijo izpis vseh transakcij in plačil. V nekaterih državah je donacija sirotišnici skorajda obvezen del posvojitve. Smolin meni, da bi se morala določiti največja dovoljena vsota donacije.

Dolgoletne raziskave so prinesle mnoge predloge

Darja Zaviršek je s pomočjo drugih raziskovalcev prek pogovorov s starši in socialnimi delavkami prišla do veliko idej, kako izboljšati postopek meddržavne posvojitve: »Predlagali smo, da bi ministrstvo lahko olajšalo in pocenilo postopke staršem s tem, da bi bili nekateri postopki bolj rutinski: recimo samo en pravnik, ki bi za dostojno ceno pisal potrdila ali pa večkratna viza za vstop v državo, ki bi bila cenejša od običajne. Zgodi se, da pravnik zamenja na dokumentu samo ime in spet zaračuna 1.000 evrov. Nekateri starši so predlagali tudi paket letalskih kart, ki bi bile cenejše. Kot jih dajejo politikom, spomnimo se na Viranta in njegovo družino na primer, ki je dobivala poceni letalske karte. Starši so na MDDSZ že večkrat poslali seznam vsega, kar so morali preživeti in bi jim država stvari lahko olajšala. Prvič mislim, daj je bilo leta 2009. A do danes ni odziva.«

Prva strokovna knjiga Notranje in meddržavne posvojitve: od osebnih izkušenj do dobre prakse, ki se ukvarja tudi z mednarodnimi posvojitvami, je bila napisana leta 2012. Avtorica je Darja Zaviršek: »Napisala sem jo zato, da bi bile strokovne smernice jasne in bi koristile socialnim delavkam. Želela sem poudariti pomen odprte posvojitve, medkulturnih pristojnosti in razumevanja, kako težko je bilo otrokom, ki so živeli v zavodih, preden so jih prišli iskat starši. Verjamem, da bi morali biti starši, ki posvojijo otroka, bolj empatični kot »navadni« starši, saj so njihovi otroci bolj trpeli. Pri mojem raziskovanju sem se srečala tudi s slovenskimi starši, ki so nagnali otroke, katere so posvojili, od doma, ko so bili stari 13 let, in na takšne, ki se niso zmogli pogovarjati z otroki o tem, da so jih posvojili. Srečala sem se tudi z rasističnimi starši. Takšni starši ne bi smeli dobiti otrok.«

Že od leta 1999 se pojavlja ideja o regijskem centru, kjer bi bodoči posvojitelji našli informacije o postopkih posvojitve. D. Zaviršeko centru pravi: »Ministrstvo obljublja in pravi, da bodo naredili nekaj regijskih centrov, a šele, ko bodo reorganizirali CSD-je. Je pa ta ideja zapisana tudi v raziskavi iz leta 1999, kjer je že bilo ugotovljeno natanko tisto, kar smo ugotovili mi. Ne bodo pa si upali narediti enega strokovnega regijskega centra, ker to zahteva preveč dela, zamere s strani tistih, ki ne bodo dobili regijskega centra, in prevelik strokovni angažma.«

Socialna delavka z dolgoletnimi izkušnjami na področju posvojitev, Elvira Zorko, pravi, da iz vidika ekonomičnosti postopka (potni stroški uporabnikov za prihod na center, porabljen čas, težje načrtovanje strokovnega dela) en regijski center ni dobra rešitev. »Sploh če upoštevamo tudi že naveden vidik, da je posvojitev intimno, osebno dejanje. Naloge na področju posvojitev so različne – od priprave para ali posameznika na posvojitev in izdelava mnenja o primernosti, spremljanja otroka po namestitvi v družino posvojiteljev in odločanje o tem, ali je posvojitev otroku v korist, podpora posvojiteljem po posvojitvi, delo z roditelji (podpora pri odločanju o oddaji otroka v posvojitev in po posvojitvi), delo z otrokom (pred in po posvojitvi), strokovna pomoč ob prehodu otroka iz rejniške družine v posvojiteljsko družino, vodenje postopkov in priprav pri enostranski posvojitvi do pomoči pri vzpostavljanju stikov z biološkimi roditelji/sorojenci po posvojitvi. Bi pa bila dobra rešitev regijski center, ki bi se ukvarjal samo z zbiranjem informacij o možnostih, pogojih in postopkih za mednarodne posvojitve,« pravi Zorkova.

Na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo vprašali o razlogih, da regijskega centra še ni, čeprav je bil predlagan že pred petnajstimi leti. »V zvezi s posvojitvami sta bili v zadnjih 15 letih narejeni dve raziskavi (ena leta 1999, druga 2009), pri obeh je bila nosilka Fakulteta za socialno delo, pri raziskavi iz leta 2009 skupaj z Inštitutom RS za socialno varstvo. Priporočilo iz obeh raziskav je bila ustanovitev takega centra za notranje in meddržavne posvojitve. V okviru prihajajoče reorganizacije centrov za socialno delo, ki se bo predvidoma pričela v letu 2015, bomo reorganizirali tudi področje posvojitev.

V tem trenutku še ni možno dokončno napovedati, kako bo področje urejeno, saj za enkrat še vedno potekajo delovne skupine za vsebinska vprašanja,« odgovarjajo na ministrstvu.

Vpliv gospodarske krize na meddržavne posvojitve

Vpliv gospodarske krize na mednarodne posvojitve je vedno bolj opazen za vse vpletene. Mnogi starši, ki so nameravali posvojiti otroka v tujini, ta načrt opuščajo ali pa ga selijo v državo, kjer je posvojitev cenejša. To je imelo velik vpliv še posebej v tistih državah, kjer se na leto sklene malo posvojitev, saj so tam sirotišnice precej odvisne od donacij, ki jih pustijo posvojitelji. Zaradi finančnih rezov v socialne storitve je več staršev dalo svoje otroke v institucionalno varstvo. Zato ni naključje, da so mnoge afriške države, ki jih je kriza močno udarila, pristale na vrhu seznama držav izvora posvojenih otrok. Spremembe na globalnem področju so prinesle tudi večje število posvojenih otrok s posebnimi potrebami. Drug trend, ki se je pojavil v zadnjih letih, je vezan na starost otrok: povprečna starost posvojenih otrok se je povišala. Po letu 2011 je več afriških držav začelo uvajati pravne, institucionalne in praktične reforme, ki bi vodile k večjemu upoštevanju otrokovih pravic in mednarodnih standardov glede meddržavnih posvojitev. Internacionalna socialna služba (ISS) v Gani zagotavlja tehnično pomoč, da bi prišlo do podpisa haaške konvencije. ISS namerava podrobno spremljati učinek, ki ga je imel podpis haaške konvencije na države, ki so to podpisale pred kratkim (Kraljevina Lesoto, Kraljevina Svazi).


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE