Samo ena je MAMA | mama.si

V sobiciRonja in Lars sta bila dvojčka in sta štela štiri leta in nekaj mesecev. Z mamico in očkom sta živela v prostornem stanovanju, v sedmem nadstropju, v čisto svoji sobi.

Ronja in Lars sta se rada igrala že zgodaj zjutraj in potrudila sta se, da sta vedno pospravila vse igrače na svoje mesto. Točno tako, kot sta bila vajena to početi v vrtcu. Popoldan in zvečer pred spanjem sta ravno tako vestno pospravljala in včasih sta jima pomagala tudi mamica in očka. A kmalu ju je veselje do pospravljanja minilo. In če so se igrače prve dni še skrivnostno znašle pospravljene, so kmalu začele izginjati.

Ronja in Lars sta sanjala o pošastih, ki se plazijo skozi okno v njuno sobo in žrejo njune igrače. Neko noč pa sta sredi sobe opazila nenavaden žareč krog. Skupaj sta stopila na sredino sobe, se plašno in nejeverno dotaknila obroča in … Nenadoma ju je nekaj močno posrkalo v ozko mavrično cev, po kateri sta drsela in drvela kot po velikanskem toboganu in naposled pristala.

»Kdo pa sta vidva?« sta zaslišala cvileč glas. Pogledala sta naokoli in videla, da sta se znašla v nekakšnem skladišču. Za majhno mizo je sedel škrat. »Jaz sem Ronja in to je moj brat Lars,« je pogumno odgovorila deklica ter vprašala, »kdo pa ste vi?« »Prišla sta v škratje zavetišče igrač – tukaj so spravljene vse nepospravljene igrače tega sveta!« je odgovoril škrat. »Midva pa iščeva najine igrače. Nama lahko, prosim, pomagate?« je dejal Lars. »Hm, hm, mhm,« si je mrmral škrat in gledal v liste pred seboj, »če želita dobiti svoje igrače nazaj, morata k Velikemu Škratu.«

In že sta stala pod velikanskim prestolom iz kock. Na njem je sedel škrat, ki je imel na glavi krono, spleteno iz črk, dolgo pisano ogrinjalo, na katerem so bili upodobljeni junaki številnih pravljic, v rokah pa žezlo, na katerem je sedela sova. Imel je dolgo, dolgo, zares dolgo belo brado.

»Dober dan, malčka. Moje ime je Veliki Škrat. Najbrž sta tu zato, ker iščeta svoje igrače, ki jih nista pospravljala in jih ne potrebujeta.« »Ampak nama so všeč!« je vzkliknil Lars, »in ne smete nama jih kar tako vzeti. Najine so, vrnite nama jih!« »Vajine prošnje in ukazi tukaj ne veljajo nič! Vidva sploh vesta, kaj se dogaja z nepospravljenimi igračami?« je jezno vprašal Veliki Škrat. Odkimala sta.

»Poleg nas, škratov Igračarjev, ki pospravljamo za nerednimi otroki, v svetu igrač živijo tudi nevarni Kamniti Velikani,« je dejal Veliki Škrat. »Kamniti Velikani?« je prestrašeno vprašal Lars, »kako veliki pa so?« »Velikani so veliki, seveda!« je odvrnil Veliki Škrat, »in če mojim pridnim škratkom ne uspe pospraviti igrač, pridejo oni. V sobi se pojavijo iznenada, kot drobceni kamni v mozaiku, in se v nekaj sekundah spremenijo v velikane iz velikih kosov kamna in potem s svojimi ogromnimi nogami tacajo po igračah, jih drobijo v kamnitih pesteh in prav vse se spremeni v prah.«

Ronja in Lars sta ga prestrašeno poslušala in razmišljala, ali so bili zato v njuni sobi tolikokrat kosmi prahu, ki so se valili sem in tja. Koliko igrač so jima Kamniti Velikani že uničili, pa sploh opazila nista? »In zato smo se škrati Igračarji odločili, da bomo tistim otrokom, ki vedno znova pozabljajo pospraviti svoje igrače, te preprosto odnesli. Bolje, da jih mi pospravimo, kot pa da jih Kamniti Velikani uničijo,« je dejal Veliki Škrat in nadaljeval, »vidva imata vse in to tisti trenutek, ko si zaželita. In potem igrač ne pospravljata, jih uničujeta, razbijata, trgata, mečeta,« je našteval Veliki Škrat. »Pa saj midva ne počneva tega!« je Velikega Škrata prekinila Ronja.

»Mar res ne?« ju je srepo pogledal Veliki Škrat, »kaj pa tista velika raztrgana knjiga pravljic, na katero si stopila in v kateri si liste obračala tako silovito, da jih je pol popadalo ven? In potem si jo skrila na dno kupa, čeprav velja za eno tvojih najljubših?! In ti, Lars, kje sta tvoj veliki žerjav z odlomljeno streho in letalo z zlomljenim krilom? In še bi lahko našteval. Oh, da, tudi vidva pridno uničujeta svoje igrače!«

Veliki Škrat je pred seboj držal zaboj, zelooo velik zaboj, poln igrač. Nekatere sta prepoznala, mnoge sta pogrešala, spet drugih se niti spomnila nista, za mnoge sta bila prepričana, da sta se še včeraj igrala z njimi. Izraz na obrazu Velikega Škrata je bil strog in ni kazalo, da jima ima namen vrniti igrače. »Pričakujem, da bosta vestnejša pri pospravljanju igrač, sicer vesta, kakšna kazen vaju doleti – vaju in vajine igrače,« je s strogim glasom dejal Veliki Škrat.

Ronja in Lars sta se skupaj z zabojem igrač spet znašla v svoji sobi. Pogledala sta po njej – bila je pospravljena. No, še kar pospravljena. Lars je šel pospravit kocke, ki so pozabljene ležale pod mizo, Ronja je pobrala barvice, voščenke in flomastre, ki jih je bilo povsod dovolj, skupaj sta na police zložila knjige in prelistala revije ter zastarele odvrgla v koš za papir. Lepo je imeti vse to in še lepše je, če za stvari, ki so nam všeč in jih imamo radi, tudi lepo skrbimo.

Avtor: Matic Slapšak

Ilustracije: Katja Oder


Tag-i

Sorodni članki

Starejši in novejši članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE