Samo ena je MAMA | mama.si

agresivni decekMoj otrok je postal nasilen

Pri približno letu in pol mnogo staršev opazi spremembo v vedenju svojega malčka – iz ljubkih otročičev se spremenijo v nabrite in agresivne lumpe, ki grizejo, brcajo in tepejo. Je to normalno?

Večina malčkov gre skozi obdobje, ko postanejo udarci, upiranje, grizenje in brcanje nekaj čisto vsakdanjega. A ne skrbite. Čeprav takšna agresivna faza ni niti malo prijetna, je normalna. Omogoča jim, da razvijejo svoj jaz in se pri tem počutijo močne. Na srečo to obdobje ne traja dolgo – običajno izgine okoli tretjega leta oziroma najkasneje do petega, prav tako pa lahko otrokom s preprostimi ukrepi pomagamo, da razumejo ter obvladujejo svojo jezo in nasilno obnašanje. Lahko jih naučimo, da o svoji jezi spregovorijo, namesto da bi jo udejanjili, ali pa jo premagajo v samostojni igri s svojimi igračkami.

Kaj pričakujemo starši?

Starši smo pogosto nerealni, ko pričakujemo, da bodo otroci umirjeni in zbrani. Prav tako pozabljamo, da je njihova jeza včasih upravičena – čeprav so majhni, se imajo namreč pravico ujeziti, saj to ni le pravica nas odraslih. Zato ne smemo takšnih občutkov zanikati ali zatreti, temveč otroke naučiti izražanja negativnih emocij na nenasilen in sprejemljiv način. Če skušamo jezo zatreti, lahko otrok postane obupan in plašljiv, nato pa pride do nenadne eksplozije vsega slabega obnašanja, česar si ne želimo. Ko je jezen, je torej bolje, da mu rečemo: »Joj, kako si hud. Imaš slab dan? Kaj te je ujezilo?« S tem mu damo vedeti, da smo prepoznali njegovo čustvo ter razumemo, da mu ne gre vse tako, kot si želi. In če ga spodbujamo, da nam razloži, zakaj se tako počuti, se bomo gotovo izognili kričanju, metanju po tleh in udarcem.

Od jeze do nasilja

Jeza in nasilje nista eno in isto. Jeza je začasno čustveno stanje, ki ga izzove frustracija; nasilje oziroma agresivnost pa je namen, da škodujemo drugi osebi (ali sebi) ali uničimo lastnino. Agresivnost pomeni, da otrok ne spoštuje pravic in želja drugih, kar imamo za neprilagojeno in kulturno nesprejemljivo vedenje.

Nasilno vedenje je prisotno že v obdobju dojenčka, ko gre večinoma za nenačrtno samopoškodovanje – dojenček je namreč med raziskovanjem svojega telesa pogosto nasilen do samega sebe, se do krvi opraska, močno ugrizne, sam sebe uščipne ali si puli lase.

Po prvem letu, ko se otrok bolj kot zase zanima za okolje, je nasilje še vedno nezavedno. Nadvse ga namreč veseli, če mamica zakriči, ko jo ugrizne, ali v jok plane bratec, če ga pregrobo »poboža« po glavi – vse to je nabiranje novih izkušenj in proučevanje odzivov drugih. Nekje pri letu in pol pa že lahko govorimo o pričetku prave agresivnosti. Malček se odzove načrtno, vedoč, da bo drugemu škodoval ali iz jeze uničil svojo igračko. Nasilno obnašanje največkrat povzročijo prepovedi in nezadovoljene želje, saj ga oboje razjezi, to pa izrazi z neposrednim napadom na tistega ali tisto stvar, ki ga omejuje.

Med drugim in tretjim letom leži razlog za nasilnost pogosto v igračkah – ali hoče drug otrok vzeti njegovo ali pa si on želi igračo drugega otroka. Torej gre za problem lastništva. Po tretjem letu se to nadgrajuje, po četrtem letu pa se jeza in agresivnost spremenita – zdaj se otrok vse pogosteje odziva nasilno zaradi nematerialnih stvari oziroma zaradi sporov v medsebojnih odnosih tako z drugimi otroci (pri igri) kot z odraslimi, kar je najpogostejši vzrok nasilja tudi med odraslimi ljudmi. Se pa malčki in predšolski otroci od odraslih na srečo razlikujejo v tem, da zamere in užaljenosti ne gojijo dolgo – pri otrocih, ki niso preobčutljivi, običajno velja, da ob koncu igre s prijateljčki pozabijo na zamere.

Kaj je odprta agresivnost?

Različne oblike odprte agresivnosti so normalen izraz aktivnega odnosa do življenja. Pojavijo se, ko se malček prične zavedati svoje lastne volje ter želi, da bi jo lahko vsilil svojemu okolju oziroma ljudem in stvarem okoli sebe. Tako se otrok burno upira, kadar mu preprečimo aktivnosti, za katere se počuti dovolj zrelega, nam pa se zdi, da jih še ne obvlada dovolj. Prav tako se odkrito upira, kadar se mu zdi, da mu ne posvečamo dovolj pozornosti. Takrat je njegova agresivnost neposredna – otrok grize, brca, nas udari, se meče po tleh, kriči, pljuva, udarja z glavo ob steno in podobno.

Kaj je potlačena agresivnost?

Kadar starši otroka za odprto agresivnost vedno znova kaznujejo, se najprej agresivni izbruhi le še stopnjujejo, če se starši poleg strogosti še vedno ne odzovejo drugače, pa to pogosto pripelje do potlačene agresivnosti. Otrok ni več odprto agresiven, saj se boji izraziti svoja mnenja in občutke, da ne bi bil ponovno strogo kaznovan – zaveda se, da so odkriti izrazi agresivnosti nesprejemljivi. Tak otrok se počuti ogroženega in je nezaupljiv, navzven pa deluje prilagojen in prijazen. Potlačene agresivnosti, ki jo skriva v sebi, se sam ne zaveda, a na veliko presenečenje vseh se lahko nato ob nepomembnem povodu izzove izredno agresivno. Izbruh agresivnosti običajno spremlja občutek krivde. Ljudje, ki agresivnost potlačijo, imajo pogosto premalo samozavesti in so izredno občutljivi na kritiko, že kot mladostniki pogosteje posežejo po alkoholu in drogah, se vdajo bolestnemu hujšanju, v njihovem vedenju pa lahko zaznamo grizenje nohtov, tike in podobna drobna dejanja, ki pričajo, da v njih vre.

Kako preprečiti nasilje?

– Pohvalite lepo vedenje. Otroku povejte, kakšno vedenje vam je všeč. Starši, ki dobro opazujejo, znajo otroke vsak dan pohvaliti za množico majhnih stvari.

– Namenoma prezrite neprimerno vedenje, ki ga je možno prenašati. Ne ignorirajte otroka, temveč le njegovo vedenje, kadar je to možno. Otrok bo kmalu ugotovil, kakšno vedenje ni primerno.

– Otroku nudite fizično aktivnost. Otroci morajo imeti možnost fizične aktivnosti tako doma kot v varstvu, saj je ta odličen »ventil« za sproščanje.

– Manipulirajte z okoljem. Nasilno vedenje včasih sprožijo določene stvari v otrokovem okolju, zato ga ne postavljate v naporne situacije in skušnjave. Okolje prilagodite tako, da bo manj možnosti, da bi se zgodile določene stvari, ki bi lahko sprožile nasilje (Preprost primer: pred zabavo za rojstni dan pospravite otrokovo najljubšo igračo, če je že sicer ne mara deliti z drugimi.).

– Bodite z otrokom v fizičnem stiku. Otroci potrebujejo bližino staršev, njihov dotik, objem, ljubkovanje – to jih pomiri in marsikateri agresiven impulz kar izpuhti. Nasilen otrok včasih potrebuje le nenaden objem, da se pomiri in znova nadzoruje.

– Pokažite zanimanje za otrokove aktivnosti. Otroci skušajo starše vplesti v svoje aktivnosti, a tem je to pogosto odveč. Otrok, ki skuša neko stvar uporabiti na uničevalen način, se z lahkoto zamoti, če jo lahko pokaže odraslemu ali mu ta pomaga pri pravilni uporabi.

– Napetost sproščajte s humorjem. Če se z otrokom pošalite in mu tako pomagate končati nasilen izpad, se bo takoj počutil bolje. Seveda naj gre za prijetno šalo, ne pa draženje ali sarkazem.

– Otroka nagovorite. Otroku povejte, kako se počutite, in mu dajte čas, da o tem razmisli (Recite mu na primer: Običajno me tvoje ropotanje ne moti, a danes me boli glava, zato te prosim, če lahko počneš kaj drugega.).

– Razložite situacijo. Pomagajte mu, da bo razumel povod za stresno situacijo. Otroci se namreč pogosto prav lepo vedejo, če le razumejo, kaj je povzročilo njihovo jezo.

– Otroka odstranite. Včasih otrok toliko izgubi nadzor, da ga je treba fizično odstraniti iz situacije oziroma iz prostora, da ne bi škodoval drugim ali sebi. Pri tem vsekakor ne smete izgubiti nadzora tudi sami, temveč morate ostati mirni. Odstranitev namreč ne pomeni kaznovanja, temveč zgolj način, da mu pokažemo, da nečesa ne sme početi.

– Recite ne. Pravila morajo biti jasna in zahtevati morate, da se jih upošteva.

– Uporabljajte nagrade. Nagrade niso isto kot podkupnine. Otroku povejte, kaj bosta v prihodnje lepega počela oziroma s čim se bosta veselila, ter to kasneje tudi uresničite. Ko je že nasilen, pa mu nikar nečesa ne obljubite le zato, da bi s tem prenehal.

– Kazni uporabljajte zmerno. Med vzgojnim kaznovanjem ter nasiljem nad otroki je izjemno tanka ločnica!

– Otroka spodbujajte k verbalnemu izražanju. Pogovor otrokom pomaga pri nadzoru, zato je nasilnega vedenja manj (Primer: Če ne želi deliti igračke, naj prijatelja ne udari, temveč mu pove, da je igračka nova in je še ni pripravljen posoditi.).

– Ne odobravajte prikritega nasilja. Medtem ko je nasilje pri dečkih večinoma takoj opazno, saj hitro koga udarijo, je pri deklicah (ker so šibkejše) pogosto prikrito. Namesto udarcev uporabljajo žaljivke in druge oblike verbalnega nasilja. Tudi tega ne smete tolerirati.

Uršula Kravogel


Tag-i

Sorodni članki

Starejši in novejši članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE