Samo ena je MAMA | mama.si

PREPIR_IGRACENaši otroci imajo namreč eno veliko smolo, da je večina strokovnega kadra v vrtcih ženskega spola in da tudi v družini skrb za vzgojo prevzemamo ženske. Večina nas – žensk – se namreč ne zna primerno soočati z napadalnostjo – tako lastno kot tisto, ki jo v sebi nosijo naši otroci. Ženske smo (bile) vzgojene, da jeze ne pokažemo oziroma le z jokom in ne s pretepom ali kričanjem. In kadar se naš otrok sooča z agresivnostjo med vrstniki, smo v skrbeh – največkrat pretiranih. Kot da otroci nimajo pravice pokazati nobenega čustva, sprejemljivo je le veselje. Agresija je čustvo kot vsa druga in v večini ne vodi v nasilje. Otrok potrebuje vrstnike, da izkusi in se nauči to čustvo sprejemljivo izražati. Bolj ko se odrasli vmešavamo, dlje časa bo trajalo, da se otrok tega nauči.

Kadar pride hišni mucek domov z nočnega pohoda popraskan in utrujen, rečemo, da utrjuje svoj teren in položaj. Nekaj podobnega je z otroki v vrtcu ali sorojenci doma: vsak dan na novo se mora vzpostaviti skupinska dinamika in hierarhija odnosov. In včasih privede tudi do ugrizov in prask. Ukrepati je potrebno takrat, kadar so takšni pripetljaji vsakodnevni v daljšem časovnem obdobju in otrok utrpi resne poškodbe. Sicer pa gre le za naraven proces, neke vrste boj za preživetje, v katerem vsi preživijo, saj se med procesom učijo živeti.

 

Sodelovanje med vzgojiteljico in starši je pomembno – vzemite si čas za pogovor

Predlagam vam, da izkoristite pogovorne urice v vrtcu za iskren pogovor z vzgojiteljico. Obe poskusita preseči raven pogovora, ki temelji na očitkih in iskanju krivcev. Skušajte izvedeti, kaj se dogaja z vašim otrokom v skupini. Izmenjajte informacije, kako reagirate na prepire vi doma in kako ona v skupini. Preverite, kaj vse je že poskusila in kaj se obnese. Prenesite svoje izkušnje od doma. Skušajta se dogovoriti za podobne načine reagiranja. Skušajta sodelovati.

 

Otrok gre rad v vrtec, če se tam počuti zaželenega, sprejetega in pomembnega člana skupine

Pogovorite se tudi o novo nastali težavi, torej o tem, da gre otrok s težavo v vrtec. Otrok bo rad hodil tja, če bo tam dobil občutek sprejetosti in pomembnosti, ne glede na težave, ki tam nastajajo. Za klimo v skupini je odgovorna vzgojiteljica, vi pa ji lahko pomagate tako, da otroka spodbujate. Povejte mu, da je on pomemben član skupine, da ga otroci pogrešajo vsakič, ko ga ni v vrtec, ter da brez njega ne zmorejo opraviti vseh obveznosti v vrtcu (npr. v tem času izdelujejo novoletne voščilnice, okraske, pripravljajo se na nastope za starše ipd.).

 

Besedica »moje« je znak zdravega razvoja osebnosti

Naj se sliši še tako čudno, ampak v starosti med drugim in tretjim letom so prepiri za igrače ne le pogosti, ampak nujno potrebni. Otrok v svojem psihosocialnem razvoju prehaja v novo razvojno obdobje, v katerem se intenzivno izraža ali želja po samostojnosti ali pa njeno nasprotje, to je občutek dvoma, negotovosti. Torej, v tem obdobju otroci nihajo med vztrajanjem, da bodo storili vse sami, ali pa so tipično sramežljivi, preplašeni, neodločni. Otrok, ki hoče vse sam, se hitro ter intenzivno ujezi, če mu skušamo pomagati. To je način, kako si gradi lastno identiteto. Prav tako pa si podobo o sebi gradi s stvarmi, ki si jih lasti. To so ponavadi igrače. Otroški prepiri za igrače ne nakazujejo, da bodo vaši otroci nekoč sebični odrasli.

 

Kadar je le mogoče, se NE vmešavajte v konflikt

Vsaka konfliktna situacija med otroki je priložnost za socialno učenje, a le, če smo odrasli dovolj potrpežljivi in vztrajni. Danes starši, misleč, da otrokom pomagamo, prevečkrat posredujemo in nadzorujemo situacije, v katerih se znajdejo naši otroci. Kadar vstopimo v njihovo »vojno« in na hitro rešimo težavo – npr. tako, da igračo vzamemo, pošljemo vsakega v svojo sobo, da premislijo, zahtevamo pogovor in opravičilo, prevzemamo odgovornost za težavo in za njeno reševanje na svoja pleča. Otrokom delamo medvedjo uslugo, saj smo namesto njih rešili neljubo situacijo. Otroci se tako sami niso ničesar naučili in v prihodnje težave ne bodo znali rešiti sami – s prepirom za igrače se bodo vedno obračali na vas. Kot pravite, včasih jih pustite, da se zmenita sama – naj to ne bo le včasih, ampak največkrat. Posredujte le takrat, ko je eden od otrok v fizični nevarnosti, ali, kakor pravi znani danski terapevt, če pride med konfliktom do prelivanja krvi, posredujte le, če starejši otrok ni dovolj velik, da počisti kri in mlajšemu prilepi obliž. Sicer pa se ravnajte po načelu: “Sam si to storil in sam popravi!”

 

Otroka naj dobita »lekcijo«, ko so strasti pomirjene

Če želimo otroka opremiti s spretnostmi reševanja konfliktov, ne počnimo tega, ko je ogenj v strehi. Tudi gasilci se ne učijo gasiti požara na kraju nesreče, pač pa imajo za to gasilske vaje. Ko so strasti pomirjene, se z otrokoma lažje pogovorimo in treniramo. Kako?

 

Namesto iskanja krivca usmerjajmo pogovor v iskanje rešitev

Naj pogovor ne temelji na iskanju krivca, saj bomo težko vedno pravični sodniki. Pogovor izkoristite za učenje otroka, da prepozna čustva drugih: Kako misliš, da se počuti tvoj bratec/prijatelj – je dobre ali slabe volje? Kako bi se ti počutil na njegovem mestu? Kaj lahko storiš, da bi se počutil bolje? Če je potrebno, si različne sprejemljive rešitve zapišite ali narišite na plakat. Nekaj rešitev: Za igračo vedno najprej lepo prosim in je ne vlečem iz rok. Igračo zamenjam za drugo – svojo – igračo, ki mi veliko pomeni. Vprašam, kdaj si igračo lahko sposodim. Ko pride do prepira za igrače, otroke opomnite, naj si pomagajo s plakatom. Zelo poučna rešitev je tudi, da otroci drug drugemu zaupajo svojo pomembno igračo v varstvo za dva dni, kar pomeni, da prevzemajo skrb za nekaj dragocenega.

 

Starejše in verbalno bolj spretne otroke lahko vprašamo tudi: Kaj misliš, da se bo sedaj zgodilo? Kako se boš ti počutil, če se to zgodi? Spodbujajmo, da razmišljajo o reševanju težave: Kaj lahko narediš ali rečeš drugače, kot to počneš zdaj? Vsekakor pa določite pravila »kreganja«, v katerih ni prostora za žaljivke, razbijanje ter udarce.

 

Kadarkoli otrokom uspe rešiti težavo, jih pohvalite. To naj ne bo pohvala, v smislu: »Pridni!«, pač pa podkrepite njihova dejanja, npr.: »Bravo, uspelo vam je rešiti težavo brez moje pomoči!«, »Čestitam, sami ste rešili težavo!«, ipd.

Mogoče vam takšen način pogovora ni blizu, vendar boste s potrpežljivostjo in vztrajnostjo uspeli. Če boste svojemu pristopu zvesti, bodo vaši otroci že vnaprej vedeli, kaj jih boste vprašali. Kasneje pa se bodo spraševali kar sami – in takrat si lahko nadenete medaljo.

 

Kaj lahko še naredimo?

Ker se otroci največ naučijo v igri, izkoristite igro z lutkami. Bodite prepirljiva lisička, ki stalno krade kokoške kmetu, sraka kradljivka, ki trga igrače iz rok, in v igri pokažite, kako lahko reagiramo drugače. Vloge si vedno izmenjujte.

 

V knjižnici boste gotovo našli kar nekaj zgodbic na to temo. Povprašajte knjižničarko.

 

Ne pozabimo pa tudi na to, da so stvari, ki jih ne delimo. Tudi odrasli s težkim srcem posodimo nekaj, kar je samo naše in nam veliko pomeni. Dovolite, da imajo otroci igračo, ki je ne delijo z drugimi. Tista igrača naj ima posebno mesto in vsi naj vedo, da je za druge »nedotakljiva«.

 

Alenka Žavbi, mag. socialne pedagogike

 

 

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE