Samo ena je MAMA | mama.si

Dolgčas

»Mami, kaj naj delam?«

Otroški dolgčas je posebna vrsta dolgčasa. To je dolgčas, poln sanj, nekakšna izstrelitev v drug kraj, v drugačno resničnost« (Italo Calvino).

Ravno pripravljate kosilo, otroka se lepo igrata, nato pa kot strela iz jasnega prileti tisti »Mami, kaj naj delam?« in »Mami, dolgčas mi je«. Kakšen je vaš odziv? Sredi dela ste, otroka je treba zamotiti, primete daljinca, ponudite tablico in si tako kupite mir? Ob tem pa je v vas verjetno tisti občutek nemoči in slabe vesti, da ste s tem sebi podarili želeni čas, otroku pa nič dobrega, razen pasivnega strmenja v ekran. Kako bi se počutili, če bi otroka namesto v ekran, gledala v zrak?

Sanjarjenje spodbuja ustvarjalnost

Angleška raziskovalka dr. Teresa Belton je pred več kot 15 leti, torej še v »predtabličnem« času,  raziskovala vpliv televizije na ustvarjalnost otrok. 10‒12-letne otroke je zaprosila, naj napišejo zgodbo. Pri tem je odkrila, da so bile najzanimivejše zgodbe običajno plod otrokovih neposredno doživetih osebnih izkušenj. Po drugi strani pa so otroci, ki so več presedeli pred televizorjem, imeli manj razvito domišljijo, kar je po svoje logično, saj že izoblikovane prikazane podobe ne zahtevajo posebnega domišljijskega procesa.

Prišla je do ugotovitve, da družbeno ustaljeno prepričanje, da morajo biti otroci ves čas aktivni, lahko škoduje razvoju ustvarjalnosti, po drugi strani pa dnevno sanjarjenje spodbuja ustvarjalnost in možganom omogoča nove povezave. Otroci, ki so bolj malo časa namenili »delanju nič«, so namreč pisali manj zanimive zgodbice. Dr. Beltonova je odkrila, da je ustvarjalen posameznik zmožen sam ustvariti notranji vzgib, ki ga vodi k vedno novim domislicam.

Kaj nam pripoveduje drevo?

Raziskovalka je med drugim opravila intervjuje z uspešnimi odraslimi posamezniki, ki so svojo ustvarjalnost črpali prav iz dolgčasa. Ena izmed njih je bila nevroznanstvenica, prof. Susan Greenfield, ki ni izhajala iz premožne družine; do 13. leta je bila edinka in je imela ves čas na svetu, ki ga je morala nekako zapolniti. Tako se je zabavala z izmišljevanjem zgodbic, ki jih je nato tudi ilustrirala, pa tudi knjižnica, kamor je rada zahajala, je bila njen vir inspiracije. Greenfieldova se spominja, da je bil nekoč dolgčas blagodejen, saj ji je predstavljal zagon za ustvarjanje zgodb. Drevo v parku ni prosilo »Splezaj name« in list papirja ni klical »Riši po meni«. Otrok si je sam izmislil zgodbo. Noben zaslon mu ni neprestano dajal navodil, kaj je naslednji korak, ki ga je treba ubrati in katerih pravil se je treba držati. Šel si preprosto »za nosom« in ustvaril svojo unikatno zgodbo, igro,  idejo …

Dolgčas ni najbolj priljubljen

Dolgčas je, kar priznajmo, sila neugoden občutek, ki mu želimo čim prej ubežati. Pravzaprav je nevzdržen. In starši se potrudimo, da bi mu otroci čim prej ubežali, kajne, vendar pa, če dobro premislimo, s tem otroku odvzamemo marsikaj: možnost, da se domisli nove igre, da pride do zanimive zamisli in s tem fleksibilnega uma in neodvisnosti pri mišljenju, sanjarjenja, miru, gibanja, soočenja z lastnimi željami, opazovanja, uporabe čutov, zbiranja izkušenj, učenja, uporabe rok, učenja iz neposredne izkušnje in ne nazadnje, pridobil bo tudi samozavest.

Se spomnite svojega otroštva? Kaj vse ste »ušpičili« iz samega dolgčasa? Morda vam prav te otroške izkušnje, vragolije, norčije oziroma domislice še danes pripeljejo nasmeh na obraz. Morda ste iz samega dolgčasa okrepili kakšen socialen odnos (npr. s sosedovim otrokom, s starejšim človekom), se približali naravi … Včasih smo se tudi več igrali v naravi. Verjetno ni presenetljivo, da so tudi raziskave pokazale, da si otroci, ki se igrajo v naravnih okoljih, hitreje izmislijo nove načine igre.

Temu se reče nestrukturirana igra

Nestrukturirana igra neposredno stimulira domišljijo. Pravzaprav je njen produkt. In dolgčas, v smislu »časa, ko delam nič«, kreativnost spravi v pogon. Pa vendar, koliko so naši otroci sploh še vajeni tega nestrukturiranega časa? Morda smo otroške možgane res malce preveč »natrenirali«, da hlepijo po nenehni zunanji spodbudi. Če je temu tako, bo potreben določen čas, da se otrok spet nauči zamotiti samega sebe. Ker pa je otroška domišljija ogromen kreativni vrelec, se bo ta prej ali slej spet odprl in izlil svoje presenetljive zaklade. S sprostitvijo lastne domišljije bo otrok lahko raziskal svoj notranji in zunanji svet, odkril svoje prave srčne želje, se naučil odločanja o upravljanju s svojim časom. Ko se bo nečesa domislil, bo to lahko nekoč tudi ustvaril. Vsi si želimo ustvarjalne otroke, ne male robotke, kajne? Otrok, ki lahko sam ustvari zabavo, doseže bolj domišljijsko igro, pride do rešitve problemov, s katerimi se sooča. Lahko se reši strahov in sam uredi svoja čustva. Otroci, ki so manj priklenjeni pred zaslone, so tudi psihično bolj zdravi. Manj so nagnjeni k težavam s pozornostjo, depresijo in tesnobo.

Pa še ena nezamenljiva plat dolgčasa je. Brez dolgčasa ni pričakovanja. Se spomnite tistega otroškega pričakovanja? Ko pričakujemo, si predstavljamo in v sebi občutimo, kako se nekaj dogaja. Čeprav se v resnici ne dogaja nič, se v nas dogaja vse. Otroci, ki jim je takoj nudeno vse in to takoj, ne cenijo ničesar več. In ne bodo se naučili niti potrpežljivosti, veščine, ki jim bo v življenju prišla še kako prav.

Med dolgčasom nastajajo nove povezave v možganih

Britanski raziskovalec Richard Ralley je izpostavil, da je dolgčas tudi način, s katerim otrokovi možgani povedo otrokovemu telesu, da je čas za predah. Raziskovalci, ki so proučevali zdolgočasene možgane, so odkrili, da so ti še kako aktivni. Nekatere raziskave so celo pokazale, da je dolgčas za um tisto, kar je spanje za telo. Med dolgčasom se informacije uredijo in nastanejo nove povezave. Zdolgočasen otrok je le na zunaj videti neproduktiven, pod površino pa se dogajajo globoke transformacije.

Psihoterapevt Adam Phillips je ocenil tudi, da je zmožnost dolgčasa za otroka lahko razvojni dosežek. V pridušenem, včasih nadležnem dolgčasu otrok ponovno pridobi tisto praznino, iz katere lahko izkristalizira svojo resnično željo. S tem se strinja tudi nevroznanstvenica Greenfieldova, ki pravi, da mladi razvijejo občutek identitete tako, da sami najdejo stvari, ki jih bodo počeli. Z drugimi besedami, če za svoje otroke želimo, da odkrijejo svoj pravi jaz, svoja lastna zanimanja, najbolj skrita globoka hotenja, da najdejo tisto svojo lastno pot, potem jim omogočimo, da malce sanjajo.

Dolgčas

NASVETI:

»Želim si pozornosti!« Kadar otrok reče, da mu je dolgčas, je lahko tudi posledica tega, da (v tistem trenutku) ne čuti dovolj povezanosti s starši in si želi njihove bližine. Morda želi le vašo kratkotrajno pozornost, morda želi, da ga opazite (resnično vidite). Morda se te svoje potrebe ne zaveda niti sam in jo izraža prek dolgčasa. Če je temu tako, si morda mora le napolniti svoje »čustvene baterije« pri igri ali »crkljanju« z vami, nato pa se bo ponovno samostojno zaigral. Vedno imejte v rokavu kakšnega »jockerja«, posebno dejavnost, ki bo namenjena trenutkom, ko otrok potrebuje vaše sodelovanje. Npr., skupno izdelovanje daril, skupna priprava lutkovne predstave, skupno sestavljanje zahtevne skulpture iz kock ipd., torej dejavnost, ki je vašemu otroku še posebej ljuba.

Otroku podajte ideje, ne pa končnih rešitev, kaj naj delajo. Pogovarjajte se o možnostih in tako spodbudite njihovo »mišico« za ustvarjalnost.

Ideje iz dolgočasnega čarobnega klobuka: kadar zares zmanjka inspiracije, takrat na pomoč pokličite čarobni klobuk, ki iz sebe stresa ideje. V star klobuk ali vrečko iz blaga ali kozarec vstavite raznobarvne listke z idejami za dejavnosti (izmislite si jih lahko tudi skupaj z otrokom). Npr.: Zapoj pesem, pospravi sobo, nariši svojo družino, pomagaj mamici, pelji punčko na sprehod, nahrani medvedka itd. Otrok naj izžreba listek, nato pa izvede aktivnost.

Igrajmo se!

Postaviti ravnovesje med vodstvom odraslega in otroškim »dolgčasom« je svojevrstna umetnost. Nekaj predlogov za premagovanje tistega najbolj koprenastega dolgčasa:

Igra opazovanja oblakov na nebu. Koga vidite? Kakšne zgodbe se vrtijo po nebu? Kaj se pogovarjajo oblaki?
Igra opazovanja: katere živalce najdeš na vrtu
Kdo prvi poišče rdeči list? Zmagovalec nato določi, kaj se bo iskalo naprej, npr. smrekov storž  …
Mali gospodinjski pomočniki: Lahko gre za zalivanje rož, brisanje mize ipd., vseeno, kaj je, bistveno je, da otrok občuti, da ima pomembno in nepogrešljivo mesto v družini.

Minutka za zdravje: pokažete vajo, npr. hopsanje, skupaj hopsate, nato je na vrsti otrok, ki si izmisli naslednjo vajo, npr. vrtenje obroča. Tako si izmenično izmišljujete vaje …

Z gibanjem lahko oponašate živali, otrok uganjuje, koga predstavljate, nato se vlogi zamenjata (otrok predstavlja gibanje živali, vi uganjujete).

Katera žival, država, mesto … se začne na A, B, C …?

Igra čutov: pod prt spravite nekaj predmetov, otrok pa naj le z otipom ugotovi, kateri so. Večji otroci lahko igro izvajajo v prostoru z zavezanimi očmi in iščejo skrivne predmete.

Ustvarjalnica: npr. barvanje majice s pisali za tekstil.

Kraljestvo zgodb: skupaj ustvarjajte zgodbe. Idej je nešteto: zgodba, v kateri bodo sodelovale plišaste igrače vašega malčka (tudi v smislu lutkovne predstave), igra, pri kateri iz omare z igračkami naključno izberete eno in z njo nadaljujete zgodbo, sledi otrok, ki izbere naslednji predmet, ki se vključi v zgodbo, … Inspiracija za zgodbe so lahko tudi razni kosi sestavljank, kartice iz družabne igre Spomin, ki jih naključno izbirate, z izbranimi deli pa nadaljujete zgodbo.

Gozdno raziskovanje: prav iz vsake stvari lahko napravite zgodbo. Npr. na sprehodu v gozdu lahko z vašim nadobudnežem, ki je navdušen nad dinozavri, iščete njihove sledi. Otrok jih bo videl prav v vsem.

Včasih otroci preprosto morajo biti zdolgočaseni, saj se bodo le tako domislili česa novega.


Tag-i

PRIJAVI SE NA E-NOVICE