Samo ena je MAMA | mama.si

file000346276799Empatija je pomembna življenjska spretnost

Štiriletni Simon v dnevni sobi sestavlja policijski avto iz lego kock. Mimo pride njegova mlajša sestrica Lana in mu v hipu podre že zgrajeno. Simon skuša rešiti, kar se rešiti da, a Lana ne preneha. Simon prične kričati in udari Lano z eno od kock po glavi. Takrat prične jokati še Lana.

 Mama, ki stopi v dnevno sobo, ima na razpolago več možnosti, kako odreagirati – lahko kaznuje Lano, ker je nagajala bratcu; lahko kaznuje Simona, ker je udaril sestrico; situacijo lahko prezre, naj sama rešita spor; lahko se pogovori z Lano, kako bi se ona počutila, če bi jo Simon zmotil v njeni igri; lahko se pogovori s Simonom, kako bi se on počutil, če bi ga Lana udarila.

 Čeprav smo pogosto pod časovnim pritiskom, lahko prav vsak spor, ki ga otroci ne zmorejo rešiti sami, izkoristimo kot priložnost za učenje empatije.

Otroci, dovzetni za empatijo, spretneje rešujejo spore in so med vrstniki bolj priljubljeni.

 Empatija je sposobnost razumevanja čustev drugih in odzivanje nanje na način, ki sogovornika pomiri ali mu pomaga. A ker čustva le redko izražamo z besedami, saj so zavita v ton glasu, kretenje telesa in mimiko obraza, se moramo za uspešno prepoznavanje in razumevanje čustev naučiti razumeti neverbalne komunikacije.

 Empatični od rojstva?

 Empatija temelji na zavedanju sebe – čim bolj smo odkriti do svojih čustev, tem bolj jih znamo razbrati pri drugih. Vendar pa so otroci sposobni izražati sočutje, še preden se zavedajo sebe. Otroke že ob rojstvu vznemiri jok drugega otroka, a takrat se odzivajo le čustveno, brez razumevanja situacije. Odzivajo se, kot bi se to dogajalo njim.

 Okoli prvega leta se pričnejo zavedati, da se nesreča ne dogaja njim, temveč drugemu, a vseeno so zbegani: iščejo tolažbo zase, ne za osebo, ki jo potrebuje, ali pa celo posnemajo otroka v stiski, da bi »bolje razumel«, kaj se dogaja. Tako vidimo otroka, ki popiha svoj prst namesto prst otroka, ki se je poškodoval.

 Pri dveh letih in pol otroci razlikujejo bolečino drugega od lastne. Takrat skušajo tudi pomagati, in sicer tako, da se približajo, pobožajo, ponudijo igrače svojim vrstnikom.

 Pri treh letih pa so otroci že sposobni vživljanja v položaj drugih. Otroci se med seboj razlikujejo po občutljivosti do drugih – eni se dobro zavedajo čustev drugih, drugi pa se izključijo.

Starši: ne le zgled, tudi učitelji

 Z empatijo je podobno kot z matematiko ali drugimi znanji – vsi imamo potencial, da razvijemo to čustveno-socialno spretnost, a brez vaje potenciali ostanejo le speče želje. Čeprav nam je empatija na nek način dana, ni sposobnost, ki bi kar dozorela. Močno je odvisna od vzgoje staršev ter okolja, v katerem živimo. Sposobnost pravilnega prepoznavanja in razumevanja čustev drugih je pretežno rezultat učenja. Otroci so dovzetni za čustva drugih, če starši te spretnosti privzgajajo.

Otroci prevzemajo odzive na čustva od svojih staršev, torej posnemajo, kako starši reagirajo na čustva drugih. Če starši v svojih odnosih ne izkazujejo empatije, se temu izmikajo tudi otroci oz. tega ne znajo. Starši imajo škarje in platno v svojih rokah prav v vsaki situaciji, ne le z zgledom, pač pa tudi z usmerjanjem vedenja. Namesto da otroka, ki ne želi deliti svoje slaščice z drugimi, okaramo, kako to ni lepo, ga lahko usmerjamo v razumevanje čustev otrok okoli njega: »Poglej, kako je sestrica sedaj žalostna. In spet, kako bi se ti počutil, če drugi ne bi želeli deliti svoje tortice s teboj?« Pri prepoznavanju čustvenih stanj drugih ljudi starši nismo le zgled, pač pa tudi učitelji.

Raziskave kažejo, da so otroci staršev, ki sami delujejo empatično, bolj dovzetni za empatično vedenje. Prav tako so bolj empatični tisti otroci, katerih starši pri vzgoji uporabljajo pogovor o posledicah otrokovih dejanj na počutje drugih.

Nekaj zanimivosti …

 – Otroci pravilneje določijo čustvo, če imajo na voljo besedne opise kot obrazne izraze na fotografijah. Fotografije s čustvenimi izrazi so zato poučne le za malčke, kasneje pa ne igrajo več pomembnejše vloge pri razvoju razumevanja čustev.

– Predšolski otroci ne razumejo, da lahko nekdo doživlja dve čustvi hkrati. Torej, iz perspektive otrok nekdo, ki je vesel, ne more biti hkrati žalosten.

– Otroci med tretjim in četrtim letom starosti se že naučijo prikrivati lastna čustva, najpogosteje zaradi starševskih zahtev po lepem vedenju.

 

Do empatije tudi s pomočjo igre

 Sociodramska igra – »mamice in očiji«, »zdravniki«, »gasilci«, »v restavraciji« …

Kadar se otroci z nami igrajo tako, da posnemajo resnične življenjske situacije, lahko vedno sproti opisujemo in kažemo, kako se naš lik počuti in kaj potrebuje. Npr. če smo mamica dojenčku, ga nežno pestujemo, božamo, mu pojemo, povemo, da ga imamo radi … Vedno zamenjajte vloge.

 Iskanje parov

Iz različnih revij izrežimo ljudi, ki izražajo različna čustva. Otroke spodbudimo, da poiščejo pare, čustva pa poimenujejo in opišejo. Starejše otroke pozovemo, da ločijo pozitivna in negativna čustva.

Možnosti za pogovor: Kako zgleda nekdo, ki je žalosten, vesel, jezen, prestrašen?

Kdaj si ti žalosten, vesel, jezen, prestrašen? Kako se takrat obnašaš? Kako premagaš žalost, jezo, strah?

 Čustvena uganka: »Ugani čustvo!«

Starši naj z besedami opisujejo telesni odziv na čustvo, situacije, v katerih se tako počutijo, a ga ne poimenujejo. Npr: kadar se tako počutimo, hodimo počasi, ramena so povešena, roke sklenjene, gledamo v tla, oči so majhne, lahko nas tišči v prsih in želodčku … Tako se počutimo, kadar nam nekaj dobro uspe, npr. prvi pritečemo v cilj, narišemo res lepo risbico … Kadar se tako počutimo, nam srce močno razbija, ne moremo biti pri miru, povzdignemo glas … Tako se počutimo, kadar nas drugi ne razumejo …

Povabimo tudi otroke, da nam oni zastavijo »čustveno uganko«. Otroci lažje opisujejo situacije, v katerih doživljajo določena čustva.

 

Branje zgodbic

Kadar beremo zgodbice, gledamo risanke, otroške filme, otroke povprašamo, o čem junaki razmišljajo, kaj si želijo, kako se junaki počutijo ter iz česa je to razvidno oz. po čem to sklepamo.

 

Igre vlog

Otroke spodbujamo k razmišljanju in vživljanju v doživljanja drugih tudi preko iger vlog. Vedno vloge tudi zamenjajmo.

Kako se počuti nekdo, ki ne vidi? Otroku zavežimo oči in mu naročimo, da se sprehodi do druge strani sobe.

Kako se počuti nekdo, ki ne sliši? Otrok si pokrije ušesa z rokami in skuša z ustnic razbrati, kaj mu govorimo.

Kako se počuti nekdo, ki mu vzamemo igračko? Igrajmo se, da si nagajamo.

Lenkarije za otroke: več informacij o vključitvi vašega otroka v program socialnih iger najdete na www.lenkarije.weebly.com ali pa pišite na lenkarije@gmail.com.

 

Alenka Žavbi, mag. socialne pedagogike


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE