Samo ena je MAMA | mama.si

OTROŠKA AGRESIVNOST: raje poslušajmo kot obsojajmo

Izogibanje neprijetnim čustvom zaradi strahu in nemoči

Ljudje se velikokrat upiramo izražanju čustev, zlasti neprijetnih kot so jeza, žalost ali razočaranje. Vsa čustva so potrebna in imajo svojo funkcijo, zbujajo pa neprijetna čustva (npr. jeza) v nas občutek nelagodja in nemoči, ki bi se ga raje »znebili«, ga »odpisali« kot od okolja izoliran problem in ga opredelili kot posledico »motnje«, ki pa je vedno povezana z okoljskimi dejavniki in nikoli simptom sam po sebi, ki bi ga morali »zdraviti«. Ker se nasilja bojimo, je tudi agresivnost predmet našega strahu, zato tako nasilje kot agresivnost neupravičeno enačimo, ju obsojamo in sankcioniramo. Ponavadi se ju bojimo, ker ju pri sebi nismo uspeli integrirati, predelati in sprejeti. Nasilni ljudje običajno prihajajo iz dveh vrst domov: bodisi so bili sami deležni nasilja ali priča nasilju, bodisi je bilo v njihovi vzgoji strogo prepovedano vsakršno izražanje agresivnih občutkov.

Imperativ sreče v družbi

Čustva sreče in radosti postajajo družbena zapoved. Mediji prikazujejo nerealno podobo srečnega življenja ljudi, s katerimi se nezavedno primerjamo. Družba nas prepričuje, da bi morali biti vseskozi srečni, strpni in pridni, toda kam nas to vodi? Očitno v družbo, kjer smo odcepljeni od pomembnega dela sebe – agresivnosti, ki je sestavni del naše biti. Agresivnih čustev se ne moremo kar tako znebiti – zanikanje in potlačevanje povzročita, da v nas tli, dokler ne najde izhoda. V kolikor se je ne naučimo konstruktivno usmerjati in jo razumeti, ponavadi izbruhne na najbolj neprimernem kraju in na najbolj neprimeren način ter dejansko vodi v tisto, čemur rečemo nasilna družba.

Agresivnost ni patološki fenomen, je naravna življenjska sila

Brez agresivnosti nas ne bi bilo na svetu, saj nam pomaga nam pri doseganju ciljev in uresničevanju želja. Konstruktivna agresivnost je uspešno integirana, produktivna in »socializirana« človeška tendenca, ki predstavlja temelj asertivnega vedenja, vztrajnosti, kreativnosti, samozavesti in ambicioznosti. Je osnova osebnostih lastnosti poguma, bojevitosti in zmožnosti ščititi sebe in lastne meje, kot taka pa nas ohranja pri življenju. Agresivnost se v agresiji in nasilju kaže le, če je neuspešno integrirana in zato destruktivna. Otrok se jo preko izkušenj uči integrirati do konca mladostništva, kar pa je možno le, če je obkrožen z odraslimi, ki so dosegli enako. V kolikor to ni mogoče, se agresivnost usmeri bodisi na druge bodisi na sebe. Samodestruktivnost nas običajno manj moti, saj je manj opazna, je pa enako nevarna. K samopoškodovanju nagnjeni otroci so pogosto spregledani, večina takšnih je deklet. A v past pademo, če mislimo, da so otroci, s katerimi ni pri delu (npr. v šoli) nobenih težav, tudi zdravi otroci.

Agresivnost ima sporočilno funkcijo

Z agresivnostjo, konstruktivno in destruktivno, vedno nekaj sporočamo – z njo neverbalno komuniciramo. Mlade radi okarakteriziramo kot posameznike s »posebnimi potrebami«, »vedenjskimi težavami« ali »pomanjkljivimi socialnimi spretnostmi«, a če se zgolj zadržujemo pri trditvi »ta otrok ima problem z agresivnostjo«, smo na napačni poti. Sposobnost razumeti agresivno vedenje pomeni preseči moralne vidike in videti vse, kar se skriva za agresivnim, navidezno samozavestnim nastopom. Čemu se otrok vede na tak način in kako okolje ohranja njegovo jezo? Destruktivna agresivnost je ponavadi posledica zanemarjanja in čustvenih primanjkljajev, kar otroke in mladostnike spodbuja, da si dajo duška, sproščajo svojo jezo in frustracije.

Temelj agresivnosti je izguba občutka vrednosti

Otroci se vedejo tako kot čutijo, agresija pa pri njih izbruhne, ko se prenehajo počutiti dragoceni in vredni. Je torej družbena reakcija, ki izvira iz naših možganov in nikakor ni genetsko pogojena. Če otroke nato zasujemo še z moralnimi nauki, jim vcepljamo občutek krivde, prizadanemo njihovo osebno integriteto in spoštovanje, to pa je resnično agresivno početje. Vse to škoduje njihovemu duševnemu zdravju in onemogoča razvoj prave socialne kompetentnosti. Samospoštovanje se gradi skozi učenje, interakcijo z okoljem in neposredne izkušnje, otrokova sposobnost za učenje pa je izrazito zmanjšana, če je okolje, v katerem se uči, do njega kritično. Okolje bi moralo zato posameznika spodbujati, da vzporedno s splošnimi vrednotami in normami zagovarja tudi svoje osebne meje. Prepoznavanje lastnih potreb in meja je zelo pomembno, samozavedanje pa je prvi korak pri ozaveščanju čustev in gradnji zdravega in trdnega samospoštovanja.

Kaj lahko naredimo odrasli?

Največ, kar lahko naredimo za svoje otroke je, da pospremimo njihovo agresivno izražanje jeze, frustracij in besa z zanimanjem, radovednostjo, sočutjem, priznanjem in dialogom. Reflektirajmo otrokova čustva, pomagajmo mu opredeliti njegovo čustveno doživljanje in ga z zanimanjem povprašajmo, zakaj je tako jezen in kaj je temu botrovalo. Vzgoja naj ne temelji na kritiki in moraliziranju (naukih), temveč na zgledu. Pokažimo otrokom, kako sami uravnavamo svojo agresivnost in se spoprijemamo s čustvi, ko smo frustrirani, razdraženi in jezni ter bodimo pri tem kar se da pristni in osebni. Pokažimo jezo, ko smo vznemirjeni, in se radostimo, ko nas prežemata veselje in zadovoljstvo. Pokažimo otrokom, da konstruktivno izkazovanje agresivnosti bogati naše odnose ter vodi v globlje razumevanje in boljše življenje.

mag. Ranja Salmič, univ. dipl. psih., MSc
otroška psihologinja, ustanoviteljica Prima pomoči
http://www.prima-pomoc.si/

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE