Samo ena je MAMA | mama.si

»Če okolje uči eno, jih doma učimo tudi drugo«

Ste vedeli, da je razmišljanje veščina? Da se je razmišljanja mogoče priučiti? Pri otrocih pa lahko vrelec idej na igriv način prebudimo z besednimi in miselnimi igrami, ki lahko popestrijo dolge jesenske večere.

Saj veste, kako vešči smo v lepljenju etiket. En otrok se nam zdi zelo bister in smo prepričani, da iz njega še nekaj bo, medtem ko drugega, ki ga knjige ne zanimajo preveč, hitro označimo za »nepotencialnega«. Pa ni nujno, da iz prvega v resnici »še nekaj bo«, drugega pa ni treba že v kali zatreti. Intelekt, bistrost, pamet ali kakorkoli to že imenujemo, je le potencial, lastnost. Razmišljanje pa je nekaj popolnoma drugega. Tisti, ki so bistri, niso nujno najboljši misleci. Razmišljanje je veščina, ki jo je mogoče zelo dobro izpiliti. Tudi s tehnikami za ustvarjalno in domiselno razmišljanje, ki jih je razvil dr. Edward de Bono, ki je bil po profesiji zdravnik in psiholog, sicer pa poznan zlasti kot »razmišljevalec« oziroma svetovna avtoriteta kreativnega razmišljanja in poučevanja razmišljanja kot spretnosti.

Ali govoreči leksikoni znajo razmišljati?

Šolski sistem otroke uči, kaj naj mislijo in ne, kako naj razmišljajo. Tudi starši otrokom že od malega šepetamo prave odgovore, hitimo z opremljanjem otroka z znanjem, pravzaprav jih oborožujemo s podatki. Nekateri otroci so pravi govoreči leksikoni. Ogromno vedo in od vseh strani sprejemajo pohvale za svojo znanje in bistrost. Pa bodo ti otroci v resnici znali tudi razmišljati? Ker nas večina ni zadovoljna z današnjim svetom, bi bilo smiselno, da otroke naučimo razmišljati, da bodo znali stvari delati drugače, namesto da jim že od malega v malih dozah dovajamo okužbo z virusom »tako se to dela«, »tako to je«, in »tako je prav«. Tudi spremembe v kulturnih vzorcih, ki so otroke posedle pred zaslone različnih oblik in dimenzij, so povzročile, da otrokom ni treba preveč razmišljati. Napravice jim servirajo podatke, usmerjajo njihov um, ki počasi zakrni v svoji edinstvenosti.

V poplavi podatkov smo izgubili kažipot

Morje informacij nam koristi samo v primeru, če jih znamo izkoristiti. Tega pa smo zmožni samo, če znamo razmišljati. Šola poučuje na principu, da poda vse elemente, iz katerih učenec mora izluščiti pravo rešitev. Visoko inteligentni so pri reševanju ugank in težav, pri katerih so poznani vsi elementi, odlični. Če pa kateri izmed elementov manjka in v življenju po navadi je tako, pa so lahko hitro bosi.

Kaj pravi de Bono o…  

– ustvarjalnosti: ustvarjalnost za možgane ni naravno stanje. Možgani so nagnjeni k strukturiranju, podatke organizirajo v vzorce in jih uporabljajo. Za ustvarjalno razmišljanje se moramo naučiti drugačnega razmišljanja.

–  zaznavah: 85 % vsakodnevnega razmišljanja temelji na zaznavi. Večino napak v razmišljanju predstavljajo napake v zaznavanju (omejen pogled). Zaznavanje je mati modrosti. Učenci v šoli dobijo gradiva z že pripravljenimi zaznavami, na podlagi katerih se morajo odzvati. Žal pa moramo v življenju zaznave oblikovati sami.

– največjih vplivih na mlade: Vrstniški pritisk je odgovoren za oblikovanje zaznav in vrednot. Če otrok ne zna razmišljati s svojo glavo, slepo sledi skupini in naredi tudi kaj neprimernega. Nadalje nanje vpliva tudi glasba, ki poudarja zmedena najstniška čustva ter tako še bolj ustvarja tesnobno čustvenost, v kateri se vrti najstnik.

(vir: Edward de Bono, Naučite svojega otroka razmišljati, Založba Rotis, 2014)

Nastja Mulej, mag. komunikologije, univ. dipl. ekon. in univ. dipl. soc., je edina licencirana trenerka tehnik razmišljanja in delovanja po dr. Edwardu de Bonu pri nas. Razložila nam je, kako lahko de Bonove metode uporabimo pri otrocih.

Otroke uniformiramo z vodenimi dejavnostmi, z nalogami, ki zahtevajo točno določen rezultat. Po tem, ko jim vcepimo, da če “seštejemo to in to, dobimo to”, pa želimo, naj kreativno razmišljajo. Kako v otrocih ohraniti tisto naravno prisotno inovativnost?

Kot se rada pohecam, pri tenisu morate obvladati tako backhand kot forhand. Če jih učimo samo matematiko, če jim podajamo samo informacije, če jim razlagamo, da obstajata samo ‘prav’ in ‘narobe’, je to enako, kot da bi jih učili samo backhand. Seveda nam bo nasprotnik (v tem primeru življenje), dajal žogice na tisto stran, kjer bi morali odigrati ‘forhand’ – in ne bomo vešči! Torej, če okolje (šola) uči eno, jih doma učimo tudi drugo.

Kako naj torej starši otroke naučijo ‘forhanda’ pri razmišljanju?

Obstaja samo en odgovor na vprašanje, katero je glavno mesto Slovenije. A obstaja nešteto možnosti, kaj vse lahko delamo v Ljubljani ali kako lahko pridemo do Ljubljane iz Kopra, Novega mesta ali Maribora. Torej, urimo jih tudi z razmišljanjem, kjer uporabljajo informacije, zato da ustvarijo nekaj novega. Vadimo odprte odgovore: Zakaj ima pes pentljico na glavi? Kako bi lahko dali ime papagajčku? Če bi imeli dinozavra za domačo žival, kaj bi mu dali jesti? Za katere vse namene lahko uporabljamo svinčnik? Na kaj vse nas spominja oblika obgrizenega kosa kruha? Vabimo jih k pripovedovanju zgodb, izmišljanju rim, ustvarjanju risbic …

Obstaja še ena magična beseda, ki jo pogosto v svetu, kjer delujemo po načelu »res je« in »ni res«, hitro zgrešimo.

Otroci se rodijo vešči kreativnega razmišljanja. Dajmo to ohranjati! Ne obstaja samo »res je« in »ni res«, »prav imaš« in »motiš se«, obstaja tudi »zanimivo«. Dajmo to preprosto besedico vpletati med svoje odgovore čim pogosteje.

Kaj je razlika med inteligenco in razmišljanjem? Ali samo inteligentni lahko dobro razmišljajo?

Inteligentnost je samo potencial, kot je motor pri avtomobilu samo potencial. Kako bomo vozili avto, pa je odvisno od tega, kako zelo vešči smo tega. Kako dobro razmišljamo – osredotočeno, ustvarjalno, sodelovalno – je odvisno od tega, kako vešči smo razmišljanja.

Kaj pa je potem razmišljanje?

Ali znamo zastaviti cilje, ki jih želimo z razmišljanjem doseči? Ali vemo, kaj nam je najpomembnejše? Ali poznamo dejavnike, ki jih moramo pri razmišljanju upoštevati? Ali smo se postavili v kožo drugih ljudi, ki se jih razmišljanje dotika? Ali znamo našteti različne možnosti? Ali znamo pregledati tako pozitivne, kot tudi negativne točke? Ali se zavedamo, da obstajajo tudi zanimive točke? Ali razmišljamo o posledicah? Ali si znamo izmisliti tudi nekaj, kar še ne obstaja? Ali znamo upoštevati poglede ostalih? Ali znamo sodelovati? Vse to je razmišljanje.

Razmišljanje je raziskovanje, ne odločanje. Pomembno je, da znamo načrtovati in ustvarjati. In pri tem nam inteligentnost, poznavanje in kombiniranje informacij lahko pomagajo, a pomembno je, da najprej razširimo svoje zaznave.

Ali lahko starši otroka spodbujajo k zavestnemu razmišljanju?

Pred desetim letom težko, saj se še ne zavedajo, da so oni tisti, ki usmerjajo svoje misli. A rada povem to anekdoto iz časov, ko sta bila moja otroka stara sedem let ter osem in pol. V avtu smo poslušali rusko pravljico o zajčku, ki si je zgradil hišico, potem pa mu jo je zasedla lisica. Zajec je sedel na štoru in jokal. Razne mimoidoče živali so mu poskušale pomagati, petelinu je na koncu le uspelo pregnati lisico iz bajtice.

A še preden je zgodbica prišla do dela, da so zajčku pomagale druge živali, bolj pri začetku, ravno ko se je zajec smilil samemu sebi, sta moja dva planila: »Kako je smešen zajček. Saj bi lahko marsikaj drugega naredil!« Vprašala sem ju, kaj bi mu onadva svetovala. »Lahko bi si zgradil novo hišico, lahko bi se preselil v lisičino hišico, lahko bi šel v drug del gozda, on pa samo sedi in joče.«

Katere nauke bi po vašem mnenju moral ponotranjiti vsak otrok?

Zdi se mi, da je ena najpomembnejših vrednot, ki jih lahko svojima otrokoma dam kot mati, občutek, da se vedno da tudi drugače, da vedno obstaja še kakšna pot, da trenutni neuspeh pomeni samo, da se šele učiš, in da moraš pač še enkrat poskusiti – na drugačen način, in da ni nikoli tako slabo, kot se ti zdi. Seveda starš nikoli ne ve, kateri nauki so se otroka ‘prijeli’, a zgornja anekdota mi je dala upanje, da bosta postala človeka, ki v primeru slepe ulice ne bosta obupovala, temveč bosta znala poiskati nove, drugačne poti.

Ali je mogoče de Bonove metode prilagoditi, da so primerne tudi za predšolske otroke?

Seveda ne vseh, saj je gospod napisal 84 knjig, ki prinašajo najrazličnejše strukture, metode in navade razmišljanja, nekaj pa jih vseeno lahko naštejemo:

–          Bodite vzgled. Ne pametujte z besedami, pokažite z dejanji. Če boste našli rešitev, namesto da se zataknete pri problemu, bodo otroci to ponotranjili. Če otrok (ali kdorkoli v vaši bližini) naredi karkoli narobe, ne obupujte in ne iščite krivca ali razlogov, iščite rešitve. Zgodilo se je, kar se je zgodilo, zdaj moramo to popraviti, rešiti, spremeniti. Kako? Zagotovo obstaja več kot en način.

–          Berite, berite, berite … ali še boljše: pripovedujte … ali še veliko boljše: poslušajte! Spodbujajte otroka, da vam pove zgodbico. Ko smo z otroki hodili v vrtec, je vsakič eden izmed nas pripovedoval zgodbico. Ko smo skupaj hodili v šolo, je vsakdo dobil pet nepovezanih samostalnikov (npr. dež, pralni stroj, palačinka, vaza, klovn) in je moral sestaviti zgodbico. Vsak, tudi jaz. Dala sta mi pet predmetov (ker še nista vedela, kaj so samostalniki) in tudi jaz sem sestavila zgodbico.

–          Čas med vožnjo izkoristite za razne besedne ali miselne igrice.

Že za predšolske otroke so primerne:

o   preprosto iskanje besede (npr. živali) na določeno črko;

o   iskanje osebe, ki jo ima igralec v mislih, ostali pa lahko ugibamo samo z zaprtimi vprašanji, ki omogočajo samo odgovor DA ali NE;

o   iskanje rime na določeno besedo (rima – zima – plima – lima – žima – klima – pantomima).

Še bolj priporočljive so igrice, ki spodbujajo k iskanju velikega števila različnih možnosti, npr.:

o   kaj vse lahko delam s tem predmetom (npr. z žogico za namizni tenis);

o   na kaj te to spominja (npr. nek pogrizen listič drevesa, ki sta ga našla na tleh);

o   kaj so možni razlogi, da … (npr. je ta gospa nosila velik nahrbtnik);

o   najnovejša igrica, ki se jo igra sogovornica z otroki, je naslednja: eden si izmisli neko povsem smešno besedo, drugi pa razmišlja, kaj bi se lahko prodajalo v trgovini, ki se tako imenuje.

–          Spodbujajte otroka, da našteje čim večje število odgovorov, ki so lahko tudi zelo fantazijski in ne nujno dobesedno izvedljivi. ‘Pravilnih’ odgovorov pri odprtih igricah ni. Pohvalite trud.

–          Ko sami nekaj delajo (rišejo ali čistijo), jim omogočite, da delajo po svoje. Več se bodo naučili, če se bodo učili na lastnih napakah. Vi ste samo njihov vodja (ne njihov šef). Vaša naloga je postaviti strukturo, ne ukazovati. V 21. stoletju bodo preživeli samo iznajdljivi, ustvarjalni ljudje z lastnimi pobudami, ki bodo znali sodelovati.

Vodite jih z vprašanji

Pomagajte jim razmišljati osredotočeno in usmerjeno. Na videz nedolžna, radovedna vprašanja so preprosta orodja za osredotočeno in celovito razmišljanje, ki jih je razvil dr. Edward de Bono že v 70. letih prejšnjega stoletja.

Ko sta si otroka naše sogovornice prvič zaželela, da bi imela papagaja, ni odgovorila niti z da niti z ne, temveč ju je vodila z vprašanji:

o   S kakšnim namenom bi imela papagaja? Kaj je vajin cilj?

o   Kaj je dobrega v tem, da bi imeli papagaja? Kaj je slabega? Kaj je zanimivega?

o   Katere dejavnike bi morali upoštevati pri tem, da bi skrbeli za papagaja?

o   Katera stališča katerih ljudi bi morali upoštevati?

o   Kakšne bi bile posledice za papagaja, če gremo na morje, če se preselimo, če se ga naveličata?

o   Kako bi mu dala ime? Kje bi stala njegova kletka?

o   Kaj bi bilo najbolj pomembno?

Tudi družinske rojstnodnevne in novoletne zabave od 6. leta dalje njena otroka načrtujeta sama, ona pa ju vodi z vprašanji, podobnimi zgoraj navedenim, da vnaprej razmislita, po razmisleku odgovorita in potem to tudi izvedeta.


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE