Samo ena je MAMA | mama.si

Avtorica članka: dipl. psih. Urška Podvršič, svetovalka za nošenje otrok (Trageschule Dresden, Nemčija)

Pasti modernega starševstva

Pri svojem delu se že nekaj let dnevno srečujem z novopečenimi starši in mamicami z dojenčki.

Lastne izkušnje in pripovedovanje mamic so me pripeljale do pisanja tega prispevka, saj kot psihologinja opažam, da so mame in družine pod vedno večjim pritiskom. Pa bodo mnogi zamahnili z roko, češ, pod kakšnim pritiskom neki, saj so mame vedno imele dojenčke in delo z njimi. Dojenčki so pač zahtevni. Pa je drugače, pritiski so nevidni.

*Kje torej žuli?

Danes mama ni odgovorna samo za ognjišče in ne podpira samo pregovorno 3, 4 vogale doma, ampak ima tudi v družbi svoje delo, ki je v teh težjih časih vedno bolj pomembno tudi za prihodke družine. In mama je razdeljena na dva dela, zato skoraj ni izvedljivo, da obe plati dovolj dobro obvlada in da ne prihaja vsaj občasno do kratkih stikov.

Recimo, da bi super mame vse to zmogle, ampak tu so še drugi pritiski. Še vedno namreč v zahodni družbi tiho velja, da je mama vsega kriva – za kasnejše morebitne psihične težave njenega otroka bo največkrat prav ona dežurni krivec.

*Preveč informacij

Super, dobro je biti informiran! Ampak sprašujem se, kdaj je informacij preveč. Menim namreč, da smo prešli zdravo mero informiranja. Informacij je preveč, prehitro se menjajo in predvsem si zelo nasprotujejo. Zdrav razum je šel po gobe. Vzgojo in ravnanje z dojenčkom, ki naj bi bila pod streho instinktov, je že pred časom prevzel razum. In razum največkrat dela po sistemu poskusov in napak. Ko se ena teorija izkaže za napačno, škodljivo, se prikaže nova teorija, ki se kaj kmalu spet lahko izkaže za nepravo. Ob glasnem kričanju razuma in informacij pa ne slišimo naših strokovnjakov – to so instinkti, intuicija in glas srca.

Že Einstein je rekel: »Paziti moramo, da intelekta ne naredimo za boga. Res je, da ima močne mišice, vendar je brez osebnosti, zato ne more vladati, temveč lahko le služi.«

 

*Pritiski

Dobra mama mora dojiti, mama mora storiti to, mama mora storiti ono. Če se osredotočimo samo na dojenje – strinjam se, da je za dojenčka najboljše materino mleko, a preveliki pritiski na mamo lahko delujejo prav nasprotno. Saj vsi vemo, kako vpliva stres na nastajanje mleka, kajne? In včasih mama želi slišati samo to, da je vse v redu, da je dovolj dobra mama, da naj se samo prepusti, pa bo vse steklo, kot mora. V nasprotnem primeru pa tudi ne bo konec sveta! Če dojenje ne steče, obstajajo tudi drugi načini, da damo dojenčku poleg hrane potrebno toplino, odzivnost in ljubezen. Za zbliževanje lahko pomagajo tudi masaža, nošenje, kengurujčkanje in podobno. In odzivnost na otrokove jasne znake. Ne bojte se, da boste dojenčka razvadili – varno navezani dojenčki, dojenčki, ki so dobili zadostno mero varnosti in ljubezni, bodo prej in bolj samostojno odkorakali v svet.

*Vse, kar otrok »mora« imeti

In ker smo hiper potrošniška družba, je na tržišču vedno več stvari, za katere mislimo, da nam bodo pomagale pri vzgoji, a se zgodi ravno nasprotno – več ko je stvari med nami in otrokom, bolj nas lahko od otroka dejansko oddaljujejo. Za obilo stvari verjamemo, da jih moramo imeti za otrokov »normalen« razvoj. V resnici rabijo otroci zelo malo »stvari«.

*Občutki krivde, ko je vsega preveč

In koliko mam občasno doživlja močna negativna čustva do svojega najdražjega srčka? Po pripovedovanjih kar veliko. Po pripovedovanjih kar veliko. In potem jih grizejo neznosni občutki krivde, nekatere si tega nikomur ne upajo povedati. Mislijo si, da so zaradi teh misli slabe mame. Nedavno sem govorila z očetom, ki je sicer zelo v stiku s samim seboj. S podobnimi mislimi se je srečal ne le enkrat. Dejal je, da nikoli več ne bo obsojal drugih staršev …

*Sprašujem se, kam smo prišli. Kje smo zašli?

So dojenčki, otroci res tako zahtevni ali pa mi ne znamo več živeti? Menim, da slednje. Ena od velikih ran današnje družbe je pomanjkanje skupnosti. Družine so postale izolirane celice, spontanega družabnega življenja je vedno manj. In ker ni skupnosti, se mnogokrat zgodi, da mama, ki je bila pred rojstvom otroka dejavna v družbenem dogajanju, kar naenkrat ostane doma s svojim dojenčkom. In ker se očetje hitro vrnejo med službene dolžnosti ter prihajajo domov precej pozno, je mama večino dneva sama s svojim dojenčkom. Ostanejo ji sprehodi, kofetki z drugimi mamicami, če ima to srečo, ali pa organizirane plačljive vadbe z dojenčki in kakšna brezplačna tedenska srečanja mamic. Nekatere mame se v tej samoti zelo dobro znajdejo, mnoge pa ne. Tako imajo absolutno preveč časa za svoje dojenčke, ki so postali pravi mali projekti, doktorati. Center dogajanja in družine.

*In kako bi naj bilo?

Menim, da bi morale biti mame še naprej del družbenega dogajanja, ki bi bilo bolj prilagojeno in sprejemljivo tudi za otroke, ki bi bili zraven in ne v središču. Najprej čisto ob/na mami, da zadovoljijo potrebo po bližini, toplini, varnosti, potem pa skupaj z drugimi otroki v igri in spontanem sodelovanju v družbenem dogajanju, v bližini staršev in bližnjih, s čim manj nepotrebnega poseganja in nadzorovanja. Tako tudi prehod iz otroštva ne bi bil tako težak. Vem, sliši se idealistično, ampak ne nemogoče.

**Dobra mama si!

In če se ne najdete v zgoraj zapisanemu, super! Naj bo ta zapis za vse tiste mame, ki rabijo, da jih nekdo potreplja po rami in reče: »Dobra mama si, dovolj dobra! Idealnih mam, hvala bogu, ni.« Tudi sama nisem idealna mama, še zdaleč ne. Svet ni črno-bel, še najmanj v teh modernih časih ne, vsak dojenček je svet zase, vsaka mamica je svet zase in vsaka diada je svet zase. V modi ter obliki je zadnje čase dovoljeno praktično vse, zato je skrajni čas, da tudi na področju vzgajanja padejo nekateri tabuji, ki se že vse predolgo vlečejo.


Tag-i

Sorodni članki

Starejši in novejši članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE