Samo ena je MAMA | mama.si

Rojstvo novega družinskega člana prinese v družino vrsto sprememb. Tako tistih ugodnih, prijetnih, kot tudi tistih z bolj grenkim priokusom spoznanja za starejše otroke, da niso več edina princeska/princ svojih staršev, da je treba začeti deliti, se odrekati, počakati, se znajti drugače … Ne glede na to, koliko truda starši vložijo za vzpostavitev novega ravnovesja v družini, je to za vsakega otroka velika sprememba. Mnogi se nanjo navadijo hitro, velikokrat pa prilagoditev traja dlje.

Kaj nov otrok pomeni za sorojenca?

Prihod dojenčka za otroka lahko pomeni ogromen stres. Nekateri to celo primerjajo s tem, kot bi naš partner v družino pripeljal novega moža/ženo. Stiska se pri otroku kaže različno – kot ponovna razvada, ki se jo je otrok že odvadil (npr. grizenje nohtov), kot korak nazaj v razvoju (opuščanje samostojnosti in povečana odvisnost od staršev, ponovno močenje postelje, bolj otročja govorica), kot povečan nemir, vzkipljivost, težave s pozornostjo, uporništvo ipd.

Od kod izvira tekmovalnost?

Če nočemo, da bi nam odnosi med sorojenci povzročali skrbi, moramo razumeti, da sorojenci ne tekmujejo med sabo zaradi sebičnosti ali negativnih čustev drug do drugega, temveč zaradi potrebe po ljubezni staršev. Videti je, da si vsak otrok želi biti najljubši in največ časa ljubljen. Kdo ve, morda to izvira iz spominov na  pradavnino, ko je bilo treba tekmovati za pičle zaloge hrane. Naj bo tako ali drugače, bitke med otroci neti nezavedna tekmovalnost za ljubezen, odobravanje in pozornost staršev. Spori so normalni in niso nujno nekaj slabega. Lahko so tudi koristni, saj omogočajo učenje dragocenih socialnih spretnosti, kot je sklepanje kompromisov, pogajanje in vživljanje v sočloveka.

Poskrbite za individualno pozornost

Čas, ki ga namenite starejšemu otroku, je zelo pomemben, da začuti, da ima v družini zagotovljeno svoje mesto. Posvetite mu čas vsakič, ko ga hoče. To pravzaprav ni težko storiti. Če želi, da mu preberete pravljico, si najverjetneje želi le nekaj minut vaše nedeljene pozornosti. Po nekaj minutah mu povejte, da ga imate še vedno radi, kljub navzočnosti novega otroka (npr. »Mamici si zelo pri srcu in vedno te bom imela rada, ne glede na to, kako zaposlena sem včasih s tvojim novim bratcem«).

Priznajte mu pravico do njegovih občutkov

Ne prezrite neprijetnih občutkov, ki otroka bremenijo, ker mora vašo pozornost po novem deliti tudi z mlajšim bratcem ali sestrico. Ko prepoznate, da želi pozornost, izraža jezo, žalost ali razočaranje, mu namenite pozornost in dajte vedeti, da so njegova občutja normalna, npr. »Stavim, da si želiš, da se mamici ne bi bilo treba toliko časa ukvarjati z dojenčkom« ali »Vem, da je zate težko, da moraš biti tiho, ko dojenček spi«. Tako se bo nemudoma čutil razumljenega in dobil vašo pozornost, po kateri tako hrepeni.

Ne obdolžite za vse dojenčka

Zelo zlahka se ujamemo v to past: »Ne moreva iti na sprehod, ker dojenček spi« ali »Zdaj se ne morem igrati s tabo, ker kopam dojenčka« ali »Počakaj, da najprej previjem dojenčka« ali »Bodi zdaj tiho, dojenček spi«, a tako zanesljivo zanetimo še več tekmovalnosti med sorojenci. Ponudite raje drugačne razlage: »Zdaj ne morem, zaposlena sem« ali »Šla bova na sprehod, ko se očka vrne iz službe« ali pa samo »Ne zdajle«. Izogibajte se besedam »ne«, »ne smeš« in »nehaj« – obstajajo drugačni načini, kako obvladovati okoliščine. Imejte položaj pod nadzorom in otroka pravočasno s čim zamotite.

Ne primerjajte ju med sabo

Primerjanje poraja ljubosumje in še več tekmovalnosti. Otroci se trudijo ugotoviti, kakšni so, in si zgraditi samozaupanje, toda ta proces nič ne ovira bolj kot to, da jim rečemo, da niso tako dobri kot nekdo drug. Še posebej, če je ta »nekdo drug« njegov vrstnik ali družinski član. Takšne primerjave porajajo jezo na vrstnika ali sorojenca, ki ga odlikuje ta lastnost. Osredotočite se raje na vsakega otroka posebej. Cenite ga kot človeka, ki je edinstven, in spodbujajte njegove kvalitete in prednosti.

V prepirih ne bodite družinski razsodnik!

»Kdo je začel?« in »Kaj se je zgodilo?« sta zelo nevarni vprašanji. Po navadi ni nobene potrebe, da bi vedeli odgovor. Če boste otrokom dovolili, da vas vpletajo v spore, boste škodili odnosu, ki ga imajo drug z drugim, vi pa boste samo nezadovoljni. Prepirali se bodo namreč še bolj in dlje časa, vse z namenom, da bi dosegli, da boste enega razglasili za zmagovalca, drugega za poraženca. Pustite jih, da svoje prepire zgladijo sami in odgovornost za reševanje sporov prepustite tistim, ki jim pripada – vašim otrokom. Bolj ko se boste znali zadržati, bolj ustvarjalno bodo otroci sami znali reševali svoje spore.

Pomagajte z igro vlog

Skozi proces pogajanja in reševanja težave lahko otrokom pomagate tudi z igro vlog, ki je za odraslega lahko videti neumno, a večina majhnih otrok pri učenju socialnih veščin potrebuje pomoč in vas bo rade volje posnemala. K razmišljanju o rešitvah jih spodbudite s postavljanjem koristnih vprašanj (npr. »Kako si lahko razdelita delo, da bo vajina soba čim prej pospravljena?«). Več ko boste z otroki vadili, hitreje bodo pri iskanju rešitev enak obrazec začeli uporabljati tudi sami. Ponudite svoje predloge in pustite, da se odločijo, ali vas bodo upoštevali ali ne. Zadovoljite se z rešitvijo, ki ustreza njim.

Izognite se tožarjenju

Izognite se tožarjenju tako, da uvedete to enostavno (a zelo učinkovito) pravilo: »Razen, če se je kdo polomil ali ranil do krvi, nočem slišati, kaj se je zgodilo!« Zato, ko naslednjič kateri od otrok priteče k vam, postavite ti dve vprašanji: » Če je odgovoren ne, recite: »Potem pa mislim, da to težavo lahko rešita sama.» Samostojno reševanje spora lahko spodbudite tudi z vnaprej pripravljenimi stavki, npr. »Vem, da tole lahko uredita sama« in »Zaupam vama, da bosta našla rešitev«. Če bodo vaši otroci ves čas poslušali, da so se sposobni sporazumeti sami in najti rešitve, bodo na koncu tudi sami verjeli v to.

Preden disciplinirate, potolažite

Vzrok za izzivanje sorojenca je pogosto iskanje pozornosti staršev. Oštevanje je prav tako oblika pozornosti (četudi negativna), ki vedenje ojačuje. Zato najprej namenite pozornost otroku, ki je žalosten ali poškodovan in ga potolažite. Šele nato se posvetite tistemu, ki je konflikt zanetil. Pogovorite se z njim o občutkih in mu pomagajte ubesediti, kako se počuti in zakaj se tako vede. Izrazite empatijo in bodite razumevajoči. Izogibajte se kaznovanju, ki slabi odnos in spodbuja negativna čustva, predvsem jezo in zamero.

Spodbujajte sodelovanje

Odstranite povode za prepire z obredi in preprostimi pravili (npr. »ne trgamo si igrač iz rok«, »igrače so od cele družine«). Spodbujajte sodelovanje skozi skupinsko ali vzporedno igro. Naj se otroci igrajo blizu drug drugega. Spodbujajte deljenje igrač, ki naj bodo večinoma skupne. Vsak ima lahko le določen predmet ali odejico samo zase, sicer pa naj velja pravilo, da so igrače družinske, ne »moje« in »tvoje«. Sodelovanje spodbujajte tudi tako, da otroke prosite za pomoč pri družinskih opravilih, npr. pripravi kosila. Tako boste vsi sodelovali v skupno dobro!

Pošteno ne pomeni nujno enako

Kolikokrat ste katerega od otrok že slišali reči »To ni pošteno!«, »Njemu si dala več kot meni!«, »Zakaj še jaz ne morem dobiti dodatnega kosa?«. Otroci si ves čas prizadevajo, da bi dobili pošten delež vsega – morda tudi zaradi kakega spomina pičle zaloge hrane v pradavnini. Resničnost pa je takšna, da življenje ni vedno pošteno. Če pa že je pošteno, pošteno ne pomeni nujno enako. Prizadevanje za enakostjo je napačno in prej, ko se bodo otroci tega naučili, srečnejši bodo.

Naučite otroke raje o neenakosti in bogastvu razlik. Posvetite pozornost potrebam in željam vsakega otroka posebej. Pomagajte otroku ločiti med njegovimi čustvi in potrebami ter čustvi in potrebami drugega (npr. »Ne pritožuj se zaradi sestre. Raje mi povej, kaj ti potrebuješ«). Sebi in njim dopovejte, da ima vsak trenutke, ko je v »soju žarometov«. Včasih pač samo nekdo dobi darilo, pohvalo ali pozornost, drugi pa ne. In s tem ni nič narobe! Nikar ne mislite, da morate darila, pohvale in pozornost meriti in ves čas dajati v natančno enakih odmerkih. To bi bilo za vas nepotrebno breme, otroci pa bi si ustvarili nestvaren pogled na svet.

Pohvalite vsako prijazno dejanje

To, da se otroci lepo igrajo skupaj, zlahka spregledamo. Občutek imamo, da se je končno ponudila priložnost, da lahko do konca skuhamo večerjo, uredimo papirje ali samo uživamo v trenutku tišine. Toda prav takrat morate priti do otrok, jih objeti in jim povedati, da jih imate radi in da ste zelo veseli, ker so prijatelji. Ko otroci naredijo kaj dobrega drug za drugega, to »obesite na veliki zvon«. Otroci hrepenijo po pozornosti in odobravanju, zato boste s kratko pohvalo spodbudili pozitivno vedenje bolj kot z eno uro trajajočim oštevanjem. Tudi oštevanje je oblika pozornosti, s katero spodbujate neželeno vedenje. Bodite torej pozorni na trenutke, ko se otroci drug do drugega vedejo, kot želite, in izkoristite priložnosti, da jim poveste, kako dobro jim gre.


mag. Ranja Slamič, univ. dipl. psih.
otroška psihologinja, PRIMA POMOČ


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE