Samo ena je MAMA | mama.si

Pediatrija

V SLOVENIJI KRONIČNO PRIMANJKUJE PEDIATROV

Pediatrija na primarni ravni poka po šivih. Otroških zdravnikov, ki imajo prepolne čakalnice in pravzaprav delajo kot po tekočem traku, je premalo. Marsikje v Sloveniji jih niti ni in otroci so deležni le zdravstvene oskrbe splošnih zdravnikov. Ali je ta enako kakovostna kot pediatrična obravnava, pa je pravzaprav retorično vprašanje.

Predani strokovnjaki so gonilo razvoja

V pediatrični stroki ne manjka srčnih in prodornih ljudi, ki predano služijo svojemu poslanstvu, vendar pa so postali ujetniki sistema. Kaj neki bi na današnje stanje rekli pionirji slovenske pediatrije? Če se ozremo v čase, ko so se postavljali temelji slovenske pediatrije, je treba izpostaviti prvega slovenskega pediatra Bogdana Derča, ki je po prihodu iz Gradca, leta 1906, osnoval prvi Slovenski ambulatorij za otroke. Pomemben mejnik je bilo tudi leto 1922, ko so na zdravstvenem ministrstvu v Beogradu »požegnali«, da je v Ljubljano prišel pediater dr. Matija Ambrožič, ki je ustanovil otroški dispanzer, nato pa še posvetovalnico za matere. V 50. letih pa je pediatrija na Slovenskem dokončno zaživela, saj so oblasti upoštevale strokovne podlage za tedanji čas izredno naprednih zdravnikov.

Neenaka zastopanost pediatrov po regijah

Danes se veliko govori o pomembnosti kakovostne zdravstvene obravnave na primarni ravni, ki ne izhaja samo iz raznoraznih mednarodnih dokumentov, temveč je že stvar same logike, da ne rečem kmečke pameti. Kako pomemben je dostop do pediatra, se kot mati zavedam tudi sama. Živimo v ruralnem okolju, 35 km oddaljenem od Ljubljane, pa vendar smo že v t. i. obrobnem območju, bi se lahko reklo.

Hči je pogosto potrebovala zdravniško pomoč zaradi dihalne stiske. Do težav je običajno prihajalo v večernih urah, stanje se je rapidno poslabšalo v trenutku. Ni bilo časa razmišljati, samo odpeljati proti 20 minut oddaljenemu zdravstvenemu domu in se prebiti v prepolno čakalnico, ki je prekipevala od najrazličnejših virusov in bakterij. Otrok v nezavidljivem stanju mi je visel prek ramen, komaj mi je uspelo najti prostor, da sva se spravili v kakšen kot in počakali, da so naju sprejeli (če je bilo zares hudo, na srečo prek vrste). V vsem tem času smo bili obravnavani pri množici različnih pediatrov, ki hčerine zgodovine niso poznali. Tudi v dežurni službi smo se znašli mnogokrat – po navadi pozno zvečer. In samo upala sem lahko, da bo dežural kakšen pediater. Morda je sistem, v katerem morajo pediatri opravljati dežurno službo, ob siceršnjem pomanjkanju pediatrov problematičen, pa vendar sem bila v kritičnih trenutkih za to posebnost slovenskega sistema vesela.

Sicer v moji bližini obstaja tudi zdravstveni dom, v katerem pa pediatra ni. Za zdravstveno oskrbo otrok skrbijo kar zdravniki družinske medicine. Do letos je bila enkrat tedensko navzoča pediatrinja, ki je vodila otroško posvetovalnico, zdaj pa so še to ukinili, baje zaradi pomanjkljivo opremljenih prostorov. Zanimivo, istočasno se je popolnoma enaka zgodba – ukinitev posvetovalnice odvijala še v dveh drugih bližnjih občinah.

Pogosto sicer poslušamo tisto mantro o enaki dostopnosti zdravstva za vse, o zmanjševanju razlik med regijami, pa vendar enakost ostaja črka na papirju, v praksi pa so razlike ogromne. ZZZS za obračunavanje uporablja t. i. glavarinski količnik. Samo za ponazoritev: na enega pediatra naj bi prišlo 1500 glavarinskih količnikov, pri čemer ima dojenček višji količnik (3) kot npr. otrok po 7. letu (0,88). Razlike med regijami so že iz razloga, kot je ta, da zdravnik lahko zavrne nove paciente takrat, kadar količnik ne presega 110 % povprečne glavarine v izpostavi ZZZS, kjer deluje. Kar pomeni, da če je v konkretni izpostavi večje povprečje vpisanih pacientov, določen pediater mora sprejeti več pacientov. Sistem tako praktično predpisuje neenako obremenjenost pediatrov.

Kje se je zataknilo?

Težava pa ni od včeraj, saj pediatri sami ocenjujejo, da se sistemska podcenjenost potreb po pediatrih vleče že od leta 1992 naprej. Sistem podeljevanja specializacij danes določa zdravniška zbornica (torej se potrebe ocenjujejo na državnem nivoju – od zgoraj navzdol), nekdaj pa je impulz prišel s strani zdravstvenega doma, ki je za zdravnika, ki se je takoj po študiju zaposlil pri njih, ministrstvu predlagal specializacijo. V vmesnem času je prišlo tudi do raznih demografskih sprememb, mnogo družin se je iz mest selilo na podeželje, kar ni bilo upoštevano. Pa tudi sicer je bilo zanimanja med zdravniki za specializacijo iz pediatrije v zadnjem času vse manj.

Pediatrija pač ni tržno najzanimivejša. Problem lahko sčasoma tako postane tudi starostna struktura pediatrov.

Kaj se lahko naučimo iz tujih izkušenj?

Izkušnje iz tujine so pokazale, da na primarni ravni najboljšo zdravstveno oskrbo lahko nudi prav pediater. Nekatere evropske države, kot sta velika Britanija in Nizozemska, nista imeli posebne pediatrične oskrbe, v državah, kot sta Poljska in Estonija, kjer so pediatrično oskrbo začeli opuščati, pa so ob tem zaznali premike nazaj. Izkazalo se je, da so učinki kratkoročni, da je sicer mogoče privarčevati kakšen kovanec, vendar pa je na daljši rok takšna politika temelj za postopno uničenje javnega zdravstvenega varstva otrok. Mali bolniki niso ustrezno obravnavani, prihaja do napak in nepotrebnih napotitev v bolnišnice. Obravnava otrok je specifična, odrasli pacienti se soočajo z bistveno drugačnimi težavami kot otroci, zato je le pediater lahko ustrezno strokovno usposobljen, da kakovostno oskrbi otroka.

V Sloveniji pediatrično oskrbo na srečo imamo, pa vendar zaradi preobremenjenosti pediatrov tudi pri nas prihaja na primer do napotitev otrok v bolnišnice, ki sicer takšne obravnave ne bi potrebovali. V stanju epidemij, ko pediatru čakalnica poka po šivih in ko ne more spremljati stanja otroka s ponovnimi kontrolami, mu zato pogosto ostane le napotitev v bolnišnico. Kar pa tudi ni tako nedolžno, saj lahko otrok spotoma »nalepi« še kakšno dodatno okužbo na že tako resno prvotno stanje. Spomnim se letošnjega februarja, ko je bila hči napotena na infekcijsko kliniko ravno v času največjega porasta respiratornih obolenj. Stanje je bilo resno, zato je bila napotitev nujna, pa vendar sem bila po sprejemu v bolnišnico zelo zaskrbljena.

Z reševalnim vozilom so naju pozno zvečer pripeljali na infekcijsko kliniko, po vstopu skozi vrata pa sva doživeli prizor, ki sem ga prej že videla prek TV-ekranov, ampak v živo je še toliko hujši. Bolniki so dejansko ležali na posteljah po hodniku, naju pa so namestili v bližnjo sprejemnico, kjer sva kakšne pol ure ali še več (čas se je vlekel v neskončnost) čakali na pediatrinjo. Stiskalo me je, najraje bi pobegnila od tam, skrbelo me je, kaj je sploh s hčerko, ali bo dobila še kakšen infekt, spraševala sem se, kakšne bolezni neki imajo ti pacienti nekaj metrov stran od naju, ki sva jih lahko opazovali skozi odprta vrata, da ne omenjam občutka razčlovečenja ob pogledu na stanje, ki se je slikalo pred menoj. Marsikatera postelja v bolnišnici bi morda ostala prazna, če bi že na primarni ravni pediatri imeli dovolj časa, da bi ustrezno spremljali otrokovo stanje.

Izgorelost med pediatri?

Ko pripeljemo bolnega otroka k pediatru seveda (upravičeno) pričakujemo, da bomo sprejeti v skrbne, sočutne, človeške in razumevajoče roke. Opravila sem mini raziskavo po spletnih forumih o tem, kaj starši cenijo pri pediatrih in prišla do odgovorov, kot so: pristop, temeljit pregled, strokovnost, da mu nič ni odveč, da odgovori na vsako, tudi neumno, vprašanje, prijaznost, da se zna približati otroku, občutek za otroke in starše v smislu primerne komunikacije, delo s srcem ipd. Po drugi strani pa sem pregledala tudi izjave raznih pediatrov, ki so ocenili, da je pri njihovem delu pomembno zlasti to, da se znajo pravilno približati otroku, za kar pa potrebujejo čas in potrpljenje. Močno si želijo in se trudijo v smeri, da se otroci pri njih dobro počutijo.

Stanje, ko pediater kot po tekočem traku sprejema male paciente, jih napotuje sem in tja, ima le nekaj sekund časa, da preuči diagnozo in že piše recept, se ubada še z novostmi, kot je pisanje e-recepta, obenem pa mora ohraniti raven energije, da lahko dostojno in človeško obravnava paciente, je dolgoročno nevzdržno. Delo v takšnih razmerah je težko in stresno. Nosijo izjemno odgovornost, časa za podrobno proučitev ni, hitro lahko pride do napake. Nedvomno si naši mali sončki, prihodnost naše družbe, zaslužijo, da so obravnavani v miru in brez hitenja, pediatri pa jim to lahko zagotovijo, če imajo primerne delovne pogoje. Težko je namreč delati v nenehnem hitenju, napetosti in strahu, da so kje kaj spregledali. Zato resnično nujno potrebujemo več pediatrov.

celo leto zdrav

Za pojasnilo smo zaprosili Ministrstvo za zdravje, kjer so nam povedali:

Kako se bomo v Sloveniji rešili problema pomanjkanja pediatrov? Ali Ministrstvo v zvezi s tem pripravlja kakšen načrt oziroma strategijo?

Delovna skupina je v letošnjem letu podala strokovna izhodišča za bodoči razvoj na tem  področju. Problem, da na primarnem nivoju trenutno primanjkuje pediatrov,  je  izrazito regionalno specifičen. Pomanjkanja na primarnem nivoju ni zaslediti v urbanih centrih, pač pa na določenih geografskih območjih, zato bo potrebno v bodoče upoštevati različne dejavnike za načrtovanje in zagotavljanje vzdržnosti zdravstvene mreže na teh področjih, saj so se dosedanji pristopi izkazali za premalo učinkovite. Izhodišča, ki jih je stroka v zadnjih letih pripravljala, in v letošnjem letu ponovno potrdila, služijo Ministrstvu za pripravo ukrepov na tem področju, tudi skozi spremembo zakonodaje.

Nas v prihodnje čaka še večji upad števila pediatrov ali se stanje izboljšuje?

Celokupno stanje dostopnosti do pediatrov na primarni ravni je sicer zelo dobro, so pa razlike v dostopnosti na določenih geografskih območjih. Stanje se izboljšuje tudi zaradi nedavno sprejetega sklepa, da se poveča število specializacij ravno iz tega razloga, ker gre za intervencijski ukrep, dolgoročno pa je potrebno spremeniti način načrtovanja in upravljanja mreže pediatrov.
Na dan 31. 5. 2015 smo imeli v Sloveniji 238,05 programa pediatrije, povprečno število opredeljenih oseb na tim pa je bilo 1.859,55. Strokovni normativ, ki ga je za prehodno obdobje 2014 – 2018 postavila delovna skupina, ki je pripravila Javno mrežo primarne zdravstvene dejavnosti v Republiki Sloveniji – področji ambulantne splošne oziroma družinske medicine (SADM) in pediatrije na primarni ravni (PED), je 1.500 opredeljenih oseb ali 2.000 glavarinskih količnikov na en program, kar koli od tega tim prej doseže, z opombo, da se pri tej obremenitvi ne upošteva sočasno delo v terenski NMP.

Kakšni so po vašem mnenju razlogi, da je do sedanje situacije prišlo?

Delovna skupina je v dokumentu med drugim opozorila na neobstoj mehanizma, ki bi specialiste pediatrije zadržal na primarni ravni. Velik problem je namreč, da se zdravniki specialisti pediatrije po končani specializaciji zaposlujejo predvsem na sekundarni ravni, primarna raven pa je zapostavljena.


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE