Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_93240322Otroci med drugim in petim letom starosti pogosto jecljajo, saj njihove misli prehitevajo njihov jezik. Temu pravimo fiziološko oziroma razvojno jecljanje. Takšna govorna motnja običajno izgine in večinoma ni povezana s pravim jecljanjem, ki se največkrat pojavi v šolski dobi.

Fiziološko jecljanje, ki je značilno za malčke in predšolske otroke, se kaže z zatikanjem besed, ponavljanjem začetnih glasov v besedi, zlogov in besed ali pojočim izgovarjanjem samoglasnikov. Do takšnega jecljanja pride, ker bi otrok rad povedal več in hitreje, kot zmore njegov govorni aparat. Do petega leta (ali nekoliko kasneje) sicer izgine, vendar do takrat ne moremo zagotovo vedeti, ali gre za prehodno zadevo ali je to že začetek resne govorne motnje oziroma pravega jecljanja. Zato je vsekakor dobro, da otroka oceni logoped – na sistematskem pregledu in v sklopu vrtca. Če pravo jecljanje odkrijemo hitro, ga tudi najhitreje odpravimo ali močno zmanjšamo.

 Kaj povzroči jecljanje?

Jecljanje je oblika netekočega govora (disfluentnosti), kar 60 odstotkov vseh, ki jecljajo, pa ima to napako prirojeno, saj je v družini že kdo, ki jeclja. Na pojav jecljanja vplivajo tudi druge težave z govorom, splošni razvoj ter okolje, na primer življenje v dvojezični družini, tudi otrokove psihološke lastnosti (npr. plašnost) in neprijetni dogodki (smrt v družini in podobno).

 Kaj se dogaja?

Pri ljudeh, ki jecljajo, poteka tvorba in procesiranje jezika v različnih delih možganov, težava pa je v načinu, kako se sporočila iz možganov skladajo s sporočili za gibanje mišic in delov telesa, ki jih potrebujemo za govor. Pri govorjenju ali pred njim se govorni organi nenadno skrčijo, ti krči pa povzročijo zastoj in težave z dihanjem. Tako človek med govorom večkrat ostane brez sape, njegov govor pa je pretrgan in zatikajoč. Seveda se trudi, da bi te krče premagal, zato kaže nenavadne gibe, kot so mežikanje, trzanje, spakovanje in ukrivljanje ustnic ter gubanje čela.

 Zakaj je jecljanje še posebej problematično?

Medtem ko večina otrok do vstopa v šolo preraste tako imenovano razvojno jecljanje, se pri nekaterih razvije pravo jecljanje. Ti otroci ne morejo enakovredno razvijati svoje komunikacije z drugimi, pa tudi družabni odnosi so slabši – otroku je zaradi jecljanja verjetno nerodno, drugi pa znajo biti hitro neprijazni in ga zaradi jecljanja dražiti. Takrat je nujen pogovor z učiteljem oziroma vzgojiteljem, ki naj bi otroku pomagal, da se vključi v skupino, hkrati pa lahko tudi zmanjša število otroku neprijetnih situacij, v katerih jeclja. Situacije, v katerih je otroku neprijetno in ga je strah, še hitreje privedejo do govornega krča in jecljanja (Zato otroci v šoli jecljajo precej pogosteje kot doma, ko se počutijo varne in jih ne skrbi za mnenja sovrstnikov.).

 Kdaj poiskati pomoč?

Že v obdobju razvojnega oziroma fiziološkega jecljanja je treba ob sumu na morebiten razvoj pravega jecljanja obiskati logopeda – če otrok pri treh letih pogosto jeclja, če se stanje ne izboljšuje ter kadar govor spremljajo gibi obraza in telesa, ki nakazujejo krč govornega aparata. Sicer je glede na sistematiko nujno, da logoped otroka oceni šele pri petih letih.

 K strokovnjaku je treba tudi, če pri petletniku opazite takšne znake:

– nepotrebno ponavljanje celih besed in celih fraz;

– ponavljanje zvokov in zlogov je vse pogostejše;

– podaljševanje besed;

– govor postane včasih fizično izjemno naporen;

– obrazne mišice so pri govoru zategnjene;

– napetost povzroči, da se govor konča s cvilečim glasom ali z neprimerno jakostjo;

– izogibanje situacijam, v katerih bi moral govoriti;

– izogibanje težjim besedam iz strahu pred jecljanjem.

Kaj je brbotanje?

Brbotanje je jecljanju podobna motnja v govoru, kjer sta ravno tako motena ritem in hitrost govorjenja. Ker misli prehitevajo govor, otrok prične z drugo mislijo, še preden zaključi prvo – in posledica je nerazumljiv govor. Da bi ga odvadili brbotanja, ga moramo naučiti, da pri govoru ter kasneje pri branju in pisanju ni zaletav ter površen, temveč čim pozornejši.

Nasveti za starše

1. Od otroka ne zahtevajte, da govori samo natančno in pravilno – dovolite, da je govorjenje nekaj, v čemer uživa.

2. Kadar imate čas za pogovore, se temu popolnoma posvetite – naj vas ne motijo televizija in druge reči.

3. Z otrokom govorite zelo počasi in potrpežljivo. Bodite mu zgled, da se bo tudi sam naučil takšnega govora, ki mu pomaga govoriti tekoče.

4. Otroka nikoli ne zasmehujte in ne ponižujte.

5. Do otroka se vedite kot običajno – jecljanje je zgolj govorna motnja in ni povezana z intelektualnimi sposobnostmi, zato ne mislite, da je otrok od drugih bolj »počasen« ali celo manj inteligenten.

6. Izogibajte se opozorilom, kot so »govori počasneje«, »vzemi si čas«, »globoko vdihni« … Ta opozorila so dobronamerna, vendar postane otrok zaradi njih še bolj pozoren na trenutno težavo, kar lahko pripelje do frustracije.

7. Kadar je otroku neprijetno in začenja jecljati, ga spodbudite k aktivnostim, ki ne zahtevajo veliko govorjenja, ter ga nikar ne silite h govorjenju ali glasnemu branju.

8. Med govorom ga ne prekinjajte in od njega ne zahtevajte, da vse ponovi od začetka.

9. Nikar mu ne govorite, da naj malo premisli, preden začne govoriti – saj ni neumen!

10. Kadar se pogovarjate z otrokom, imejta stik z očmi. Ob njegovih težavah se ne obrnite proč in se ne razburite.

11. Otrok naj govori sam – torej nikoli ne dokončujte besed in povedi namesto njega.

12. Kadar vam kaj razlaga ali odgovarja na vaše vprašanje, mu dajte dovolj časa.

Z otrokom se vedno pogovarjajte tako, da se bo čutil ljubljenega in sprejetega, torej ga vedno dobro poslušajte ter mu dajte dovolj časa, da se izrazi. Tako bo imel več veselja do umirjenega govorjenja. Ker mu bo umirjen govor brez strahu lepo uspeval, si bo pridobil potrebno samozavest za izboljševanje govora tudi v manj znanih situacijah. Otrok naj vam vedno zaupa, da ga ne boste grajali, in tako bo vse bolj zaupal tudi sam sebi.

 

Petra Novak

 

 

 

 

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE