Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_24415321[1]-zobki

 

Pozdravljeni!

Moja hči je stara 2 leti in 3 mesece. Pred kratkim je začela svojo frustracijo izražati tako, da z roko zamahne proti meni in tudi drugim. Že za dobro jutro recimo, ko se mora preobleči, in ji to ni po godu, z roko kar zamahne po moji glavi. Po vrtcu je še huje. Verjamem, da se je tega »naučila« v vrtcu in zdaj to tudi doma z veseljem uporablja. Ko to naredi, z velikim zanimanjem opazuje mojo reakcijo. Povem ji, da to ni prav in da se to ne dela, ampak to je, kot bi pihnil v orkan. Samo užaljeno se nakremži. Še najbolj jo od tega odvrne, če rečem, da sem žalostna, in potem me celo poboža. Ampak potem spet naredi enako. Ne vem, kako naj se s tem spoprimem. Poskusila sem tudi z odmori –takrat se seveda razjezi do konca, potem umiri in pride k meni, kot da ni nič. Ne vem pa, kakšno sporočilo s tem dobi. Zadnjič sem celo naletela na članek o tem, kako je odmor za otroka lahko škodljiv, ker se počuti zapostavljenega? Ne vem pa, če bo dovolj, da ji bomo le vsakič prigovarjali, da razumemo, da je jezna, ampak da se to ne sme?

 

Spoštovana mama!

Vaša malčica je začela frustracijo izražati s tem, da vas udari, česar pa je niste naučili vi, ampak je ta način spoprijemanja z notranjimi občutji opazila v vrtcu. Dve leti stari otroci gotovo niso še spretni, predvsem pa njihovi možgani niso razviti, da bi znali tisto, kar občutijo, sprejemljivo izraziti. Kar jih »tišči«, skušajo »spraviti iz sebe« in iščejo poti, kako to narediti. Nekateri otroci pri tej starosti že zmorejo povedati marsikaj, drugi govorijo par besed, spet tretji poznajo le mama in oče, četrti ne govorijo še čisto nič.Otroci so zelo različni. Izražanje čustev preko verbalne komunikacije pa ni tako enostavno. Starši pogosto otroka sprašujemo »Zakaj jokaš?«, »Zakaj me udariš?«, »Pa zakaj…«, a otroci ne samo da ne znajo tega povedati, tudi ne vedo, zakaj to počnejo. Zato moramo otroku pomagati, da tista silovita občutenja začne tudi izražati sprejemljivo. Kot pravite, se sprašujete, ali je res dovolj, da otroku vsakič prigovarjate, da je sicer lahko jezna, da udariti pa ne sme. Zdi se, da nikamor ne pridete. Vse gre počasi. Vsekakorimate nekaj izhodišč, na katere ste lahko pozorni: pravite, da otrok opazuje vašo reakcijo. Kakšna je? Ji mirno poveste, da se to ne dela? Potem se nakremži. Kako je vam ob tem, da se hčerka »nakremži«? Kako vi reagirate? Če ji poveste, da ste žalostni, vas potolaži. Kako pa je vam pri tem? Kaj potem naredite?

Kako bi lahko vi spremenili odziv na njen udarec? Kaj bi bilo, če zelo odločno primete rokico in z »močnim« (ne s kričanjem) glasom rečete »to se ne dela«, jo takrat resno pogledate v oči, tako resno in odločno kot da bi otrok prijel za lonec vrele vode in ga hotel razliti? Se lahko že pred njenim odzivom osredotočite na to, da je njen udarec »nevaren«? Če pomislite nase, kako reagirate, ko otrok skuša zdrveti čez cesto? Je morda reakcija podobna kot pri udarcu, ki ga dobite v glavo, ko jo preoblačite? Najtežje je seveda vztrajanje ob svojem »ne«. Gotovo pa je potreben čas, da otrok spozna, kako drugače lahko izrazi svojo jezo.In pri tem ji načine lahko pokažete.

Odmori oz. t.i. “time-out”

Pišete, da ste poskusili z odmori, ki so v zadnjih nekaj letih postali »moderni«, predvsem pa dokaj enostaven način pri odpravljanju težavnega vedenja. Otroka naj bi za toliko časa, kolikor je star, poslali v sobo ali na neki prostor v osamo, kjer naj bi se umiril in razmislil o svojem vedenju. Kot opažate, nekateri strokovnjaki opozarjamo na škodljivost te tehnike. Otroka namreč ločenost od staršev (predvsem malega otroka) lahko potisne v še večjo stisko, raven stresnega hormona se še poveča (to potrjujejo raziskave), otrok pa se nauči, da so njegova čustva nesprejemljiva. Vprašanje tudi je, kaj narediti po dveh minutah dvoletnika, ko se ne pomiri in se njegov jok v sobici le še stopnjuje in nas celo kliče na pomoč…Tehnika naj bi se uporabljala previdno, redko in pogosto za tiste stvari, ki so ekstremne ter pri starejših otrocih, pri katerih je opaziti manipulacijo. Zna pa se zgoditi, predvsem pri starejših, da jim je odmor v sobi nagrada in ne kazen, saj najdejo tam bolj zabavne stvari od maminega kričanja…

Predlagam vam, da se držite tega, da se ne odzovete agresivno, ampak ste zelo odločni pri tem, ko otrok dvigne roko. Verjamem, da bo polagoma svoje vedenje opustil.

Nikar pa se ne primerjajte s tistimi starši, katerih otroci nikoli ne udarijo ali pa jim že ob prvi razlagi, da se to ne dela, uspe pokazati, kaj se sme in česa ne.Niti si ne nalagajte občutka, da ste vi krivi ali morda da so »agresivni« načini izražanja jeze del otrokove osebnosti. Otroci so zelo različni in njihovi(za družbo) nesprejemljivi načini izražanja notranjih frustracij v predšolskem obdobju ne pomenijo, da se bodo ti nadaljevali tudi kasneje.

Srečno!

Dr. Nataša Rijavec Klobučar, spec. zak. in druž. terapije

Družinski center Stik

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE