Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_70233058

 

Pozdravljeni!

 Zanima me, kako majhen otrok doživlja konflikt oz. napetost med staršema. V knjigi Jasperja Juula sem prebrala, da konflikti otroke spravljajo v tesnobo in jih navdajajo z občutki krivde. Moja hči je stara 21 mesecev. Opažam, da kadar prideva z očetom iz službe in načneva pogovore o službi, ki pogosto potekajo z bolj »razburjenim« tonom, hči na primer prekine s svojim prepevanjem. Ko jo pogledam, gleda stran, vendar se mi zdi, da se »samo dela«, da ne posluša, če lahko temu tako rečem. Enako se zgodi, če se s partnerjem kdaj sporečeva oz. usklajujeva glede načina vzgoje in ravnanja z otrokom. Pri nama pač ni tako, da bi eden vodil in drugi sledil, vedno usklajujeva poglede, kadar so ti različni. Zanima me, ali lahko otroku res škoduje, če se starša prerekata vpričo njega? Ali je prav, da takšne stvari rešujeva pred njo, ali poskusiva raje vse prihraniti za pozneje, ko bo na primer spala? Po drugi strani se mi zdi to nesmisel, ker se potem pogosto sploh ne rešujejo in se le ponovijo. Vsak človek je kdaj slabše volje in bolj razdražen in nemogoče je po svetu hoditi s konstantnim nasmeškom, verjetno mora to spoznati tudi otrok, ali ne?

 

Odgovarja: dr. Nataša Rijavec Klobučar, spec. zakonske in družinske terapije

Spoštovana mama,

res je, da strokovnjaki danes veliko pišejo(mo) o tem, kako imajo konflikti med staršema negativne posledice za otrokov razvoj, pri katerih pa veliko vlogo igra pogostost in način reševanja konfliktov, pa tudi to, ali se konflikti nanašajo na naše vsakdanje življenje in ali so globoko zasidrani v našem partnerskem odnosu. Za otrokov optimalni razvoj je namreč pomembno ozračje, v katerem otrok živi vsak dan. Po drugi strani pa strokovnjaki opozarjamo tudi na to, da otrok ne sme živeti v izoliranem okolju, v katerem bi bil izvzet iz stisk in razočaranj. Če je tako, otroci stopajo v svet neopremljeni za soočanje s konflikti in doživljajo stiske ob že manjši oviri. Potem nastanejo t. i. razvajeni otroci.

Starši smo model otroku pri oblikovanju njegovih strategij upravljanja s konflikti. Ob starših bo spoznal, kako se rešujejo konflikti, kaj se naredi z nesoglasji, kako se usklajuje družinsko življenje ipd. Se od konfliktov beži ali se jih rešuje? Mama in oče morda nikoli ne zakričita in rešujeta nesporazume le z mirnim tonom. Nesporazumov morda sploh ni ali jih ne sme biti? Res je, prekrivanje ali prestavljanje konfliktnih tem velikokrat ustvari le napeto stanje, ki pa ga otrok čuti. Točno »ve«, ali sta mama in oče pomirjena ali morda napetost tlačita. Otrok čuti, kdaj smo pristni in kdaj »hodimo po svetu z nasmeškom« – z nasmeškom, ki je umeten, zaigran.

Seveda pa ob naših napetostih ne bo vesel, umirjen in zadovoljen, ampak bo tudi od nas »zahteval«, da kaj naredimo s to napetostjo; zato ob naših konfliktih otrok pogosto išče pozornost, pretrga z dejavnostjo ali pa »skače po nas«. Otrok hoče, da ga pomirimo, ga morda objamemo ali pa si le »vzamemo prostor in čas«, da se pošteno skregamo. Vsekakor se po »burnem razpravljanju« z možem popolnoma posvetita hčerki, ji pokažite, da je vse v redu med vama, da se imata rada (objem, poljub ni nikoli odveč) in da ni nič hudega, če se kdaj sporečeta. Zagotovite ji, da se nista sporekla zaradi nje, četudi se tema vrti okrog vzgoje. Saj v resnici ne gre zanjo, temveč za vajin odnos do nje.

Pomemben je torej način, kako konflikte rešimo in kako reagiramo po njih. Si ob tem vse zmečemo v obraz, tudi tisto, česar nismo mislili? Se potem znamo zbližati ali morda kuhamo mulo? Vsekakor imate »dovoljenje za konflikte«. Pogosto je bolj razdiralno to, da se konfliktom izogibamo, kot to da jih kdaj pa kdaj tudi pred otrokom nekonstruktivno rešujemo. Vsi smo krvavi pod kožo in včasih ne zmoremo reagirati drugače. A pomembno je, da smo pristni; da se znamo ob napakah otroku (in tudi partnerju) opravičiti in da zmoremo otroku povedati, kdaj nismo ravnali prav. To je za otroka dragoceno bolj kot naše prizadevanje, da bi »zaigrali« srečen obraz takrat, ko ga v resnici ne čutimo.

Konflikti so torej potrebni zato, da se otrok »izbrusi« za kasnejše življenje, ob tem pa je naša reakcija, naše ravnanje z otrokom tisto, kar mu pokaže, kaj naj s konflikti naredi in kaj naj naredi z neprijetnimi čustvi, ki jih občuti, ko je ozračje naelektreno. Srečno!

 

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE