Samo ena je MAMA | mama.si

TANTRUMMnogi starši imajo otroke, ki so polni energije, živahni in »živi«, neutrudljivi. Še posebej je lahko vsakdanje življenje naporno, ko malčki pridejo iz vrtca prepolni energije, skačejo in norijo naokoli, mi pa izmozgani in potrebni nekaj minut počitka iščemo rešitve – in morda pomislimo, da je naš otrok hiperaktiven.

 Je vaš otrok hiperaktiven ali samo živahen?

Prepogosto starši svoje živahne in nemirne otroke označijo kot hiperaktivne. A običajna živahnost, ki jo najdemo pri otrocih pri različnih starostnih stopnjah, ni hiperaktivnost.

Hiperaktiven otrok je tisti, ki s svojo »povečano aktivnostjo« izstopa od vrstnikov in moti svojo okolico, ob tem pa doživlja kombinacijo različnih simptomov.

Pri večini otrok pride motnja pozornosti s hiperaktivnostjo do izraza šele z vstopom v šolo, ko mora otrok sedeti pri miru, se osredotočiti na določeno nalogo in se skoncentrirati na delo, navodila in snov. Naši dvoletniki, ki ne zdržijo pri miru niti sekunde, niso hiperaktivni.

 Znaki hiperaktivnosti

Hiperaktivnost najpogosteje povezujemo s:

– pretirano telesno aktivnostjo,

– razdražljivostjo,

– izrednimi težavami s spanjem,

– hranjenjem,

– težavami s pozornostjo in koncentracijo.

Otrok ne dokonča ene stvari niti ne zmore slediti navodilom; veliko se giblje, teče, skače, se meče ob stene; razbija stvari; neprestano govori; hitro menja igrače in se ne »zamoti« z eno igračo; menja dejavnosti; izgublja stvari; noče se ljubkovati; ne zmore sedeti na miru; včasih je zelo impulziven, napadalen ipd.

Ob tem se sprašujemo, kaj pomenijo »pretirana« telesna aktivnost, uničevanje in izgubljanje predmetov, nagnjenost k poškodbam, ignoriranje naših napotkov. Naštete značilnosti najdemo namreč skoraj pri čisto vsakem otroku v njegovem normalnem odraščanju.

Če želite na hitro testirati svojega triletnika, za katerega se vam zdi, da ima večino naštetih simptomov, lahko naredite preizkus: Posedite ga pred njegovo najljubšo risanko.

Hiperaktiven otrok je ne bo zmogel gledati in bo tipkal po daljincu in menjal programe (če to že obvlada), vaš živahen škrat pa se bo potopil v slike na ekranu in »zdržal« nekaj minut, čeprav ni rečeno, da bo prišel do polovice pravljice. Če vašega »živčka« risanka ne zanima, ponovite test čez kakšen mesec. Vsak nadobudnež, čeprav presega vaš okus »zdrave mere živahnosti«, še ni hiperaktiven!

 Zanke, v katere se ujamemo …

Etikete, ki jih prilepimo drug drugemu in tudi na svojega otroka, pa nam večkrat služijo kot sredstvo za to, da rešujemo sebe in otroka. Kolikokrat je hiperaktivnost lahko izgovor, ker ne obvladamo svojega otroka? Ga morda damo v varstvo, ker je preveč naporen, neobvladljiv in v naših očeh hiperaktiven? Kolikokrat nam diagnoza pomaga, da laže razumemo sebe, ker ne moremo več loviti svojega dvoletnika, ki poln energije zahteva našo odzivnost, pripravljenost, da se ukvarjamo z njim, ko »najeda« našo potrpežljivost ob stotem vprašanju: Zakaj? Priznajmo, kako nam je, ko dirja po trgovini in vrešči naokrog, mi pa ga skušamo umiriti. Koliko lažje je reči Ah, je hiperaktiven, ne more drugače kot si reči Ne vem, kako; naporno je; ne znam; ne morem več …

 Ko otok ne more biti pri miru …

Veliko predšolskih otrok se vsaj občasno vede impulzivno, težko usmerijo pozornost za več časa na eno stvar, se pogosto podijo, plezajo, težko sedijo pri miru in so nenehno v gibanju.

Zakaj je tako, razlaga nevroznanost, ki pravi, da je to stopnja razvoja in posledica predvsem nezrelih možganov, ki pa se v prvih letih otrokovega življenja intenzivno razvijajo.

Kljub temu pa to ni nobena tolažba staršem, ki jim ne uspeva otrok »spraviti v red«. Lovljenja v restavraciji, podenja po gledališču in skakanja po postelji res ne moremo spregledati, otroci pa nikakor ne slišijo naših že tisočkrat ponovljenih besed.

Kaj pa lahko naredimo? Poskrbite za dovolj gibanja, pomislite, na katera javna mesta je vredno iti (lahko gledališče prestavite za kakšno leto, če otroka ne zanima), poiščite restavracije, ob katerih so igrišča, kjer se bo otrok zdirjal, vzemite s seboj zanimive stvari (npr. knjigico, barvice) ali kakšno igračko, s katero se otrok že dolgo ni igral, tja, kjer veste, da bo moral sedeti (če je otroku dolgčas, bo hitreje nemiren). Ko potujete, naredite pogoste odmore in si izmislite igrice, s katerimi boste preganjali dolgčas v avtomobilu. Pri dolgočasnih opravilih postavite cilje (v trgovini npr. mu dajte listek, naj sam išče med policami). Razmislite o prehrani otroka – sladkarije in aditivi v hrani naj bi živahnost povečevali.

Otrokova potreba po skakanju, tekanju in plezanju z odraščanjem zbledi in večina otrok se z razvojem tudi umiri. Kaj pa hiperaktiven otrok?

 Vzroki, pogostost in pomoč hiperaktivnemu otroku

Vzroki za motnjo so kompleksni; pogosteje se pojavlja pri dečkih kot pri deklicah, večina strokovnjakov pa meni, da zajema 3-5 odstotkov populacije. Ko otrok stopi v šolske klopi, se hiperaktivnost, še posebej če se ji pripoji še motnja pozornosti (t. i. ADHD), še najbolj izrazi in preplete s precejšnjimi težavami, kot so motnje branja, pisanja in računanja. Vprašanje seveda je, kako prepoznati hiperaktivnega otroka in otroka, ki je samo »živec« in ne opravlja svojih dolžnosti, pa bi jih lahko. Ob tem gre za pomembno vlogo sodelovanja med učiteljem in staršem, ki si ne zatiskata oči ne pred eno možnostjo in niti pred drugo.

 Kako pomagati hiperaktivnemu otroku?

Otrok s hiperaktivnostjo doživlja dobre in slabe dneve, obnaša se »po vremenu«, saj ga sončni žarki bolj umirijo. Lepo vreme ga kliče na zrak, v gibanje. To je tisto, kar potrebujejo hiperaktivni in živahni otroci. Prav to gibanje lahko vključimo v vsakdanje življenje (ne zgolj šole, ki delo oblikujejo tako, da se hiperaktiven otrok več giba).

Hiperaktiven otrok potrebuje spodbudno okolje; grajanje, kaznovanje in odklonilno vedenje njegovo stanje le poslabšajo. Prvi korak je, da se starši spoznajo z motnjo in se ob tem otresejo tudi svojih morebitnih občutkov krivde ter otroka vidijo z drugačnega zornega kota. Poiščejo naj pomoč in podporo zase in za otroka (šola, strokovnjaki).

Ob ustrezni pomoči, opori in prijetni domači klimi se ti otroci lahko razvijejo v samostojne in uspešne posameznike, saj so običajno prav tako inteligentni kot njihovi vrstniki ali celo nadpovprečni.

V odraslosti tako ne bodo prikrajšani, če se seveda k njihovi motnji ne prikradejo še druge težave, znaki motnje pa v zgodnji odraslosti največkrat tudi izzvenijo.

Hiperaktivne motnje se sicer ne da zaustaviti, lahko le pomagamo otroku, da svoj nemir in razdražljivost sprosti. Tu imajo svoje mesto šport, telesna aktivnost in »lepo vreme«, ki ga sicer ne moremo pričarati, lahko pa ustvarimo tople odnose, v katerih bomo razumeli otrokovo posebnost in pripomogli, da se stanje ne bo poslabšalo do mere, ko bi otrok potreboval tudi zdravila.

dr. Nataša Rijavec Klobučar, spec. zakonske in družinske terapije

 

 

 

 


Tag-i

PRIJAVI SE NA E-NOVICE