Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_59559733

V zadnjem desetletju (in še več) lahko opazimo vedno več priročnikov, knjig in revij o vzgoji otrok, pa tudi forumi o starševstvu in vzgoji so precej obiskani. Sodobni starši posegajo po nasvetih strokovnjakov, eni bolj drugi manj (tretji nikoli), vsi pa si želijo biti dobri starši in vzgojiti svoje otroke »kar se da najbolje.«Ob tem so priročniki o vzgoji« lahko koristna opora, lahko pa dodatno breme, ki starše včasih samo zbega.

 Priročniki kot spodbuda ali ovira

V stiski ob vzgojnim dilemah veliko staršev poseže po priročnikih, pobrska po internetu ali poišče strokovnjaka za pomoč. Zadovoljni so, da dobijo kakšno usmeritev ali včasih zgolj pomiritev. Čeprav se trudijo biti s svojimi otroki čim boljši, jim omogočiti prijetno okolje za razvoj, se marsikdaj ustrašijo lastnih napak.

 Ko nagajivi mladostnik izzove v materi in očetu izbruhe besa ali pa ko malček cepetaje v trgovini izsiljuje igračo (in pogosto spravi starše v brezizhoden položaj), se starši za svojo neustrezno potezo, ki jo v tistem trenutku spontano naredijo, počutijo krive. Slabim občutkom pa lahko takrat prilivajo olje na ogenj tudi napotki in nasveti iz različnih strokovnih in manj strokovnih knjig, revij, medijev…

Sami priročniki seveda niso škodljivi; iz njih se lahko starši veliko naučijo, pridobijo ideje in možnosti za vzgojne prijeme. Znanje in spretnosti, pridobljeni iz literature, izkušnje drugih staršev, pogovori na internetu ipd. so vsekakor koristna in bogata spodbuda očetom in materam. A v kočljivih situacijah, ko sta starša občutljiva, ju nasveti, kaj vse bi morali narediti in kako bi bilo treba vzgajati, lahko spravijo s tira. Zato je potrebna kritičnost do ponudbe.

 Ohraniti zdravo kmečko pamet

Vsa množica informacij gotovo pomaga,da se starši bolje znajdejo v svoj novi vlogi; posebej še informacije, ki so povezane s prehrano, nego otroka, pa tudi z oblikovanjem otrokove osebnosti, posebno če ohranijo»zdravo kmečko pamet » (in kritičnost do informacij!) in ne podležejo pritiskom kapitala. Izkušeni starši (torej, z malo večjimi otroki) znajo povedati, da je za otrokov razvoj še najmanj pomembna barva njegovih oblačil, znamka kolesa in preplačana vrednost vozička. A pritiski so. Vsepovsod. Zato »zdrava kmečka pamet«pri prebiranju vsega, kar ponuja svet, ni odveč.

Neka mamica je svojo zgodbo delila s skupino staršev. Povedala je, kako je imel njen trimesečni dojenček vneto ritko. Nobena kremica ji ni pomagala, niti zamenjava plenic niti nasveti drugih staršev. Posvetovala se je s kolegico, ki jo je vprašala, kaj naredi pri previjanju. »Kot piše v knjigi,« je odvrnila mamica. »Ko se zbudi, je običajno plenica polna, potem ga previjem in spet nahranim. Po hranjenju se seveda spet pokaka. A v knjigah piše, naj ga po hranjenju ne previjamo.« In potem je dojenček še nekaj ur v pokakani plenici, plenični izpuščaj pa seveda ne izgine.

S kritično presojo knjig bi prepoznala, da je lahko postopek drugačen, kot narekuje priročnik, ki ga je imela doma. A včasih je strah v prvih mesecih prevelik, da bi »naredili po svoje« in si zaupali, da bomo naredili »prav«, če bomo sami razmislili o ustreznosti nasvetov, ki nam jih ponujajo drugi.

 Kritika priročnikov

Kritičen pogled do vzgojnih pripomočkov in prijemov pa najdemo tudi v znanstvenih krogih, čeprav kritik na »policah za starše« ne boste našli pogosto.

Teorij o vzgoji je mnogo. Vsak strokovnjak gleda na vzgojo iz svojega zornega kota. Na otroka je mnogo pogledov. Nekateri kritiki pedagoških učbenikov npr. opozarjajo, da otroke opazujemo skozi »odrasle oči« in ne vemo, kaj je za otroke resnično dobro.

ucenje stevilkSpet drugi nas opominjajo, da je v svetu kapitala »biznis z otroki« v razcvetu. Med njimi velja omeniti Franka Furedija, ki v knjigi Paranoidno starševstvo (Paranoid Parenting)prikaže kar nekaj raziskav, ki nasprotujejo poveličevanju »prvih treh let otrokovega življenja kot odločilne za razvoj«. Predstavi zmote o različnih vzgojnih prepričanjih. Npr. tistega ot.i. Mozartovem efektu (poslušanje njegove glasbe naj bi povečalo inteligentnost), ki se je izkazal za mit; ustvarilo ga je namreč »napihovanje« medijev in nima povezave z izboljšanjem inteligentnosti.

Proizvajalcem različnih izdelkov za »izboljšanje pameti« pa se je gotovo izboljšalo stanje na bančnem računu. Tudi npr. teorije o razvoju odraslega človeka so v prid Furedijevim trditvam. Včasih preberemo »raziskava je ugotovila…«, pa nič ne vemo, za koga to velja. Hitro se lahko izgubimo v stvareh, ki niso pomembne za otrokov razvoj. Saj res ne moremo verjeti, kaj je res in kaj ne! In včasih ne bi bila odveč kakšna podčrtana misel v priročnikih, ki daje staršem poleg odgovornosti tudi zagotovilo, da niso vedno vsega krivi, da čisto vse njihove napake vendarle ne bodo povzročile otroku travm.

Danes je namreč veliko govora o bolečih izkušnjah iz otroštva. In nehote se kaže s prstom na starše, morda išče krivca in pri tem pozablja, da je vsak odrasel odgovoren za svoje življenje. Tudi za to, kakšne odnose bo oblikoval s svojimi starši v odraslosti.

Psihoterapevti vemo, da se temelji, zgrajeni v otroštvu, dajo renovirati. In »stiske iz otroštva« ne povzročajo vsakemu človeku težave v odraslosti. Več dejavnikov vpliva na razvoj. Ni vzroka in posledice. Vse je vzajemno. A to je spet druga teorija.

 Družina se spreminja.

Včasih se zdi, kot da so današnji otroci preveč zahtevni, starševstvo pa postaja neobvladljivo poslanstvo. Zdi se, da je bilo v preteklosti lažje. Vsaj takrat, ko sta palica in grožnja bila »normalen« vzgojni pripomoček. Vse se je spremenilo. Spremenila se je družina, spremenila se je vzgoja. Imamo različne oblike družine, drugačne so tudi njene naloge. V preteklosti so npr. otroke rojevali iz potrebe po delovni sili in ne iz čustvenih vzgibov, kot je danes značilno za družino v zahodnem svetu. Otroci so bili pogosto zlorabljeni, bolj kot si danes lahko predstavljamo. V nekem obdobju razvoja družine tudi opazimo, da za otroke sploh niso skrbeli njihovi starši, temveč pestunje in varuške. To je danes bistveno drugače.

V primerjavi s celotno preteklostjo se današnji starši največ ukvarjajo z otroki. Nikoli v zgodovini družine ne najdemo takšne čustvene predanosti in aktivnosti staršev s svojimi otroki, čeprav preživijo z njimi manj časa, kot si želijo. Je torej družina v krizi? Nikakor.

Družina se le spreminja. In tu pogosto sodobni starši nimajo znanj, spretnosti in »orodij«, da bi se ob »ustvarjanju« svoje družine počutili spontane, sproščene in samozavestne. Ne rodijo se s »priročnikom«, kako biti dobri starši. S seboj prinesejo le vzorce, navade in pristope, ki jih želijo zamenjati. Mislijo si: »Drugačen bom od svojega očeta«, »ne bom ponovila napak svoje matere«. Vedo, kaj si želijo, pogosto pa ne vedo, kako to narediti. Obračajo se k sebi, obračajo se v priročnike, pa velikokrat ne gre.

 Vzorci, ki se ponavljajo

Čeprav si veliko staršev »obljubi«, da bo njihova vzgoja drugačna od vzgoje, ki so je bili deležni sami, se jim rado zgodi, da ponovijo ravno tisto, česar ne želijo. Čeprav se trudijo, da bi se njihov otrok počutil drugače, kot so se sami v otroštvu, se pred njimi izrisuje podoba otroka, ki jo še kako poznajo. Otroci namreč v družino prinesejo neko novo vznemirjenje; s svojim vedenjem, čustvenim svetom in vprašanji prinesejo »spodbudo« (ki je največkrat ne dojemamo kot izziv), da naredimo še kaj. Da se spreminjamo sami, da rastemo, si odgovarjamo. Da iščemo v sebi še neizpolnjene vrzeli.

Če ponazorimo s primerom: Nekoč je mama prišla na pogovor z vprašanjem, zakaj njena osemletna hči ves čas trdi, da je nima rada, ko pa ji vendarle čisto zavestno vsaj trikrat na dan to pove. Tehnika, ki sama po sebi ne deluje, čeprav priročniki pravijo, da »izkažite otroku ljubezen«. Pokazala se je mamina bolečina, saj ob svoji materi nikoli ni čutila ljubezni, nikoli ni slišala besed »rada te imam«, čeprav še kot odrasla hrepeni po njih. Dokler odrasla ženska ni predelala svoje izkušnje s svojo mamo, potem tudi njen otrok ni čutil pristnosti njenih besed. Pogosto se starši namreč ujamemo v zanko, da kljub zavestni odločitvi, tehnikam in nasvetom ponavljamo čustvene vzorce, ki so globoko zakoreninjeni v nas. In njih ni enostavno spreminjati.

 Ne bojte se biti starši!

Težko pa si je tudi dovoliti napake in se ne bati lastnih spodrsljajev. Prav tako slepo upoštevanje navodil iz knjig ne vodi nikamor in stalno teženje k popolnosti obremenjuje ne samo nas, ampak tudi otroka. Tehnike ne delujejo, vse dokler jih ne »uravnovesimo s svojim čustvenim svetom«. To pa je garaško delo.

Otroka lahko spregledamo v njegovi enkratnosti, če samodejno prenesemo »pisne« nasvete. Vsak otrok je zgodba zase in starši nezamenljivi. Popolnih ljudi namreč ni, zato so starši – ki napako priznajo, poiščejo odgovore drugje, ki znajo izkušnje drugih prenesti v svojo družino, prilagoditi nasvete iz knjig lastnemu otroku – najpopolnejši, čeprav jim to stalno ne uspeva.

Biti odprt za svoje bližnje, prisluhniti otroku tako, da te nagovori, slišati tudi tisto, kar ostane za besedami (kar na včasih boli), predvsem pa poslušati sebe, svojo intuicijo in srce, je splošen nasvet, ki pomaga staršem, da se razvijajo. Ob tem velikokrat posežejo po priročnikih ali pa pedagoških nasvetov nikoli ne uporabijo.

Starševstva se namreč učimo celo življenje in nikoli ni prepozno, da »popraviš« tisto, kar si zamudil, čeprav v priročnikih lahko piše drugače.

dr. Nataša Rijavec Klobučar, spec. zakonske in družinske terapije

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE