Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_12889396Vsaka družina je skupek najrazličnejših spreminjajočih se odnosov. Družina je tudi kraj, kjer se odvijajo konflikti. Pomembno je, da otrok skupaj s starši razvije sposobnost poslušanja in poguma, da konflikte prepoznava, sprejme in rešuje. Pri tem je pomembna tudi uporaba veščine pogajanja. Pogajanje je sposobnost, da vsakdo izmed nas pove, kdo je in kaj si želi. Med pogajalske sposobnosti štejemo tudi poslušnost drugega in iskanje skupnih rešitev. Družinski konflikti naj se ne rešujejo s silo, temveč na način, da se na koncu vsi počutijo kot zmagovalci.

Veliko staršev se pritožuje, da so otroci neposlušni in jih ne jemljejo resno. Poudariti je treba, da otroci včasih tega preprosto niso zmožni ali celo razvijejo obrambni mehanizem, ker:

– so razočarani in bi potrebovali le pogovor; razumevanje, mi pa jih nimamo časa poslušati;

– so utrujeni in bi morali malo zadremati; njihov naravni ritem je moten;

– so lačni in bi morali jesti;

– ne vedo, kaj naj od nas pričakujejo, in potrebujejo več časa, da bi se pripravili;

– ne razumejo dobro, kaj mi pričakujemo od njih in kakšna so pravila;

– so preobremenjeni zaradi pretiranega preživljanja časa pred televizijo, predolgega nakupovanja; zaradi stikov z večjim številom ljudi, zabav ali preprosto zaradi preveč dejavnosti, ki jih imajo v svojem »delovniku«;

– jih nekaj moti in bi se o tem radi pogovorili;

– jih morda tisti dan boli uho, se slabo počutijo in niso v stiku s sabo ali je bil nekdo do njih neprijazen;

– dajejo starši otrokom preveč nasvetov in lekcij;

– želijo od staršev zgolj bolj strpen, razumevajoč in prijazen način komuniciranja.

Včasih otroke zmotijo zgolj zunanji vplivi in pritiski, ki niso pod vašim nadzorom. Na primer: z otrokom ste v trgovini ali na letalu, otrok pa je pod pritiskom vas, vašega nervoznega odzivanja ali ljudi, ki ne prenašajo njegovega joka.

Ne pozabite, da so otroci mnogokrat neposlušni in se upirajo preprosto zato, da bi si zagotovili razumevanje, ki ga potrebujejo za opredelitev njih samih. Če otrok nima dovolj pozornosti in posluha doma, ker starši zaradi mnogih opravkov in lastne utrujenosti ne zmorejo komunicirati z otrokom, se neposlušnost nagiba k izbruhom v javnosti. Take izbruhe včasih starši težko obvladujejo, saj se otrok preprosto ne dovoli potolažiti.

Če so vaši otroci pogosto “neposlušni”, potem nekako niso bile zadovoljene nekatere njegove osnovne čustvene potrebe: pozornost, toplina, vaša daljša odsotnost od doma jih jezi, občutek varnosti, neslišanost, prezrtost, pozabljenost, občutek, da jih ne jemljemo resno. Občutek, da otroka ne jemljemo resno, je zanj zelo boleč, in se v večini primerov lahko kaže kot patološko ravnanje v odraslosti. Ko včasih nekdo na psihoterapiji potoži, da ga “nihče ne jemlje resno”, se največkrat izkaže, da tako početje oziroma občutki izhajajo iz njegovega zgodnjega otroštva.

Če želite, da bo otrok sodeloval, vas poslušal in jemal resno, tudi pri sebi preverite, ali poslušate in jemljete otroka resno. Pomembno je, da ste pozorni in pri njem znate prepoznati njegove potrebe in občutke. Da bi otroci opustili upiranje in začutili prirojeno željo po poslušanju in sodelovanju, potrebujejo razumevanje, organizacijo, ritem in usmerjanje.

Ko je torej za osnovne otrokove potrebe poskrbljeno, se morate naučiti otroke učinkovito usmerjati, da vas bodo poslušali. S tem ne mislim na togo ukazovanje, ker to ne deluje in tudi zelo slabo vpliva na razvoj njihove samopodobe in samozavesti. Pomislite na lastne izkušnje na delovnem mestu. Bi vam bilo všeč, če bi vam šef ves dan ukazoval, kaj morate storiti? Otrokov dan je prevečkrat napolnjen s stotinami ukazov. Ni čudno, da se matere pritožujejo, da jih otroci ne poslušajo. Ali se ne bi tudi vi izklopili, če bi vam nekdo kar naprej sitnaril? Ponavljanje ukazov v večini oslabi medsebojno sporazumevanje.

Med učinkovito usmerjanje zagotovo sodi veščina prošnje in želje. Ali ne bi raje videli, da vas šef (ali zakonec) prosi, kot da vam ukaže? Vaš odziv bi bil boljši, tako kot je tudi pri vaših otrocih. Ukazovanje je bližnjica do poslušnosti, vendar se na dolgi rok splača graditi na medsebojnem spoštovanju in sodelovanju. Ko vi rečete otroku:« Prosim, umij si zobke,« zveni čisto drugače, kot če mu ukažete:«Umit zobke« in mogoče ob tem še grdo pogledate.

Otroci nam ob izražanju naših želja radi prisluhnejo, če so naše želje izražene jasno, prijazno in na spoštljiv način. Kadar želimo doseči t.i. poslušnost pri otrocih s prikritim sramotenjem, krivdo in nestrpostjo, ste otroka čustveno izgubili na celi črti. Retorična ukazovalna vprašanja prav tako oslabijo medsebojno sporazumevanje. Dober primer prikritega retoričnega komuniciranja je, ko vprašamo:«Zakaj je ta soba razmetana?« Možno prikrito nespoštljivo sporočilo stavka »Moral bi pospraviti sobo,« je: »Za nobeno rabo nisi! Kakšen nemarnež si! Ne ubogaš me, kot bi me moral!«

Ko starši svojih zahtev ne izražajo z retoričnimi vprašanji, imajo več možnosti za ustvarjanje sodelovanja, sicer jih otroci nehajo poslušati. Izogibanje retoričnim vprašanjem ne pomaga le izboljšati sodelovanja in poslušnosti, ampak otroke tudi obvaruje pred zgledi slabega, nepristnega sporazumevanja. Retorična oz. nepristna vprašanja pri otroku ne delujejo. Poleg tega preprečujejo, da bi starši odkrito prevzeli odgovornost za svoja negativna sporočila. Če se starši svojih čustev/negativnih sporočil ne zavedamo, težko razumemo, zakaj nas otroci enostavno ne poslušajo.

Starši radi otrokom tudi predavamo o njihovih napakah, negativnih lastnostih, opažanjih, kaj je prav ali narobe in kaj je dobro ali slabo. Kot vemo, v resnici dosežemo ravno nasprotno. To jih absolutno odvrne, da bi nas poslušali. Dodatna resnica pa je, da pred 9 letom še niso pripravljeni na takšne miselne napore, po 9 letu pa nas ne bodo več poslušali.

Ko otrokom dovolite, da se uprejo, si namesto slepe pokorščine zagotovite njihovo sodelovanje. Včasih bi nam bilo malo slepe poslušnosti morebiti ljubše, a nekaj upora otrokom predvsem koristi. Z negovanjem duha sodelovanja in nenehnega iskanja dobrega v njih, morajo otroci vedno znova doživljati, da jih tudi vi poslušate tako, kot oni vas. Otroci izoblikujejo jasen in pozitiven občutek lastne osebnosti tudi z občasnim upiranjem vašim željam oziroma zahtevam. Upiranje, ki ga mi doživljamo kot obliko neposlušnosti in ga starši primerno upoštevamo, pomaga otrokom postopoma razviti zavedanje notranjega sveta čustev, želja, hotenj in potreb. In končno tudi zagotavlja, da bodo otroci razvili in ohranili močno voljo. Od te volje bo pogosto odvisen njihov uspeh in neuspeh in doživljanje življenja pozneje. Izognili se bodo tudi depresiji, saj bodo ostali v stiku s sabo in s svojimi željami.

Za konec bi rada poudarila, da za vzgojo otrok ni dovolj le ljubezen, potrebno je tudi znanje. Z otroki bi naj predvsem uživali, ne pa trpeli.

Pripravila: Jožica Poličnik, spec. zakonske in družinske terapije, terapevtka medicinske hipnoze z diplomo Društva za medicinsko hipnozo Slovenije (DMHS)

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE