Samo ena je MAMA | mama.si

Locitev

www.prispodobe.si

 

“Smrt ni največja izguba v življenju. Največja izguba je tisto, kar umre v nas, dokler živimo.  Norman Cousins”

 

Saj poznate družino iz soseščine, ki nima dovolj denarja in živi skromno. Tisti par s tremi otroki, kjer je oče zaradi izgube službe že leto in pol doma, opravlja občasna slabo plačana dela ali pa kar zastonj, mati pa z redno službo in povprečno plačo še komajda drži vse skupaj. Najstarejši sin ima 16, srednji 12, oba v šoli, najmlajša hči pa 3 leta, ne obiskuje (več) vrtca, ker si ga ne morejo privoščiti, tudi šola pošilja opomine, obleka in obutev pa sta postala povsem ponošena in zdelana.

Tako se lahko začne, lahko pa je razlog za stisko hitro tudi kaj drugega (npr. afera, nasilje). Kakorkoli že, padec v brezno nemoči je veliko hitrejši od mučnega plezanja navzgor. Petčlansko družino zaposlena ženska sama težko preživlja in vzdržuje, moški s honorarnimi deli pa le simbolično prispeva v skupno družinsko malho. V sili postaja v domačem gospodinjstvu čedalje koristnejši, kar je glede na raziskave o negativnih psiholoških učinkih brezposelnosti na moške redka prednost. Namreč, preusmeritev v domača opravila za družino tako postane vsaj začasno nov vir koristnosti in spoštovanja. Toda ta mala merica dostojanstva se zaradi vztrajnega kopičenja splošnega nezadovoljstva lahko hitro obrne v eno samo dolžnost in nič več. Na koncu še ta dejavnost upade. Zmaga odrekanje, ki preraste v glavno »blagovno znamko« družinskega preživljanja. Kopičijo se žalost, razočaranje, občutek ponižanja, krivde. Da bo mera polna, narasli dolgovi do upnikov za gospodinjsko porabo vnašajo dodaten stres in nemoč se zažre v medosebne odnose.

Skupaj z zaskrbljenostjo tvorita par peklenskega plesa, ki kakor črna luknja srka družinsko energijo in čaka na čas, ko se bo čez vse razpočila. Frustracije otrok so spričo socialne stiske vse mogoče, pomanjkanje denarja je sinovoma ukinilo žepnino, treninge in druge možnosti, želje, vsakodnevni konflikti v družini so najprej pristali na tedenskem meniju, nato pa že na dnevnem.

Starša sta se kot partnerja sprva še uspela pogovarjati in urejati vsakodnevni odnos in komunikacijo, to sta navadno počela zvečer, ko so otroci legli k počitku. Toda iz prvotne ranljivosti, zaupanja in predanosti skupnim izzivom ni ostalo več veliko. Stiska je izžela dostojanstvo. Na njeno mesto je prišlo občutenje nezanesljivosti, nesposobnosti, sramu, krivde, vpitje in konflikti z obtoževanjem ter dolgimi molki. Par se je odtujil in si vsak zase poiskal nadomestne obrambne rešitve. V tako nepredvidljivi družinski klimi se je pri najmlajši hčeri pričel pojavljati strah pred ločevanjem od mame in očeta, občutek, da se bo nekaj hudega zgodilo je povzročil zavračanje vrtca, upiranje, zbujanje ponoči ter končno tudi pogosto bolehanje. Najstarejši je bil sicer najtišji od vseh in do staršev najbolj prizanesljiv, vendar to je bil le videz, nekje v svoji odmaknjenosti preprosto ni mogel nadzorovati izbruhov jeze in nakopičene žalosti, srednji sin je pričel popuščati v šoli, postal je tudi navzven agresiven in izzivalen.

Starša sta postala utrujena in izčrpana od vsakodnevnih skrbi, hčer so izpisali iz vrtca, da je ostala v varstvu pri očetu doma, s tem so znižali stroške, dokler se ne znajdejo drugače. Novo leto je šlo naokoli, a službe gospod ni našel. Med staršema kot partnerjema je pričelo vreti, vedno več je bilo obsojanj, nezaupanja, očitkov. Odtujevanje je naraščalo. Ker sta oba odgovorna za preživetje družine, obenem pa je stisko doživljal vsak na svoj način, sta iz tedna v teden težje vstopala v komunikacijo za reševanje situacije, če pa že, je ta bila praktično vsakič konfliktna. Nič jima ni šlo od rok, gospa je tudi izgubljala motivacijo za službo. Dihanje je postalo plitvo, utrip srca nemiren in spanec moten. Vse to je v očeh otrok povzročalo močno bolečino, v njiju kot paru pa je počasi, a vztrajno ugašal plamen ljubezni, pričela sta se zapirati, se umikati v svoj svet, otroci pa, čigar čustveni svet sta zavoljo lastne stiske pričela slabo spremljati, pa so vedno bolj padali v nemoč.

Utripa rdeča luč

Utripa rdeča

Kako naprej? A še kdo vidi upanje za takšno družino? Kakor sta v partnerstvo in družino vstopala skupaj, tako je tudi danes, ko se vse podira. Nekoč je bilo vse dobro, obe službi, varna družina, solidna komunikacija in pripadnost ter sončni dnevi, toda zdaj je na preskušnji predvsem njun odnos: ali zgodbo peljeta skupaj in vztrajata ter predrugačita pristop ali pa obupata, razdreta odnos in družino ter rešitve poskusita iskati ločeno. Njuna odločitev je povezana s tem, kar čutita do sebe, odnosa in drugega ter do otrok in kaj sta pripravljena v zvezi s tem narediti.

Kot so pokazale izkušnje in tudi raziskave družinskih odnosov, je jasno, da imamo tu opraviti z dvema neenako slabima izbirama. V tem primeru je namreč tudi ločitev slaba opcija, saj nezaposleni moški in oče dejansko ni zmožen niti samega sebe vzdrževati, kaj šele da bi imel ekonomsko-socialna pogajalska izhodišča za minimalno vzdržen formalni dogovor s partnerko o tem, kako bi lahko bila urejena družinska razmerja. Težak izziv.

Otrok in ločitev

V družinskih odnosih vlada (varna ali pa ne-varna) navezanost, ki je glavni arhitekt vzorcev, kako varno gradimo in vstopamo v odnose, obenem pa je tudi oblikovalec nezavednega mehanizma našega odzivanja v fazi stresa v odnosu. Ker otrok vedno upa na boljše odnose, je pripravljen narediti vse, da skregane starše ohrani skupaj, po možnosti nasmejane in srečne. Za to je pripravljen plačati tako veliko ceno, da bo svoje potrebe zapostavil in pričel skrbeti za starševske.

To lahko počne na zelo različne, bolj ali manj funkcionalne načine, npr. v šoli prične zbirati petice za starše; pogosto gre za spontano preusmeritev pozornosti starša na nevšečno vedenje v šoli, vrtcu, doma, pripravljen je prevzeti krivdo nase, samo da starša ostaneta skupaj in da odvrne pozornost od njunega problematičnega odnosa. Otroka je namreč grozno strah konfliktov med starši, tega se bo otepal do skrajnosti. Mlajši kot je otrok, bolj bo bolečino, ki je ne zmore razumeti in predelovati, razlagalo oz. sporočalo njegovo telo, ki ne laže.  Ko je stresa preveč in ga možgani ne zmorejo več prenašati, se začne telo braniti z avtoimunskim odzivom in edino varno zatočišče, ki mu ostane, je bolezen. Tako telo mora počivati, saj je vsakodnevna stiska povsem izčrpala telesno odpornost. Poleg tega bo takrat otrok dal staršem priložnost, da zanj delata skupaj, in žalostno, vsaj bolezen v njima izvabi tisto malo sočutja, ki ga nosita, da ga lahko podelita.

Za razvoj otrok in družine je izbira, da ostajamo skupaj, pa četudi na travmatičen, boleč način, pri čemer je njihova potreba povsem povožena, veliko bolj razdiralna, kakor pa se ločiti in pričeti razmerja urejati s čustveno distanco in etiko ter sebi in družini povrniti dostojanstvo. V manj slabši izbiri se počasi navaditi na nov stil življenja, stil »razvezane družine«. Ob vsakršnem vztrajanju pri skupnem življenju (navadno z dobrim namenom ‒ zaradi otrok) se resda izognemo številnim pravno-formalnim, administrativnim in ekonomskim posledicam, toda pri tem zavremo oz. blokiramo kompleksni razvoj otroka.

Ti so prisiljeni nemočno, pogosto celo zamrznjeno gledati v podobe nečesa, česar del nočejo biti, nečesa, česar ne zmorejo razumeti in v sebi uravnati, pa so v to kar brez spoštovanja vrženi. S tem jim v srce in možgane zarežemo velike rane. Otrok se mora srečevati z notranjo razklanostjo med ločenima staršema in najbolj navadno je, da se otrok počuti kriv za ločitev. Če starša pred ločitvijo ne uspeta vzpostaviti vsaj solidne komunikacije in varne rutine ali niti po njej postaviti ključnih stebrov ločenega življenja, potem se upravičeno bojimo, da sta otroku s tem vročila enosmerno vozovnico za smer Obup in posledično »Vzgojo ulice«. Otroka s tako ločitvijo globoko zaznamujemo za vedno. Vso svojo pot, ki jo bo kasneje hodil in prehodil, se bo zaradi teže nezavednih vzorcev moral bolj ali manj ukvarjati sam s seboj in se izčrpavati v metodah preverjanja, ali je dovolj dober in ljubljen. Namesto da bo zmožen dajati in deliti, bo v odnosu do lastnih staršev gojil prezir in ker je ponotranjil pričakovanja, da partnerstvo in družina preprosto ne trajata dolgo, bo nezavedno silil ravno v takšne odnose, od katerih bo tudi sam odvisen in pil jim bo energijo, saj so v sebi prazni in globoko zavrženi.

Najsi bodo dejavniki tveganja brezposelnost, afera, zasvojenost ali kaj četrtega, za otroka je ločitev en in isti pekel, skozi katerega mora iti. Tudi okolica družine, sorodstvo, socialna mreža, vsi vidijo in čutijo da stvari niso v redu, a pogosto je takšna družinska dinamika močno prepojena s sramom in občutkom ponižanja.
Ni hujšega kot to, da pri »vseh štirih« in relativno zdrav čutiš, kakor da si pohabljenec, nesposoben. To naredi strah oz. skrb pred ponižanjem, da moraš biti odvisen od drugih, da ljudje vate ne verjamejo več.
Poznam kar nekaj družin, ki so pravi umetniki prikrivanja socialne stiske, navzven maska vse v redu, a notranje povsem razklani in nemočni. Usoda družin se ne proizvede kar sama od sebe, na to vpliva precej dejavnikov. Ekonomska slika v družbi, odpornost družine in njenih najšibkejših članov, specifičnost okolja, v katerem živimo, ter seveda osebni dejavniki, kot so samopodoba, osebnostna zrelost, pogum, zdrave navade, kompetence in vztrajnost, kar je pogosto pogojeno medgeneracijsko. Vsaka družba izvaja nek svoj model pomoči družinam v stiski.

Celoten članek je na voljo v reviji MAMA (št.210)

Avtor: Edin Duraković (direktor zavoda) Studio Simbalein- Center za terapijo in kulturo odnosov


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE