Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_131848001Zakaj ljudje odlašamo?

Veliko staršev ima probleme z odlašanjem, otroci pa vzorce vedenja hitro prevzamejo. Zakaj ljudje sploh odlašajo, smo vprašali Mio Bone: »Vsekakor ne smemo posploševati, saj so nekateri pri svojih opravilih zelo dosledni in poskrbijo, da imajo stvari narejene pravočasno oziroma pred rokom. Tisti, ki odlašajo, pa to počnejo zaradi različnih razlogov, ki bi jih lahko strnili v odpor. Odpor do nečesa imamo lahko, ker imamo občutek, da to ni pomembno, nas je strah neuspeha ali pa smo v določeni stvari manj kompetentni.«

Bojimo se, da za nekaj nismo dovolj sposobni in poskušamo ubežati, namesto da bi se spopadli s strahom. Dvaintridesetletna Sanja razlaga: »Od nekdaj nisem prenesla, če sem bila na kakšnem področju med slabšimi. Tako je bilo pri telovadbi in že v osnovni šoli sem se bala dni, ko je bila na urniku. V srednji šoli pa sem si celo uredila, da mi ni bilo treba telovaditi. Danes mi je žal in se mi zdi, da bi se lahko na primer pri nogometu in odbojki zabavala, četudi mi to dvoje ni šlo preveč dobro. Trend se je nadaljeval tudi na fakulteti, kjer sem se obupno bala, da bom pri matematičnih in računalniških predmetih izpadla neumno. Zato nisem hodila na vaje in si govorila, da se bom vsega naučila doma v svojem lastnem tempu. Tudi z učenjem doma sem odlašala, ko pa sem se zaradi časovne stiske res morala lotiti stvari, sem vedno odkrila, da snov sploh ni tako nerazumljiva in da bi privarčevala s časom in živci, če bi stvari delala istočasno kot moji sošolci.« Strah pred neuspehom je tukaj povezan s prevelikim obremenjevanjem o tem, kaj si drugi mislijo o nas. Tukaj je zelo pomembno otroka in sebe naučiti, kako se spoprijeti s takšno situacijo. Se naučiti uživati v stvareh, tudi če nismo za nekaj najbolj talentirani. Sploh pa so se človeški možgani in telo sposobni marsičesa naučiti, zato je strah velikokrat povsem nepotreben in nekoristen.

Ko je obveznosti enostavno preveč

Brian Tracy v svoji knjigi Pojej živo žabo (Eat That Frog) pove, da vseh obveznosti, ki jih imamo, ne moremo izpolniti, je pa vedno dovolj časa, da opravimo tiste nujne. Tudi Boneva priporoča podobno: »Svoje dnevne obveznosti razporedimo po pomembnosti in nujnosti. To pomeni, da najprej naredimo tisto, kar je v kategoriji nujno. Potem pa se, če nam ostaneta čas in energija, lotimo obveznosti, ki so pomembne. Če imamo doma bolnega otroka z visoko telesno temperaturo, je nujno, da ga odpeljemo k zdravniku in šele potem je pomembno, da obvestimo, da nas ne bo v službo. Vprašanji, kaj je nujno in kaj pomembno, naj bosta kompas, ko postavljamo prioritete na svojem seznamu opravil. Pri sestavljanju seznamov velja nenapisano pravilo, da naj bodo na dnevnem seznamu največ 4 dodatne obveznosti, ki niso rutinske. Sodobnemu človeku rutino predstavljajo npr. vožnja v službo in otrok na popoldanske aktivnosti, kuhanje kosila in priprava večerje, dodatne obveznosti pa so nakup novih čevljev za otroke, organizacija rojstnega dne, oddaja vlog za otroški dodatek itn.«

Enačba odlašanja

Odlašanje je navada, ki močno zmanjšuje produktivnost. Da ima epidemične razsežnosti, je pokazala ameriška študija, ki dokazuje, da odlaša 70 % študentov. Dr. Piers Steel je ameriški psiholog, avtor knjige Enačba odlašanja (The Procrastination Equation). V svoji knjigi ugotavlja, da so študentje k odlašanju nagnjeni, ker se v zgodnjih dvajsetih letih prefrontalna skorja v možganih še razvija. Ta pa je ključna pri moči človeške volje. Ključna ugotovitev njegove enačbe odlašanja je, da bližje kot je skušnjava, večja je verjetnost, da bomo podlegli in odlašali. Predlaga, da se pri delu, ki ga ne maramo preveč, znebimo skušnjave. To storimo tako, da določimo, kje je naš delovni prostor in ga ne pomešamo z drugimi dejavnostmi. Podobno načelo velja za vaš računalnik. Steel priporoča, da si ustvarite dva profila, enega za delo in drugega za ostale stvari. Ko je koncentracija enkrat prekinjena, na primer, ko greste brati elektronsko pošto, potrebujete 15 minut, da se spravite nazaj v stanje dela. Tudi za učence je priporočeno, da si ustvarijo ločen profil na računalniku. Obstajajo internetni programi, s katerimi je možno preprečiti dostopanje do družbenih omrežij, kot je facebook. To sploh ni slab predlog, saj so študije, izvedene na šolarjih, pokazale povezavo med odlašanjem in facebookom.

Otroci posnemajo svoje starše

Če starši želijo, da njihov otrok sproti dela domače naloge, se morajo zazreti vase. »Otroci se učijo z “modeliranjem“ vedenja svojih staršev. To pomeni, da opazujejo, kako stvari počnejo in rešujejo njihovi starši, zato je pomembno, da smo dober zgled. Veliko lahko naredimo že s tem, da, ko se z otrokom dogovorimo, da se bomo z njim npr. igrali ali učili, to dejansko izpeljemo. Če rečemo po večerji, to tudi naredimo po večerji. Ne da prestavljamo in potem hitimo ali pa se v zadnjem trenutku spomnimo, da smo pozabili speči piškote za božični bazar. Skupaj z otrokom načrtujmo in se tega tudi držimo«, meni Boneva. Včasih dajejo starši otroku vtis, da imajo kot odrasli izjemno zapleteno življenje in da so njihove naloge bolj pomembne. Ob tem se lahko zgodi, da bo otrok pomislil, da tako ali tako ni pomemben in zatorej tudi njegove obveznosti ne. »Naj bodo otrokove stvari vsaj tako pomembne kot naše obveznosti v službi, zato si vzemimo čas. Prav s tem otroka učimo mirnega in preudarnega upravljanja s časom«, poudarja Boneva.

Ko je nujno, se vse da!

Pisateljica Rita Mae Brown je nekoč rekla: »Če ne bi bilo zadnje minute, ne bi bilo nič storjeno.« In res je panika velik motivator. Otroci se velikokrat navadijo, da pričnejo delati šele, ko vidijo, da je nujno. Nujno pa je takrat, ko jim to zelo nazorno povejo starši ali učitelji. Mio Bone smo vprašali, kako lahko preprečimo, da je glavna spodbuda za našega otroka panika.

»Otroke je že od malega potrebno navaditi, da se odločajo sami. Na začetku jih usmerjamo v izbiro (npr. ali boš jabolko ali banano), vendar je odločitev njihova in moramo jo seveda upoštevati. S tem se naučijo, da vsaka odločitev s seboj prinese določene posledice in odgovornosti. Motivacija je povezana z našim občutkom, da lahko nekaj naredimo sami. Samostojnost pri otrocih treniramo tudi tako, da se lahko odločijo sami, potem pa jih podpiramo pri tem, da stvari tudi dejansko izvedejo. Da se namesto otrok odločajo starši (to gre lahko tudi tako daleč, da se starši odločijo, kaj naj študira njihov srednješolec), oblikuje nesamostojnega in nemotiviranega posameznika.«

Velika verjetnost je, da bo otrok sam sprevidel, da ni pametno odlašati, če bo zaradi neodgovornega ravnanja doživel resnično negativno posledico. A če otroku popuščajo tako starši, kot učitelji, bo to težko. Otroci, ki veliko odlašajo, se lahko spremenijo v prave mojstre izgovarjanja in argumentiranja, kar pa jim dolgoročno bolj škodi kot koristi. Raje ne zagovarjajmo otroka pred učitelji vedno, ko nečesa ni napravil pravočasno. Čas za to raje posvetimo temu, da otroku pomagamo, da se bolje organizira.

Kronično odlašanje

Dejstvo je, da ljudem, ki kronično odlašajo, svobodo kaj kmalu nadomestijo neplačani računi in gora obveznosti, ki jim poteka rok oddaje. Joseph Ferrari, profesor psihologije na DePaul University (ZDA) je napisal knjigo Še vedno odlašate? (Still Procrastinating?). Pravi, da je v družbi 20 odstotkov kroničnih odlašalcev, ki jih prepoznamo po tem, da odlašajo v vseh sferah svojega življenja. V službi, doma, v odnosih, položnic ne plačajo pravočasno, zamudijo mnogo koncertov, ki bi jih želeli videti, ker vstopnic ne kupijo pravočasno …

Ferrari vidi rešitev v naslednjih korakih:

• Obkrožite se z ljudmi, ki ne odlašajo.

• Omislite si sistem nagrajevanja.

• Javno objavite, kaj mislite narediti. Ferrari pravi, da je ljudem, ki kronično odlašajo, zelo pomembno, kaj si drugi mislijo o njih. Zato je koristno, da drugim povedo, kaj bodo morali storiti. Priporoča celo, da to, kar nameravate storiti, objavite na twittterju in facebooku, kjer vas bodo všečki in čestitke dodatno stimulirali.

Še eden učinkovit trik

Verjetno se vam je že zgodilo, da ste delo za nek projekt zamenjali za gledanje serije, brskanje po internetu … Ugotovljeno je bilo, da ljudje hitro zamenjamo takojšnji užitek za neko pozitivno posledico, (na primer otroku je pomembnejša risanka, kot dobra ocena ob spisu), ki se bo zgodila v prihodnosti. Trik je, da ne čakamo na pozitivno posledico, ampak si že za uro nekega dela omislimo svojo nagrado. Kdo pravi, da se ne smemo imeti radi?

Kam je šla spontanost?

Mogoče bi se več ljudi lažje ozdravilo odlašanja, če to ne bi imelo nekaterih pozitivnih lastnosti. Intervjuji z odlašalci so razkrili, da ti menijo, da odlašanje spodbuja kreativnost. Težko je kar naenkrat spremeniti življenjski stil. Če ste bili vi ali vaš otrok do zdaj svobodni kot ptiček na veji, se mogoče ne boste dobro počutili, če boste naenkrat imeli dan popolnoma načrtovan. Spraševali se boste, kam je šla spontanost in se počutili ujete. Boneva pravi, da je kljub dobri organiziranosti mogoče ohraniti spontanost: »Odgovor je zelo enostaven: načrtujemo največ dve tretjini svojega dneva, ostalo pa prepustimo spontanosti. To lahko pomeni, da načrtujemo samo dve tretjini svojega tedna, potem pa se prepustimo toku.«

Za spremembo je potrebnih 100 dni

Še en razlog je, zakaj je naše navade glede odlašanja tako težko spremeniti. Po navadi je scenarij takšen. Vidimo, da moramo nekaj spremeniti, se odločimo in preplavi nas navdušenje. To navdušenje ponikne in hitro klonemo pred ugodnostmi prejšnjega načina delovanja. Potem se počutimo šibke in smo jezni sami nase. »Marsikdo spregleda dejstvo, da naši možgani potrebujejo najmanj 100 dni ponavljanja novega vzorca, da ta postane navada. Danes pa skoraj vsi pričakujemo, da se bodo stvari spremenile zelo hitro. Tudi pri vztrajnosti in motivaciji nismo vztrajni; po nekaj dneh ali tednih (vztrajati pa bi morali vsaj 12 tednov), ker ni rezultatov, ki smo jih pričakovali, prenehamo. Najboljši nasvet je, da si postavimo realna pričakovanja in da smo do sebe prizanesljivi. Če si npr. mamica po porodu zastavi cilj, da bo vsak dan telovadila 45 minut, nam je lahko hitro jasno, da je njen cilj nerealen. Vsak dan je zelo visoka zahteva (namesto vsak dan je realnejše 3-krat tedensko in da bo resnično konkretna, naj 3-krat tedensko opredeli z dnevi, npr. ponedeljek, sreda in četrtek telovadim). Pomembno je, da tudi, če nimamo časa, naredimo vsaj en del tistega, kar smo si zadali (npr. če se zgodi, da danes ne morem telovaditi 45 minut, telovadim samo 10 minut). S tem v možganih ohranjamo navado in jo vpeljujemo kot novo rutino. Ključ do vztrajnosti in motivacije pa je, da resnično odkrito definiramo svoje cilje in želje – čim bolj specifično in natančno,« razlaga Boneva.

Razne študije kažejo, da ljudje, ki pogosteje odlašajo, pogosto funkcionirajo slabše (imajo občutke tesnobe, so nezadovoljni, imajo nižje študijske ocene) in so dolgoročno manj zadovoljni, doživljajo več stresa in poročajo o več bolezenskih simptomih. Slabša je tudi samozavest, saj človek težko zaupa samemu sebi, če veliko odlaša. Če si rečemo, da bomo nekaj danes naredili, pa tega ne storimo, smo na nek način sami sebi lagali. Življenje pa je prekratko, da bi se obsojali in sovražili. Ne naložimo si torej preveč na naša ramena in se pogumno soočimo z življenjem, vedoč, da lahko vsak problem rešimo.


Tag-i

PRIJAVI SE NA E-NOVICE