Samo ena je MAMA | mama.si

 

shutterstock_12206941Asist. Lev Bregant, dr. med. spec. ped.

ŠKRLATINKA (lat. scarlatina), v angleški literaturi ji pravijo tudi škrlatna vročica, je nalezljiva otroška bolezen. Včasih je veljala za zelo nevarno, celo smrtno bolezen, danes pa škrlatinka le redko povzroča dodatne zaplete.

Deklice in dečki zbolevajo enako pogosto, največkrat med četrtim in osmim letom starosti. Zbolijo lahko tudi odrasli, nekateri celo večkrat v življenju. Povzročitelj je iz skupine streptokokov A, med katere spada tudi povzročitelj angine, Streptoccocus pyogenes. Povzročitelj škrlatinke se od povzročitelja angine razlikuje po tem, da prvi izloča eritrogeni eksotoksin, ki je odgovoren za značilen izpuščaj pri škrlatinki. Ločimo tri podskupine piogenega streptokoka, ki vsak izloča svoj eritrogeni toksin. Če se okužimo z novim sevom piogenega streptokoka, lahko zbolimo ponovno, ker je imunost omejena le na določeno vrsto oziroma sev streptokoka. Prav zaradi tega dejstva cepljenje proti škrlatinki ni smiselno oziroma cepivo ni učinkovito proti vsem vrstam streptokoka.

Kako se lahko okužimo s piogenim streptokokom?

Angino in škrlatinko dobimo preko kapljične okužbe od bolnika ali prenašalca. Kožni stik je redkejši način prenosa. Med asimptomatskimi šolskimi otroki so našli 15 do 20 % nosilcev piogenega streptokoka. Klicenosci so na videz popolnoma zdravi, vendar v sebi nosijo povzročitelje bolezni in jih lahko prenašajo na ljudi v okolici.

Škrlatinka enako kot angina izbruhne 1 do 4 dni po okužbi.

Po čem prepoznamo škrlatinko?

Glavni znaki so vneto žrelo, pordel, malinast jezik, povišana telesna temperatura, droben rdeč kožni izpuščaj. Slednji je prav posebej prepoznaven, ker se pojavi pol do dva dneva po nastopu vročine, in sicer na značilnih mestih (prsih, pazduhah, za ušesi), najbolj izražen je v kožnih gubah. Zaradi krhkosti kapilar prihaja do drobnih krvavitev v pregibih. Najbolj opazne so rdečerjave črte v komolčni jami, v pazduhi in v dimljah (Pastijev znak). Značilen je tudi bel trikotnik okrog ust in nosu.

Jezik je pordel, neraven, videti je kot zrela malina, na začetku je včasih belo obložen na korenu. Mandlji so povečani, pordeli, morda tudi gnojno obloženi. Bezgavke na vratu so otekle, boleče. Ti znaki so enaki kot pri angini, kar je razumljivo glede na to, da se povzročitelja škrlatinke in angine razlikujete le v tem, da povzročitelj prve dodatno izloča omenjeni eksotoksin. Po treh, štirih dneh prične izpuščaj izginjati, istočasno se začne koža luščiti.

Povišana temperatura je prav tako stalnica pri angini in škrlatinki. Večinoma je preko 38,3 °C, lahko pa škrlatinka poteka tudi ob minimalno povišani temperaturi, to je okrog 37,5 °C.

Izjemoma se lahko škrlatinka razvije iz kožne okužbe, npr. impetigo, katere povzročitelj je tudi piogeni streptokok.

Nam lahko laboratorijski izvidi kaj pomagajo pri odkrivanju ali potrditvi obolenja?

Pri odkrivanju bistveno ne pomagajo, pri potrditvi pa lahko. Kako?

Glede na to da so klinični znaki zelo značilni za škrlatinko in jo pediatri tudi pogosto srečamo, težav pri postavljanju diagnoze ni. Kot potrditev pa si lahko pomagamo z laboratorijem. Značilno povišano je število levkocitov. C-reaktivni protein, sedimentacija in titer antistreptolizina O so povišani, kar vse govori za bakterijsko vnetje. Z brisa žrela je pred pričetkom zdravljenja z antibiotiki enostavno dokazati piogeni streptokok.

Kako poteka zdravljenje?

Ker je diagnoza zelo hitra in relativno enostavna, je tudi začetek zdravljenja ponavadi hiter in pravilen. Ker velja, da piogeni streptokoki v našem okolju še niso razvili odpornosti na penicilin, je ta kot zdravilo na prvem mestu izbora. Zadostujejo tablete, injekcije bi prišle v poštev le pri tistih bolnikih, ki tablet ne morejo zaužiti ali pa jih takoj izbruhajo. Desetdnevna terapija naj bi bila v celoti uspešna. Na srečo bolnik ni več kužen po 24-urni antibiotični terapiji, kar pa ne pomeni, da lahko z njo prekine. To pomeni le, da živih bakterij ne najdemo več na sluznicah, lahko pa so še globoko v tkivih. Prav pri škrlatinki je zelo pomembno vztrajati z antibiotiki predpisan čas.

Otroci in odrasli, ki so dokazano alergični na penicilin, morajo prejeti drug antibiotik, na primer eritromicin ali klindamicin.

Kaj pa cepivo?

Žal trenutno ni komercialnega cepiva, ki bi bilo učinkovito proti vsem sevom piogenega streptokoka. Ker je antibiotično zdravljenje dokaj enostavno, poceni in učinkovito, zelo intenzivnega razvoja v smeri odkritja cepiva za vse vrste streptokokov trenutno ni. Iz zgodovine nam je poznano cepivo iz davnega leta 1924, katerega učinkovitost pa je bila omejena le na en sev.

Se da škrlatinki kako drugače izogniti?

Razen splošnih higienskih ukrepov, kot so umivanje rok, začasna izolacija bolnikov, izogibanje prenaseljenih prostorov (vlaku, avtobusu, kinu, nakupovalnim centrom), posebnih navodil ne dajemo. Včasih so vse ljudi, ki so prišli v stik z bolnikom s škrlatinko, zaščitili s preventivnimi odmerki penicilina, vendar tega danes ne počnemo več.

Moram še kaj vedeti o škrlatinki? Naši starši so se jo zelo bali, sedaj pa ne več. Zakaj?

Res je še do pred nekaj desetletij škrlatinka veljala za smrtno nevarno bolezen, vendar le do redne uporabe antibiotikov (penicilina). Če bolnik ne dobiva antibiotikov ali jih prejema prekratek čas, se lahko poleg septičnih komplikacij razvije revmatska vročica ali glomerulonefritis. Bolezen nastane zaradi neustreznega imunskega odziva, ki se usmeri proti streptokokom in hkrati proti lastnim tkivom.

Na hitro bom naštel glavne znake revmatske vročice: otekli in boleči sklepi, vnetje srčne mišice, motnje gibanja (horea), rdečina kože s podkožnimi vozliči (erythema nodosum). Najnevarnejše je vnetje srčne mišice, ki lahko pusti za sabo težke okvare zaklopk. Zato so včasih bolnikom po preboleli škrlatinki za več mesecev odsvetovali telesni napor, pogosto so jih naročali na preglede in snemanje EKG. Nekaj časa je veljalo navodilo, da je potrebno bolnike po revmatski vročici ščititi proti ponovni okužbi s streptokokom z injiciranjem depo penicilina. Na srečo se z revmatsko vročico pri nas srečamo le izjemoma, je pa še vedno pogosta v revnih delih sveta, kjer ni dostopa do ustrezne medicinske oskrbe.

Druga vrsta zapletov po okužbi s streptokoki se je pojavljala na ledvicah kot glomerulonefritis. Vzrok je prav tako kot pri revmatski vročici neustrezen imunski odziv, ki se usmeri proti streptokokom in hkrati tudi proti lastnim tkivom.

V zaključku naj povem, da je sedaj škrlatinka dobro in hitro ozdravljiva bolezen, ki ne pušča več težkih zdravstvenih posledic, vendar zahteva strogo spoštovanje predpisane antibiotične terapije. Nobena alternativna medicina pri akutnih bakterijskih okužbah ni ustrezna zamenjava antibiotikom!

 

 


Tag-i

PRIJAVI SE NA E-NOVICE