Samo ena je MAMA | mama.si

shutterstock_133973582

 

Dva različna pola – vloga očeta in vloga mame – v otrokovem življenju otroku omogočata učenje raznolikosti. Študije kažejo, da otroci z mamo in očetom uživajo bolj pestro nego. Njihove izkušnje so bogatejše, saj imajo na razpolago več različnih modelov, kako se lahko v določeni situaciji vedejo ali čustvujejo. Oče in mama imata namreč, ne glede na dogovorjen slog starševstva, individualen odziv na povsem enake dogodke. Vloga očeta se od vloge matere razlikuje, obe vlogi pa v otrokovem razvoju predstavljata pomembne dejavnike okolja.

Moški tradicionalno v družini predstavlja trdnost, vse bolj pa se izpostavlja tudi njegova podporna vloga, ki jo moramo v sodobnem pomenu besede razumeti zelo široko. Danes je namreč povsem običajno, da sodoben moški materi svojega otroka nudi pomoč pri hišnih opravilih. To pomeni, da skrbi, da je hiša čista in v dobrem stanju ter pomaga pri vzgoji otrok in je pri tej celo dejavno udeležen. V takšnih primerih moški ženski pomaga, da je lahko notranje mirnejša in čustveno stabilna ter zato ne samo boljša mama, temveč tudi bolj zadovoljna v vlogi partnerke. Kot taka posredno ustvarja spodbudno družinsko vzdušje za zdrav razvoj otroka. Vendar ne pozabimo, da je temelje postavil pravzaprav moški, ki ženski zagotavlja varnost in trdnost skozi svoje vedenje, da se zavzema za njune otroke in družino.

 Nezamenljiva vloga

Posploševanje nam prinese hitrejše in lažje razumevanje sveta, zato se za trenutek pomudimo pri razlikovanju med moškim in žensko. V znanosti potekajo burne razprave, če so te razlike posledica prirojene biologije ali družbenih pritiskov ali morda celo kombinacije vseh dejavnikov. Na splošno velja, da moškega in ženske ne moremo razumeti kot dveh nasprotnih polov, saj vloga očeta in vloga mame otroku prinašata različne prednosti in sloge. Obe vlogi se med seboj dopolnjujeta, kar pomeni, da sta nujni za zdrav razvoj otroka in med seboj nista zamenljivi.

Ali sta način očeta in mame npr. pri igri res tako različna? Poglejmo si sledeča dva primera:

1) Oče dvigne svojega sedemmesečnega sina Žana in ga vrže v zrak. Medtem ko Žan pada nazaj v njegovo naročje, ga oče ves čas gleda – oba se gledata iz oči v oči. Žan se smeji, oče ga objame in potem spet vrže v zrak.

2) Mati svojo 10-mesečno hčerko Majo posadi v svoje naročje, iz kupa igrač potegne Majino najljubšo igračo zelenega slončka in ga, še preden ga ponudi Maji, nežno poboža. Maja se nasmehne, zato mama pred Majini očmi še nekaj časa stresa zelenega slončka. Maja se smeji in svoje ročice stegne proti slončku.

Sta ta dva primera samo stereotipno posploševanje ali se oče in mama dejansko povsem drugače igrata s svojimi potomci? Niz študij potrjuje, da razlike v vlogi očeta in mame pri igri obstajajo, prav tako pa tudi pri vzgoji na splošno.

 Vpliv na otrokov razvoj

Razvojni psihologi so se v preteklosti osredotočali izključno na to, kako vloga mame vpliva na otrokov razvoj. Izpostavljali so pomembnost zdrave navezanosti oziroma zdravega odnosa med mamo in otrokom, danes pa se strinjajo, da imajo tudi očetje edinstveno in ključno vlogo pri usmerjanju in spodbujanju otrokovega razvoja. Mnogi strokovnjaki celo opozarjajo, da so lahko očetje prav tako skrbni in pozorni pri negi novorojenčka in dojenčka (kar predstavlja prvo leto otrokovega življenja) kot matere. Ko otroci rastejo, očetje prevzamejo vse več odgovornosti: poleg klasično vzgojne vloge tudi vodilno vlogo v intelektualnem in družbenem razvoju otroka. Tudi če se oče »samo igra« in skrbi za zabavo, vpliva na intelektualni in družbeni razvoj svojih otrok. Oče je tisti, ki v igro vpleta več znanja in zanimivih dejstev ter otroka iz varnega domačega zavetja vpelje v širni svet dogodivščin, kjer je veliko priložnosti srečati druge ljudi.

 Oče in dojenček

Dojenčki za zdrav čustveni in mentalni razvoj potrebujejo trdnost, ki jo oče in mama dojenčku omogočita tako, da sta oba čustveno trdna. Mama za to potrebuje očetovo podporo in njegovo pripravljenost, da pri vzgoji dejavno sodeluje. Poleg tega dojenček potrebuje še občutek varnosti in predvidljivosti, kar mu starša zagotovita skozi ljubeče družinsko okolje in z doslednimi odzivi (npr. ko dojenček zajoka, se morata odzvati vedno enako). Vse od spočetja pa do psihološkega rojstva otroka, ko se otrok zaveda svojega samostojnega obstoja in razume, da ni podaljšek svoje mame, je vloga očeta dragocena, četudi ne nujno v središču pozornosti.

Normalni razvoj že nekaj tednov po rojstvu dojenčka vodi otroka iz faze, v kateri se na okolje sploh ne odziva, v fazo simboze. Dojenček je tesno navezan na najpomembnejšo osebo v svojem življenju – na svojo mamo. Ona je namreč tista, ki zadovolji vse njegove potrebe. Vendar pa tudi oče pridobiva na veljavi, saj se dejavno vpleta v interakcijo z dojenčkom. Ker je dojenček zdaj že sposoben najbolj osnovnega odziva, očetje dobijo nov zagon, da bi bili del čim več interakcij z dojenčkom (četudi samo opazujejo interakcijo med mamo in dojenčkom, ko mama npr. doji). Ker je mama tista, ki skrbi za večino dojenčkovih potreb, očetu preostaneta igra in zabava z dojenčkom. V interakciji s svojim potomcem so veliko bolj verbalni in dinamični: interakcija očetov praviloma vedno vsebuje komponento »delati« (v nasprotju z mamino »biti« npr. varen, zdrav, sit …). Tako se dojenček nauči, da se dejavne in zanimive igre praviloma zgodijo z očetom; ko so otroci starejši, se pogosto raje igrajo z očeti, saj le-ti zagotavljajo nepredvidljivo in razburljivo interakcijo. Takšen način stimulacije, ki jo v otrokovo življenje vnaša vloga očeta, spodbuja zdrav razvoj otrokovih možganov. Študije celo potrjujejo, da otroci z dejavnimi očeti dosegajo boljše rezultate na testih, ki preverjajo sposobnost razmišljanja.

 Malčkov čustveni svet

Ko dojenčki odrastejo v malčke, morata starša – poleg zadovoljevanja osnovnih potreb in nege – malčku omogočiti raziskovanje in mu jasno postaviti meje. Očetje imajo pri doseganju teh dveh ciljev zelo vidno vlogo, saj malčka skozi igro učijo, kako naj rešuje težave in naveže prva prijateljstva. Oče malčka podpira v njegovem raziskovanju in krepi njegov pogum. Moški to počenjajo veliko bolj naravno kot ženske (no, tako se vsaj zdi). Ko se očetje s svojimi malčki igrajo, ne gre samo za zabavo, četudi je na prvi pogled tako. Očetje zagotavljajo varno, a zahtevnejšo areno za svoje malčke, v kateri se malček uči interakcij z drugimi in zunanjim svetom. Skozi nepopustljivo, včasih morda celo grobo igro ustvarjajo ovire in od svojih malčkov zahtevajo, da upoštevajo pravila in meje. Hkrati pa jih spodbujajo, da raziskujejo (tudi svojo ustvarjalnost, kako lahko zmagajo, in svoje sposobnosti, da poskusijo z novimi strategijami) in vztrajajo. Malčki, ki se morajo zanesti nase, da bi npr. dobili žogo, ki jo oče drži visoko v zraku, se skozi igro učijo, kako reševati težave.

Oče ima velik vpliv tudi na čustveni razvoj otroka: ne samo da ga dejansko uči primernih čustvenih odzivov, ki mu pomagajo, da je bolj priljubljen pri svojih vrstnikih, temveč se otrok le-teh uči z opazovanjem. Zato je pomembno, kakšen je odnos med mamo in očetom oziroma kakšni so čustveni odzivi (predvsem v napetih in stresnih trenutkih) obeh staršev v primarni družini.

 Povezovalni člen družinskega kroga

Vloga očeta pri razvoju otroka je vsekakor večplastna, ker je močno dopolnilna vlogi mame. Oče tako ne predstavlja pomembnega dejavnika v otrokovem razvoju, temveč pomemben temelj mamini čustveni stabilnosti. Psihologi opozarjajo na to, kako pomembna so prva leta otrokovega življenja, saj je dojenček povsem odvisen od svojega okolja. Ker ni sposoben samostojnosti in jasne komunikacije, informacije o sebi dobiva skozi vsa svoja čutila. V prvem letu dojenček izoblikuje občutek sprejetosti, varnosti in samozavesti – vse skozi odzive svojih staršev. Odzivi pa zajemajo odnos med mamo in očetom, mamimo čustveno stabilnost ter njeno sposobnost, kako hitro in natančno zadovolji dojenčkove potrebe, očetovo pripravljenost pomagati in sodelovati, ki ponovno vpliva na krepitev maminega notranjega miru. Ko postaneta starša, tako mati kot oče sprejmeta veliko odgovornost, da vzgojita zdravega otroka. S čuječnostjo, ki nas uči, kako ohraniti notranji mir in razvijati sočutje ter ljubezen, ustvarjamo najboljše okolje za otrokov razvoj. Oče s čuječnostjo krepi svojo vlogo očeta in partnerja ter predstavlja pomemben člen družinskega kroga.

 Besedilo: mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.

 


Tag-i

Sorodni članki

PRIJAVI SE NA E-NOVICE